Roman Kukavičji mladič Mohameda Abdula Monaema je pretresljiva pripoved o izgnanstvu, vojni in notranjem razpadu, zapisana z zgoščenim jezikom. Po besedah recenzentke Adriane Kuči roman ni le literarno delo, temveč srečanje. In boleče slovo.
Arhiv kategorij: Kritika
Zapis Ane Kalin skozi razmislek o romanu Safekeep Yael van der Wouden zastavlja vprašanja o tem, kdaj in kako družba spremeni pogled na zatirane – ali mora res priti do katastrofe, da jih končno prizna kot žrtve. Roman, umeščen na nizozemsko podeželje leta 1961, razkriva zapletene odnose med Isabel in Evo, prežete z vojnimi travmami, družinskimi skrivnostmi in prikrito zgodovino nasilja nad Judi. Preobrat pride, ko se razkrije resnica o Evi in o tem, kako je Isabelina družina prišla do svoje hiše – prek lastništva, odvzetega deportirani judovski družini. Knjiga postavlja etična vprašanja o odgovornosti, vedenju in zanikanju zgodovinske krivde ter poudarja, da vojna prizadene vse, a ne enako. Zaključi se z upanjem, da je sočutje in povezovanje z drugimi vendarle mogoče.
Polifonija, Kritika
Tsitsi Dangarembga: To objokovano telo (Goga, 2024) – razpadajoča identiteta v ujetosti kolonialnih senc
Maja Drolec v recenziji romana To objokovano telo pisateljice Tsitsi Dangarembga obravnava zgodbo protagonistke Tambudzai, ki se po vrnitvi v Zimbabve sooča z občutki razočaranja, izgube in razkroja identitete. Recenzija poudarja, kako roman skozi Tambudzaino osebno izkušnjo razkriva širše družbene probleme, kot so postkolonialna kriza, spolna neenakost in razslojevanje družbe. Drolec izpostavlja, da avtorica s subtilnim jezikom in introspektivno pripovedjo prikaže notranji boj posameznice, ki se trudi najti svoje mesto v svetu, ki ji ne ponuja opore. Roman tako predstavlja pretresljivo analizo osebne in kolektivne travme v sodobni afriški družbi.
Polifonija, Kritika
MA PLUS BELLE HISTOIRE D’AMOUR, C’EST VOUS – KDO SMO, MEDTEM KO IŠČEMO NAŠE IZGUBLJENE JAZE
Osrednji simbol romana Včeraj bi jo morala spoznati (Hirondelle 2025) je knjigarna, ki ne deluje zgolj kot poslovni prostor, ampak kot razširjena metafora Živinega notranjega sveta. Njene knjižne police niso zgolj napolnjene s knjigami, temveč z njenimi sanjami, spomini in upanjem na prihodnost. Ko se znajde pred vprašanjem, ali vztrajati ali obupati, to ni zgolj dilema o knjigarni, temveč o njenem lastnem mestu v življenju. Vnovič opustiti začrtano pot ali znova pobegniti. Poteptati lastne sanje ali trmasto vztrajati kljub negotovosti.
Roman se spretno umešča v sodobni literarni kontekst, uporablja elemente postmodernističnega pripovedovanja – fragmentarnost zgodbe, prepletanje preteklosti in sedanjosti ter poudarek na subjektivni resnici protagonistke.
Roman združuje humor, mistiko in družbeno kritiko. Prepleta osebno zgodbo s širšim družbenim kontekstom, kjer se ukvarja z vprašanji rasne pravičnosti, moči knjig ter zgodovinskega spomina. Razkošna globoka proza Pulitzerjeve nagrajenke navduši s pronicljivostjo in edinstveno lepoto. Louise Erdrich je za roman Stavek prejemnica priznanja Prix femina étranger leta 2023.
Adriana Kuči o knjigi Aleksandra Hemona: Moji starši (Goga, 2024, prevedla Irena Duša). “Knjigo My Parents: An Introduction je Hemon prvič objavil leta 2019, skupaj z drugim delom This Does Not Belong to You. Gre za nenavadno in hkrati povsem organsko dvojico, ki bralcu ne vsiljuje zaporedja, ampak ponuja vpogled – med svetovoma, med obdobji, med življenji. Kot bi avtor že s samo formo želel povedati: ni enega samega pogleda, ni enega samega jezika, ni enega samega pripovedovalca.”
Mateja Polona Wallas piše o esejih Mance G. Renko: Živalsko mesto, No! Press, 2024.
Dr. Manca G. Renko je urednica založbe NO!Press, je znanstvena raziskovalka s področja intelektualne, kulturne, transnacionalne, sodobne in moderne zgodovine, zgodovine spola, teorije zgodovin. Je prevajalka in publicistka. Ustanovila je svojo založbo No! Press in izdala zbirko esejev z naslovom Živalsko mesto – Eseji o popularni kulturi, zgodovini in čustvih.
Kritika
Potem se o naši nesreči v Sloveniji ni več govorilo, sami smo morali čistiti blato, ki je smrdelo po strupih in po mrtvih živalih
Nataša Kramberger odkriva modrosti iz preteklih časov, obdeluje svojo malo ekstenzivno kmetijo, ki jo je spremenila v biodinamično kmetijo, in se uči opazovati, kajti vsi smo del globalnega ekološkega ravnovesja, zato se moramo zavedati, da moramo sprejeti odgovornost. Odgovornost za možnost.