Skrivati se za tujstvom: roman, ki zareže v molk

Fotografija: Naslovnica romana In če vsi pozabijo

Selma Skendrović: In če vsi pozabijo (Cankarjeva založba, 2024)

Tako strašljivo boleče je, ko hči svoje starše, svojo prvo varnost, svojo prvo ljubezen, lahko opiše le kot nasilje in manipulacijo. V tem prizoru ni le izdana Zina, izdana je ideja družine same. Vse, kar naj bi bilo zavetje, je postalo polje nemoči.

Tako strašljivo boleče je, ko hči svoje starše, svojo prvo varnost, svojo prvo ljubezen, lahko opiše le kot nasilje in manipulacijo.

Iz teh razbitin raste roman. Ki ne pozablja.

In če vsi pozabijo je roman o mladi Zineti – Zini, pripadnici bošnjaške družine s Kosova, ki odrašča v Sloveniji, med jezikom, ki ga govori tekoče, a ji ne pripada, in družinsko zgodovino, ki jo zaznamuje nasilje, tišina in izključenost. Skupaj s sestro Azro preživlja otroštvo pod nadzorom nasilnega očeta in zlomljene matere. Med strogimi pravili doma in subtilnim in tudi manj subtilnim rasizmom zunaj, se Zina oblikuje v tiho, boleče občutljivo opazovalko, ki skuša osmisliti lastni položaj v svetu, ki ji ne prizna ne pripadnosti ne glasu.

Čeprav je Zina muslimanka, vera zanjo ni institucionalna – ne je svinjine, praznuje praznike, a zaradi teh izbir postaja še bolj tuja okolju, ki jo želi razumeti kot »eno od nas« le, če se odreče vsemu, kar je. Njena zgodba ni le zgodba posameznice, temveč zgodba mnogih: tistih, ki nosijo nevidna telesa, tuj jezik, drugačno zgodovino – in jih nihče nikoli ne vpraša, kako čutijo.

Selma Skenderović s pretresljivo natančnostjo in zadržano lepoto zgradi roman, ki ne potrebuje velikih gest, da bi povedal tisto, kar je resnično. Njena Zina je tiha pričevalka sveta, ki noče prisluhniti. A ravno zato – in ker piše iz zamolka – roman ostane z bralcem še dolgo po prebranih straneh.

Fotografija: Matej Maček

Selma Skenderović s pretresljivo natančnostjo in zadržano lepoto zgradi roman, ki ne potrebuje velikih gest, da bi povedal tisto, kar je najbolj resnično.

S prvim romanom In če vsi pozabijo Selma Skenderović, rojena leta 2001, potrjuje status enega najizvirnejših glasov mlajše generacije slovenskih pisateljic. Po pretresljivi zbirki kratkih zgodb Zakaj molčiš, Hava je njen roman naravno nadaljevanje – a obenem pomeni tudi kvalitativni preskok. Tu ne gre več le za glas, temveč za cel svet, ki se gradi iz notranjosti junakinj(e) in z bolečo natančnostjo beleži tišine, nasilje, razpoke spomina – in redke, preveč redke, tragično redke trenutke nežnosti.

Zgodba Zinete – Zine – se odvija v razpokah med državami, razredi in jeziki. Skenderović pripoveduje o družini bošnjaških priseljencev s Kosova, ki se naselijo v Sloveniji, a nikjer zares ne pripadajo. So skupnost, ki ni zares prepoznana, pogosto prezrta, a vseeno jasno prisotna v urbanem vsakdanu slovenskega prostora. Zina in njena sestra Azra odraščata v strogi, nasilni družini, kjer je vsak dotik lahko udarec, vsaka beseda obtožba, vsak pogled nadzor. Oče in mati sta lika strahu in molka – oba nosita s seboj lastne rane, ki jih prenašata naprej. In le v tem sta zares uspešna. A roman ne ponuja enostavne psihologizacije. Tu ni ničesar, kar bi bilo poenostavljeno, pač pa je v ospredju predvsem brutalna prisotnost: nasilje je, ker je bilo in ker traja.

Skenderović pripoveduje o družini bošnjaških priseljencev s Kosova, ki se naselijo v Sloveniji, a nikjer zares ne pripadajo. 

Nekateri prizori nasilja so tako natančni, da sem jih kot bralka občutila tudi telesno. Kot recimo tisti z očetovo toko – kovinsko zaponko na pasu, s katero se ni nikoli dotaknil kože, a je kljub temu postala orožje. Proti otrokoma. Lastnima. »Toka se je zarezala v meso. Če je dovolj močno udaril, je iz brazgotin začela teči kri.« Z njo ju je udarjal po nogah in hrbtu, ju je vlekel za lase, porival, brcal, dokler nista padli na tla. Potem je stal nad njima in udrihal, dokler se ni utrudil – sopihal je, se potil, ob robovih ustnic pa se mu je nabirala pena. »Jokanje, kričanje, od katerega ti je odmevalo v glavi.« V tem opisu ni patosa – je čista, neizprosna natančnost. Je pričevanje, ki ne išče pomilovanja.

Zina, tiha opazovalka, je junakinja, ki jo dojemam telesno; je toliko kot sestavljena iz mesa in bolečine. Razcepljena je med tem, da bi razumela, in tem, da bi pozabila. Je hkrati hči, sestra, migrantka, študentka, ženska – in nobena od teh vlog ji ne omogoča varnosti. Zina je tudi muslimanka – ne prakticira vere v celoti, a ne je svinjine, praznuje verske praznike in v sebi nosi kodeks. Tudi zaradi tega pa se pogosto počuti še bolj odrinjeno od okolja. Njene misli so lucidne in jasne: »V pogovorih s Slovenci se vedno počutim, kot da ne pripadam njihovi družbi. Vsiljivka sem, ki si je prisvojila njihov jezik, njihovo razmišljanje, celo njihove kretnje … Zakaj ne jem svinjskega mesa, če že ne nosim rute. Zakaj ne pijem alkohola, če ne molim petkrat na dan …«

Razcepljena je med tem, da bi razumela, in tem, da bi pozabila. Je hkrati hči, sestra, migrantka, dijakinja, ženska – in nobena od teh vlog ji ne omogoča varnosti.

To ni le osebna izkušnja, temveč natančen prikaz vsakodnevnega soočanja s subtilnim, a vztrajnim ksenofobnim pritiskom. Ob tem bralca lahko zmoti – kot je zmotilo mene – trenutek, ko Zina razmišlja, kako bi jo bilo sram, če bi njen domnevni slovenski fant slišal pogovor v njeni družini na Kosovem, v katerem sorodniki govorijo o nasilju nad ženskami z odobravanjem. Kot da bi bilo takšno nasilje nekaj, kar pripada zgolj določeni kulturi. V resnici pa vemo, da nasilje, zlasti nad ženskami, ne pozna narodnosti. V Sloveniji ga je enako veliko, če ne celo več. Morda je manj publike, ki bi temu nasilju javno ploskala. Prav zato je takšna misel, ki jo razberemo iz Zinine bolečine, zaskrbljujoča in vredna refleksije.

Azra, mlajša sestra, je morda bolj bojevita, bolj uporniška, morda se le drugače bori, a je tudi ona ujeta v isti vrtinec: pričakovanj, nemoči in notranje razklanosti. Med sestrama se stke posebna vez – ne nujno v besedah, temveč v drobnih kretnjah, pogledih, odmikih. Njuna bližina ni sentimentalna, temveč resnična: delita si isto bolečino in isto nemožnost bega. Obe skrivata nasilje – sram, strah in skupek drugih razlogov ju prepričuje v molk. V tem smislu se ne razlikujeta od mnogih drugih žrtev. Vse junakinje imajo svoje razloge za potlačevanje in vsaki od njih se zdijo relevantni na svoj način. Sestri sta, poleg vsega, še potomki priseljencev – se pravi, da nista izbrali, da bosta iztrgani iz svojega okolja, in prav zato nosita dvojno breme.

Sestri sta, poleg vsega, še potomki priseljencev – se pravi, da nista izbrali, da bosta iztrgani iz svojega okolja, in prav zato nosita dvojno breme.

»Ko smo prišli v Slovenijo, se sploh nismo poznali. Bilo je, kot bi kar naenkrat dobila očeta. In on hčerko. Dve. Nihče mi ni povedal, da bom od zdaj naprej živela z očetom, v bloku, govorila v drugem jeziku, imela nove sošolce in sošolke. Ni se jima zdelo pomembno, da bi nama z Azro karkoli od tega, kar se je dogajalo okrog naju, pojasnila. Kmalu po našem prihodu, sem ugotovila, da je drugačen od moškega, ki sem ga videvala enkrat letno pri starih starših. Redko se je igral z nama, domov je prihajal utrujen, morali sva se držati njegovih pravil, za katere prej nisva vedeli.« Tako pa opiše očetovega očeta: »Saj vem, da so pri nas, ko je bil on mlad, moške vzgajali tako, da morajo biti patriarhalni, surovi, glava družine … Kaj je dal skozi v mladosti, si verjetno ne morem niti predstavljati. Toda živel je v Nemčiji, videl je, da se moški lahko obnašajo tudi drugače. Konec koncev, tudi ti moški tu so drugačni od njega. Ko se v Sloveniji poskušam pogovoriti o tem z mamo in očetom, me oba ignorirata. Najtežje se mi zdi sprijazniti s tem, da se nekateri ljudje preprosto ne želijo spremeniti.«

Roman se, očitno, ne ogne temam kot so nasilje v družini, nadlegovanje, rasizem, razredna neenakost … Vendar Skenderović o tem ne piše zato, da bi šokirala. Njen jezik ostaja zadržan, nepopustljiv, celo nežen. Čeprav jezen. Ves čas jezen. In prav v tej kombinaciji natančnosti in zamolka se skriva največja moč romana. Včasih samo molk – samo način, kako nekaj ni povedano – pove več kot cela razlaga.

Njen jezik ostaja zadržan, nepopustljiv, celo nežen. Čeprav jezen. Ves čas jezen. In prav v tej kombinaciji natančnosti in zamolka se skriva največja moč romana.

Empatija je v tem romanu tiha, a vseskozi navzoča. Pisateljica ne moralizira, ne razsoja, ampak preprosto dopušča prostor za bolečino. Za obstoj tistih, ki so preživeli. In za vprašanje: kako preživeti, če so tvoje bolečine nevidne? Če tvoj spomin ne obstaja v nobenem učbeniku?

In če vsi pozabijo ni roman, ki bi iskal pozornost. Je roman, ki zahteva, da mu jo bralka podari. Da bere med vrsticami, da zdrži napetost, da se ne umakne pred neudobjem. A tistim, ki to storijo, roman ponudi nekaj izjemnega: prostor tišine, v katerem je mogoče zaslišati tudi najbolj potlačene glasove.

Ta roman ne prinaša samo glasu literarne mojstrovine mlade avtorice. Prinaša besedilo, ki je in bo postal, to si upam napovedati, glas mnogih. In hkrati je to besedilo, ki ne pozablja, četudi bi bilo verjetno lažje. In ki piše, kot pišejo samo tisti, ki morajo: z življenjem.

Zinina misel – »Dokler se mi bo tako zatikalo, se bom morala skrivati za tujstvom.« – ni le slutnja, temveč srž romana. Ostane ta stavek – »in če vsi pozabijo« -, kot spomin na vse tiste, ki so se morali za preživetje umakniti, prilagoditi, molčati.

Roman Selme Skenderović je zato tih, a na tisti neviden način, ki je še vedno uporniški: proti nasilju, proti pozabi, proti potiskanju na rob, proti prisiljeni tujosti.

Roman Selme Skenderović je zato tih, a na tisti neviden način, ki je še vedno uporniški: proti nasilju, proti pozabi, proti potiskanju na rob, proti prisiljeni tujosti.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.