Foto: Pexels – Valentin Cvetanoski
Poetika odhajanja
Gojim utvaro, da so pesnici všeč vlaki, tako kot meni. Tako se mi je zazdelo, ko sem prebral naslednje: »Ah, nič posebnega se ni zgodilo, le življenje je zdrvelo skozi mene.« Tako je, ko skozi tebe zdrvi vlak in nimaš časa za poslavljanje od samega sebe. Podobno je s pesmimi, ki lovijo kratke slovese, nekako vnaprej vdane v usodo. In ko jih ujamejo počakajo, da ostalo naredi življenje.
Pesnice ne poznam, se pa lahko z njo pogovarjam skozi njene verze, kar je v tem primeru še kako velik privilegij. Skušnjava, da bi si katerega sposodil, je velika. Včasih kar prevelika. »V paru je molk še glasnejši.« Je to dvojina, o kateri sem želel pisati tudi sam, pa mi je ušla med prsti, kot uhaja med prsti njena voda. Dvojina ne obstaja zato, da bi popravljala ednine. Dvojina je tu, da posluša, čeprav je molk tisti, ki na koncu zmaga. Tako je vsaj po navadi. Odhajanje je vedno pripravljeno, kot je pripravljen vogal, na katerem boš zadnjič zavil.
Pesnice ne poznam, se pa lahko z njo pogovarjam skozi njene verze, kar je v tem primeru še kako velik privilegij. Skušnjava, da bi si katerega sposodil, je velika. Včasih kar prevelika.
»Ne obstajajo različne pisave. Obstajajo le različni pisci. Že mnogo ur, že vse življenje me zanimajo tisti med njimi, ki združujejo svojo bit z bitjo besede.« Tako je v Poetiki samote, namenjeni svojemu pesniškemu bratu Boštjanu Seliškarju, zapisal Aleš Debeljak.
Bit pesnice, ki se nenehno poslavlja, je razbita na dnevna opravila in konstatacije, ki končajo v pesmih, namesto kje drugje; pesmi postanejo orodje v rokah gospodinje, ki iz dnevne rutine naredi pesniški eldorado življenja. Zavest te nenehno opozarja, da ni nič tako, kot se sprva dozdeva; vedno se zgodi še kaj, kar da našim predstavam drugačen obraz. In nič ni lepšega, kot vračanje v pesem, ki vedno znova odpira vrata mogočega.
Odprtih oči dam poljube v slovo
in osvežena z uspehom
grem v ponoven naskok.
***
Prevečkrat se zalotim, kako podvomim v napisano, še preden pridem do konca. Pesmi ne pustim rasti z življenjem. Preprosto, ne dovolim ji. Ker ne verjamem vase. Zato se po nepotrebnem borim z besedami, s smislom, namesto da bi jih samo položil, kot domine, eno za drugo. In jim zaupal. Tako kot one zaupajo meni. Ampak ne gre. Pesnica nima te težave. Njene male zmage niso posledica bojevanja za pesem ali proti njej. So zgolj dokaz obstoja, ki nam včasih pusti zadihati, nagrada za trud, ki je popolna ljubezen. Koliko ljudi živi v takšnih pesmih, pa tega žal ne vedo, oziroma se bojijo vedeti, ali bolje rečeno slaviti, kot to počne ona, ki se vendarle samo poslavlja. Dovolj je bilo hrepenenja po nedosegljivem, gledanja v zrcala, ki te vračajo v podobo neizrekljivega. Bližina je edina pesem, ki preživi. »Nasmehnem se tja do ušes, ležanje na kavču je najlepši ples. / Nekdo prisede, me objame … / še en dan je oddan.« Kako ji uspe, se vprašam, kako ji uspe preskočiti vse skupaj in zaključiti dan tako udarniško, kot bi bila na delovni akciji za zaljubljence, ki poznajo samo en kavč in na njem plešejo do pozno v noč. Nisem navajen takšne poezije, takšne svobode izražanja, toliko luči v najbolj kočljivih trenutkih. Nisem navajen takšnega poguma tistega, ki odhaja. Vedno obstanem za hip, se obrnem nazaj v dan, ki sem ga prehodil, in potem mi je žal, da nisem šel hitreje, da sem se predolgo pozdravljal s tujci, ker to navsezadnje tudi smo. Razen za tisti hip ali dva, ko se nam nasmehne pesnica in njena pesem. »Tam, kjer je vse pogubljeno, da še v pesem ne more,« pravi v eni svojih pesmi Seliškar, ki je šel po obratni poti. Ni res, da puščajo pesniki za seboj praznino, ki je nihče noče videti. O, še kako radi jo nekateri vidijo in otipajo, četudi je na koncu vprašanje, ki boli: »Sem potem zmagovalka?« Saj vemo, da v ljubezni ni zmagovalca in nobena pesem ne more tega spremeniti. Ni je, ne obstaja. Zato je dobro, da obstajajo pesnice, ki se borijo zanjo in jim ni žal besed. Meni jih je bilo, pa ne vem zakaj. Najbrž zato, ker nisem bil dovolj pogumen. Tako je še vedno, se mi zdi. Čeprav sem si domišljal, da si veliko upam. In seveda živel v zablodi. Torej tudi pisal v zablodi. Govorim o odgovornosti, seveda. Poezija in odgovornost pogosto ne gresta skupaj. Odgovornost do sebe, ne toliko do drugih. Do sebe in svojih besed, ki ostajajo za druge. Te so najtežje in jih je temu primerno težko predajati naprej. Jasno, da te je strah, kaj ti bodo storile, ko se vrnejo po poti, ki si jo že prehodil, ne vedoč, kam greš. Zato pa takšen pogum ni za vsakogar in le redki si ga privoščijo. Dlje ko gredo z njim, težja je pot nazaj, oziroma je sploh ni. Zato ta nepovratna ljubezen do pisanja, ki rešuje druge, tistega, ki piše, zagotovo ne.
Kako ji uspe, se vprašam, kako ji uspe preskočiti vse skupaj in zaključiti dan tako udarniško, kot bi bila na delovni akciji za zaljubljence, ki poznajo samo en kavč in na njem plešejo do pozno v noč.
Pišem na zadnji dan najbolj vročega poletja, ki ga je doživela moja generacija, pa tudi vse generacije, ki šele prihajajo; dan, ko bi že moralo deževati, a dežja ni od nikoder; le tu in tam kakšna suha kaplja prileti do dna dneva, brez olajšanja, ki so ga napovedovali. Pred dnevi me je urednik vprašal, kdaj bomo izdali mojo novo knjigo. »Ko bo sneg,« sem mu odgovoril malce resignirano. »Potem je ne bomo nikoli,« mi je vrnil z enako mero. Knjiga nosi naslov (S)nežne pesmi in res bi bilo prav, da bi prišla na svet pozimi, ko bo sneg. Ampak, kdo pravi, da bo padel. Tako kot ni gotovo, da bo danes deževalo, kaj šele, da bo ta dež prinesel olajšanje. Tako kot ga prinese pesem Naj dežuje, ki se konča z verzi:
Še naj dežuje,
naj se zliva čez misli,
po zapletenih hodnikih spomina
do zaklenjenih predalov
s skrivnimi željami.
Naj dežuje,
dolgo in dovolj globoko.
Takšen dež bi gotovo lahko pomagal po tej veliki suši, ki je udarila po naravi in nas, ki smo bili nanjo popolnoma nepripravljeni. Tako kot sem bil jaz nepripravljen na plimovanje verzov iz te zbirke, rojene za odhajanje, ki se nenehno vrača bližini besed in ljudi. Pesnici obljubljam, da se nikdar več ne bom umikal dežju, ki me bo dosegel, kot so me dosegle tudi njene pesmi.
Pesnici obljubljam, da se nikdar več ne bom umikal dežju, ki me bo dosegel, kot so me dosegle tudi njene pesmi.
***
Praviš, da je življenje tako zapleteno, da te ubije njegova enostavnost. Sploh lahko kdo bolje opiše stanje, v katerem smo ta trenutek vsi, ki nam pogum ne dovoli, da bi obupali na naši poti ustvarjanja in ljubljenja.
***
Pogledam skozi okno in spet verjamem, da bo ta dež spremenil vse. Tudi mene. In da bom lahko potem spet odšel tja, kjer me nekdo čaka. Je sploh še kaj bolj pomembno od tega? Poezija? Včasih pa že res. In hvala, ker nisi do konca zaspala na tistem kavču. Tudi jaz bom vstal in se šel ven nastavljat kapljam verzov.
V Ljubljani, 17. avusta 2026
