Foto: Pexels – Dapo Abideen
Na začetku dvajsetih sem spoznala moškega. Ko se je zasmejal, sem včasih pomislila, da ima v sebi nekaj feminilnega. Znal je molčati, včasih je resda tudi kričal, da so se mu na nosu naredile kapljice. V svojem okolju je bil oboževan, avtomobili, radijska postaja, tajnica na visokih petah, ki ga je ščitila. Zvečer sva se vračala v njegovo hišo, ki je izgledala kot mošeja. Na vrtu sem izobešala perilo kar na drevo limonovca. Nikoli nisem vprašala, ali je tisto drevo zares kdaj obrodilo. Zavedala sem se pogleda sosede in čakanja, ko je zapeljal na notranje dvorišče z motorjem. Nekoč sem ga zagledala skozi kuhinjsko okno in sočasno zakričala. V konzervi paradižnikove mezge sem našla črva. Več njih. Odvrgla sem jo na tla. On je kasneje počasi pobiral koščke paradižnika s tal in se nežno dotaknil mojega vratu.
Ne vem, ali sem bila prva ženska, s katero se je ljubil, ker tega v resnici nikoli ne moreš vedeti, vem pa, da se ni pretvarjal. Ni igral vloge. Začela sem dvigovati noge na stol in se zazirati na vrt. Postalo je jasno, da ustvarjava svoj svet. Da se je med nama začela plesti srebrnkasta nit. Nekoč sva sedela v restavraciji in oba začudeno zrla v ekran. Tam je bila eksplozija. Pogorišče. Kasneje sva izvedela, da je šlo za napad na dvojčka Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku. 11. septembra 2001 sem se vračala domov v Ljubljano. V meni se je naselila nekakšna otožnost. Pogrešanje. Strmela sem v prazno, se zazirala v notranjost hladilnika, ne da bi vedela, kaj se tam sploh nahaja.
Ko je iz Afrike prišel v Pariz in me poklical, sem se skoraj sramovala nežnosti v svojem glasu. Sestra je rekla, da postajam drugačna. Da me takšne ne prepozna. Skomignila sem in našla prevoz v Pariz, kjer me je čakal.
Ko je iz Afrike prišel v Pariz in me poklical, sem se skoraj sramovala nežnosti v svojem glasu. Sestra je rekla, da postajam drugačna. Da me takšne ne prepozna. Skomignila sem in našla prevoz v Pariz, kjer me je čakal.
Še vedno nisva igrala nobenih vlog. Čeprav sva oba prebrala kultno knjigo martiniškega psihoanalitika Franza Fanona – Črna koža bela, maska. Ko sva skupaj odpotovala v Afriko, je knjiga tičala na prednjem sedežu njegovega Mercedesa. Skušala sem jo zatakniti pod steklo, vendar mi je vedno znova padala na kolena. Takrat še vedno nisem preigravala svoje ženskosti. Samo bila sem. Jokala v tišini, med filmom, ko je skočil iz filmskega festivala Fespaco na radijsko postajo, ki je bila tristo kilometrov oddaljena od glavnega mesta, in potem spet našla svobodo v tem, da sem se lahko po projekciji izgubila v gostem in sladkem trebuhu Ouagadougouja. Sama. Dihajoč v vrat neznanca, ki me je vseeno varno pripeljal do hotelske sobe.
Mogoče je, da so se v meni tedaj nabirale vse vloge – skrbna mama, čarovnica, fatalka, kastratorka, kot pravi Virginie Despentes v knjigi Teorija King Kong (Cankarjeva založba, prevedla Jedrt Maležič, 2026). Ko so zaprli njegovo radijsko postajo, ga vtaknili v zapor, med drugim tudi zato, ker je vrtel govore revolucionarnega voditelja Thomasa Sankare, sem ga prosila, da bi zaživela v Evropi in skušala prevzeti odgovornost. Najprej za naju, potem za družino. Zdelo se mi je, da bom zmogla. Nisem računala na to, da se mu bodo moje starejše pisateljske kolegice ponujale. Včasih, v vrsti na banki, sem slišala kakšno žensko reči: »A si ga videla, kako je lep? A bi imela takšnega?« Smejala sva se tovrstnim rasističnim kozlarijam, ne vedoč, da se bo najin svet, ker sva bila stalno pod drobnogledom, stalno obkrožena z ljudmi, ki so samo čakali na najin poraz, začel krhati.
Ne da bi se tista nit začela razpletati ali da bi nežnost popustila, pač pa je šlo za to, da on ni mogel izpolnjevati zahtev, ki jih je sam povezoval z vlogo muslimanskega moškega in ponosnega Mandeja, človeka, ki je odraščal z zavestjo o svojem kraljevem poreklu. Biti tisti, ki preskrbi družino, ji zagotovi dom, jo varuje, odloča o svojem življenju in pred drugimi ohranja dostojanstvo človeka, ki mu ni treba prositi.
Ne da bi se tista nit začela razpletati ali da bi nežnost popustila, pač pa je šlo za to, da on ni mogel izpolnjevati zahtev, ki jih je sam povezoval z vlogo muslimanskega moškega in ponosnega Mandeja, človeka, ki je odraščal z zavestjo o svojem kraljevem poreklu.
Hodila sva po odpadih in pobirala stare hladilnike. Avtomobilske dele. Vse tisto, kar je potem potovalo naprej v Afriko. Vedno v Afriko. Da bi se ohranilo dostojanstvo. Da se ne bi pozabilo porekla. Počasi sem se začela zavedati absurdnosti in okrutnosti omejitev, ki so nama bile naložene že zato, ker sva obstajala kot mešan par v vzhodni Evropi, kjer se rasizem sistematično zanika. Bila so obdobja, ko se je med ramadanom v mošejo vozil z nožem, zataknjenim za pas. Ne samo da so nama ponoči v izpušno cev avtomobila nabrizgali umetno maso; ljubimec sosede, ki si je kupila majhno garsonjero poleg najine, je grozil, da bo poklical svoje prijatelje kriminaliste in da ga bodo razbili, saj še nikoli ni naletel na tako »nadutega črnca«. Njegovi temnopolti prijatelji, je govoril, so bili veliko bolj pohlevni, pripravljeni skloniti glavo in požreti rasistične žaljivke. Midva pa sva nekakšno zavezništvo našla prav v tem, da sva po cesti stopala z ramo ob rami, ponosna, skoraj izzivalno, kot da lahko že s tem kljubujeva celemu svetu. Tudi takrat še nisem razmišljala, da igram kakršnokoli vlogo. Samo bila sem. Najprej z njim, pozneje z dvema deklicama, ki sta mu na letališču mahali v slovo, medtem ko je skrival solze.
Njegovih odsotnosti nisem jemala kot nekaj, kar bi me moralo boleti. »On je pač ptica, ki mora svobodno leteti,« sem odgovarjala kolegicam.. Nekatere so bile iskreno zaskrbljene, iz pogledov drugih pa je švigalo pokroviteljstvo. Nekoč me je neki moški na avtobusu ozmerjal za črnsko kurbo. Zabrusila sem nazaj, ne spomnim se več, kaj, in tedaj sem razumela, da se v očeh mnogih nisem dobro poročila. Tudi nekateri meni bližnji ljudje so mi dali vedeti, da strast ali ljubezen ne moreta odtehtati družbenega padca, ki so ga videli v mojem sobivanju s temnopoltim moškim in v dejstvu, da imam z njim dve temnopolti hčerki. Navsezadnje nisem bila nobena Paris Hilton, ki je, kot zapiše že omenjena Virginie Despentes v Teoriji King Kong, »vsem dala vedeti, da si lahko dovoli fukati pred celim svetom«.
Navsezadnje nisem bila nobena Paris Hilton, ki je, kot zapiše že omenjena Virginie Despentes v Teoriji King Kong, »vsem dala vedeti, da si lahko dovoli fukati pred celim svetom«.
Nikoli nisem pripadala kasti, ki ima, kot zapiše francoska pisateljica, zgodovinsko pravico do škandalov, do prestopanja meja, do tega, da zanjo pravila, ki veljajo za večino, preprosto ne veljajo. Paris Hilton ni pripadala svojemu družbenemu spolu, temveč svojemu družbenemu razredu. Cenzura namreč nikoli ne deluje enako za vse. Ne kaznuje zgolj dejanja ali umetniškega izdelka, temveč predvsem človeka, ki si ga je drznil prisvojiti, ga izreči, pokazati, živeti. Morda sem to zares razumela šele mnogo pozneje. Moški, s katerim sem živela in ga čakala na letališčih, ni bil nikoli samo to, kar sem v njem videla jaz. Vedno je bil tudi projekcija pogledov drugih. Temnopolti moški, obremenjen s pomeni, ki jih je okolica lepila nanj: bolj telesen od drugih moških, bolj seksualen, bolj nevaren. Tudi kadar so ti pogledi prihajali v obliki komplimentov, so pogosto ostajali le druga oblika razčlovečenja.
Včasih sem mu glavo položila v naročje in mu pripovedovala o romanih, ki sem jih snovala. Ponoči, ko sta deklici spali. V času njegove odsotnosti. Še preden sem prebrala Despentesovo, sem pornografijo povezala s cenzuro. Tema pornografije, ki se je dotikam praktično v vsakem od svojih romanov ali zbirk zgodb, pa tudi tema temnopoltosti, hitro postaneta moteči zato, ker razkrijeta, kar naj bi v meščanskem družbenem življenju ostalo skrito: naše hierarhije poželenja, naše fantazije o moči, naše rasne in spolne kategorije. Problem ni samo v tem, da pornografija nekaj pokaže. Problem je, da nas utegne prisiliti, da se vprašamo, zakaj hočemo videti prav to.
Še preden sem prebrala Despentesovo, sem pornografijo povezala s cenzuro.
Toda ljubezen naredi nekaj, česar pornografski pogled ne zmore: za hip razveljavi kategorijo. Telo neha biti znak, fantazma, dokaz nečesa, kar naj bi bilo vnaprej zapisano vanj, in znova postane telo konkretnega človeka. Ljubezen lahko vrne obraz tja, kjer je okolica videla predvsem kožo, spol, nevarnost, poželenje. Lahko izpostavi človeško vrednost. Toda ljubezen sama seveda nikoli ni dovolj, ne glede na to, kako pristna ali globoka je. Človek ne more obstajati samo znotraj pogleda tistega, ki ga ljubi. Prej ali slej potrebuje tudi druge prostore, v katerih se lahko potrdi: športne, politične, intelektualne, ustvarjalne; prostore, kjer mu ni treba nenehno razveljavljati pomenov, umetno nalepljenih na njegovo temnopoltost.
Verjamem, da se je tisti, ki se mi včasih prikazuje v sanjah, preprosto naveličal podob tega plemena. Naveličal se je vlog, ki so mu jih drugi vztrajno pripisovali in v katerih se sam nikoli ni mogel prepoznati. Nekoč je mladeniča, ki ga je menda ljubkovalno poklical »čuri muri«, zgrabil za vrat in ga odvlekel proti gozdu, kjer ga je hotel pretepsti. Mu dati lekcijo. Zato jih je zavračal. Ni hotel biti pohleven. Ni hotel biti faličen. Instinktiven. Eksotičen. Telesen na način, ki bi njegovo telo postavljal pred vse drugo. Nevaren samo zato, ker ni sklonil glave. In morda je bilo vse to zanj še težje zato, ker je verjel, da človeka določa predvsem svet, iz katerega prihaja, ne pa pogled sveta, v katerega je vstopil. In da ni začel obstajati šele v trenutku, ko je prišel v Evropo.
Nekoč je mladeniča, ki ga je menda ljubkovalno poklical »čuri muri«, zgrabil za vrat in ga odvlekel proti gozdu, kjer ga je hotel pretepsti. Mu dati lekcijo. Zato jih je zavračal. Ni hotel biti pohleven. Ni hotel biti faličen. Instinktiven. Eksotičen.
V zadnjem času spet zaznavam njegov vonj. Svilnat, rahlo citronast, podložen z vonjem po tobaku, čeprav tisti, ki si je sčasoma omislil vse daljše odhode, nikoli ni kadil. Uležem se na posteljo, počivam, in nenadoma se od nekod prikrade ozek oblak ter obvisi nad mojim telesom. Despentesova piše o tem, kako družba nadzoruje žensko seksualnost in kaznuje žensko, ki si jo drzne javno prisvojiti. Pri njem je bil mehanizem drugačen, a pogled prav tako disciplinirajoč: kot temnopoltemu moškemu mu je okolje vnaprej pripisovalo seksualnost, nevarnost, agresijo. Svoje dostojanstvo je skušal braniti tako, da je začel prezirati svet, ki ga je na te oznake nenehno reduciral. Policistom, ki so nas ustavljali in nam z lučjo svetili v obraz, je odgovarjal, da je v tej majhni in zavrti državi zgolj zaradi družine. V tem je bil neki nenavaden razcep. Zame in za deklici je bil resnična oseba: glas, ki pokliče iz druge države, tišina na drugi strani zveze. V pogledih drugih pa je vse bolj postajal nekaj drugega. Tujec. Agresivec. Migrant.
Danes, ko ne polagam več glave v njegovo naročje in le še tu in tam odprem vrata avtomobila, parkiranega pod balkonom, se mi zdi, da razumem, kaj ima Despentesova v mislih, ko v eseju V postelji s sovražnikom iz že omenjene knjige primerja pisanje s prostitucijo: »Osvoboditi se, početi tisto, česar se ne počne, podajati svojo intimno, izpostaviti se nevarnostim obsodb vsakogar, sprejeti svojo izključenost iz skupine.« Ni ga več tu, da bi mu pripovedovala, kaj me preganja in kaj intimno premlevam; zato to počnem drugje, še vedno na način, ki ga najbolje poznam – s pisanjem. Biti javna ženska, biti pisateljica, pomeni ponuditi svojo intimo pogledu kogarkoli; naključnemu bralcu ali bralki dati možnost, da presoja o nečem, kar bi po vseh pravilih moralo ostati skrito, in sprejeti možnost, da bodo to isto intimnost nekoč uporabili proti tebi. Da te bodo raztrgali v časopisu, obsodili v medijih. Pisanje je v tem smislu tudi prostovoljna odpoved zaščiti, ki jo daje zasebnost.
Biti javna ženska, biti pisateljica, pomeni ponuditi svojo intimo pogledu kogarkoli; naključnemu bralcu ali bralki dati možnost, da presoja o nečem, kar bi po vseh pravilih moralo ostati skrito, in sprejeti možnost, da bodo to isto intimnost nekoč uporabili proti tebi.
Ampak s tem ni nič narobe. Pač, vzameš nase in greš naprej. Navsezadnje je veliko odvisno od temperamenta, od poguma, predvsem pa od tega, ali znaš ohraniti svojo umetnost kot prostor, ki ti ga nihče ne more vzeti. Še preden je do mene začel prihajati njegov vonj, po robovih rahlo modrikast, kot njegove srajce, sem nekoč v ležečem položaju zagledala eno svojih knjig, kako se spiralasto vrti v temi in se mi reži: »Dobro sem te.« Morda sem se prav naslednje jutro dvignila z mislijo, da je moje poželenje po knjigah, ki se je v meni ohranilo tudi med njegovimi odsotnostmi, nekaj neprekosljivega. Po svoje celo osvobajajočega. V redu je, če priteguješ poglede, kot zapiše pesnik Ivo Svetina v 28. pesmi iz zbirke Avgust. V redu je, če si dvigneš lase in greš skozi park. Na koncu je morda pomembno samo to, da ostaneš povezana s svojimi fantazijami. Da znaš biti nežna. Najprej do same sebe. In potem spet divja. Pošastna. Komična. Groteskna
