Letni arhiv: 2025
Lilijana Homovec v novem romanu (objavljen je odlomek) piše o spolni zlorabi v družini in odzivu matere, ko odkrije, da je njen partner zlorabljal njeno hčer. Eno redkih besedil, ki se z zlorabo dejansko tudi sooči, vendar pri tem ohranja literarno vrednost.
Atef Abu Saif piše o izničenju svoje knjižnice, v kateri so tri dragocene zbirke, ki jih nikoli ne bo mogel nadomestiti. “To niso knjige, papirji, besede, verzi ali zgodbe. To so deli mojega življenja in rasti – deli mojega spomina in čustvene navezanosti.”
Muanis Sinanović v tem poglobljenem eseju piše, da se je zahodna civilizacija skozi zgodovino pogosto ukvarjala z binarnimi delitvami (prav/narobe, domače/tuje), kar je pripeljalo do ideološkega in političnega fanatizma, medtem ko je islamski svet večinoma vzdrževal odprt, pluralen in zgodovinsko bolj vključujoč odnos do Drugega.
Tako levica kot desnica na Zahodu sta pogosto ujeti v kolonialno, orientalizirano predstavo o muslimanskem svetu, ki mu ali pripisujeta nazadnjaštvo in nevarnost, ali pa ga skušata »rešiti« na način, ki prav tako temelji na zahodnem občutku kulturne nadmoči.
Rešitev iz sodobne globalne krize ni v prevladi ene interpretacije sveta (zahodne, marksistične, islamistične ipd.), temveč v prepoznavanju zgodovinske in kulturne kompleksnosti vseh civilizacij ter v iskanju srednje poti in odprtosti za druge, kar se kaže tudi v izvorni islamski misli.
Maja Drolec v tej kratki zgodbi Cirkus piše o pojenjanju cirkusov. V večini evropskih držav je od leta 2013 prepovedano živali uporabljati za nastopanje, čeprav je bila pripovedovalka kot majhna punčka navdušena nad vsemi tistimi lučmi, potem ko je na neki predstavi nenadoma v narečje dobila cirkuško opico, nekoliko manj.
Zakaj je Dušan Šarotar tako navezan na usodo prekmurskih Judov, kako se mu uspe tako globoko vživeti v junake svojega romana, z njimi čustvovati? Ta in še druga vprašanja mu je Metka Sušec zastavila v pogovoru. Nazadnje sta spregovorila tudi o tem ali je pokrajina na obrobju Panonske nižine s svojo razprostranjenostjo in nepreglednostjo pustila kakšno sled v njegovem pisanju. Kot na primer v spodnjem odstavku iz romana:
»Sonce je nenadoma popustilo, dolgi, ostri in slepeči žarki, ki so prebadali gosto zeleno vejevje in se lesketali v potočku, so se zmehčali in se nežno obarvali v toplo rumenkasto svetlobo.«
Na literarnem pogovoru, ki sta ga organizirala Društvo Danilo Kiš in Cankarjev dom, je Adriana Kuči skupaj s Snježano Vračar Mihelač in Aleno Begić spregovorila o priseljenski književnosti. V ospredju so bila vprašanja jezika, pripadnosti in položaja avtoric, ki ustvarjajo v slovenščini, čeprav to ni njihov materni jezik.
Adriana Kuči opozarja na potrebo po širšem razumevanju književnosti onkraj oznak kot so »priseljenska« ali »ženska«. Poudarja, da literatura diha prav na robovih, kjer se meje jezika, izkušnje in identitete srečujejo – in kjer nastajajo zgodbe, ki si zaslužijo branje brez predsodkov.