Fotografija Alexandra Nadrilyanskega (Pexels)
Pred hotelom Lev v središču Ljubljane je moški s prekritim obrazom brcal dva mlada človeka temnejše polti.
Ne vemo, kaj se je zgodilo pred začetkom posnetka, ki kroži po omrežjih. Ne poznamo njunih imen. Ne poznamo njunega državljanstva. Ne vemo ali sta turista, študenta, delavca, prosilca za azil, slovenska državljana ali karkoli drugega.
Pravzaprav ne vemo niti tega ali gre za migranta.
Toda internet ve.
Ker internet vedno vse ve.
Zadostuje barva kože, »napačen« naglas, napačna obleka ali zgolj obraz, ki ga večina ne zna umestiti v svojo predstavo o tem, kako naj bi bil videti »naš človek«.
Posnetek je bil objavljen s pojasnilom, da morajo lokalci sami obračunavati z migranti.
Ta stavek, na družbenih omrežjih jih je neskončno, v nekaj besedah pokaže celoten mehanizem nasilja.
Posnetek je bil objavljen s pojasnilom, da morajo lokalci sami obračunavati z migranti.
Ta stavek, na družbenih omrežjih jih je neskončno, v nekaj besedah pokaže celoten mehanizem nasilja.
Najprej človeka poimenuješ.
Seveda ne z imenom.
Potem ga razvrstiš.
Ga ločiš od sebe.
Mu odvzameš individualnost.
In potem ga brez težav zmlatiš.
Nasilje se sicer skoraj nikoli ne začne z udarcem.
Začne se z jezikom.
Z »mi« in »oni«.
Z našimi in njihovimi.
Domačini in prišleki.
Verniki in neverniki.
Domoljubi in izdajalci.
Tistimi, katerih dejanja presojamo kot dejanja posameznika, in onimi drugimi, pri katerih je že sama pripadnost skupini razumljena kot dokaz.
Henri Tajfel je že pred desetletji pokazal, kako neverjetno malo je potrebno, da ljudje začnejo svet deliti na svoje in druge. V njegovih znamenitih eksperimentih so bile skupine lahko oblikovane praktično brez razloga, pa so ljudje že začeli favorizirati svoje.
Človek ima očitno silovito potrebo po pripadanju.
To samo po sebi ni nič strašnega.
Strašno postane v trenutku, ko za občutek, da pripadamo »nam«, potrebujemo nekoga drugega, ki pripada »njim«.
Takrat identiteta ne nastaja več iz tega, kar smo.
Nastaja iz tega, kar naj bi oni bili.
Mi smo civilizirani, ker so oni barbari.
Mi smo pošteni, ker so oni kriminalci.
Mi smo domačini, ker so oni prišleki.
Mi smo žrtve, ker so oni storilci.
Mi branimo svoje, oni napadajo.
Ko je svet enkrat organiziran tako preprosto, postane življenje precej udobno.
Ni več treba več razmišljati.
Ni več treba ničesar preverjati.
Ni več treba ločevati posameznika od skupine.
Predvsem pa ni več treba dvomiti vase.
Če je eden od mladeničev pred hotelom Lev storil kaznivo dejanje, naj zanj odgovarja.
Če ga je storil oni drugi, naj odgovarja drugi.
Če ga ni storil nihče, naj nihče ne odgovarja.
Tako naj bi funkcionirala pravna država.
Če je eden od mladeničev pred hotelom Lev storil kaznivo dejanje, naj zanj odgovarja.
Če ga je storil oni drugi, naj odgovarja drugi.
Če ga ni storil nihče, naj nihče ne odgovarja.
Tako naj bi funkcionirala pravna država.
Ne gre za posebno vrste herojstva.
Toda tedaj nimamo več TikTok videov.
Niti adrenalina.
Ni moškega s kapuco, ki si vzame pravico pretepsti neznanca, pri čemer vzame pravico v svoje roke in se razglasi za sodnika, policista, tožilca in izvršitelja hkrati.
Pravna država je pogosto dolgočasna.
Toda civilizacija je v veliki meri zgodovina tega, kako smo posamezniku jemali pravico, da stvari vzame v svoje roke.
Norbert Elias je proces civiliziranja povezoval s postopnim obvladovanjem impulzov in s prenosom legitimne uporabe nasilja v izključno domeno države.
Preprosto povedano: ljudi ne pretepamo zato, ker se nam zdi, da si to zaslužijo.
Identiteto ugotavlja država, odgovornost presoja pravni sistem.
Tudi če je nekdo storil nekaj zavržnega, to še ne pomeni, da ga je dovoljeno brcati na ulici.
Za to razliko med maščevanjem in pravom smo potrebovali stoletja.
Družbena omrežja jo lahko razgradijo v nekaj sekundah.
»Bravo.«
»Tako je treba.«
»Končno nekdo.«
»Če policija ne bo, bomo mi.«
To niso nedolžni komentarji.
Gre za jezik predcivilizacijske fantazije.
Fantazije o svetu, v katerem moč znova stopi na mesto pravice.
Umrl je Ratko Mladić.
Na videz druga tema.
V resnici pa niti ne.
Umrl je Ratko Mladić.
Na videz druga tema.
V resnici pa niti ne.
Tudi tam se začne pri isti besedi: naš.
Mladić ni bil obsojen zato, ker je bil Srb.
Bil je obsojen zaradi konkretnih zločinov.
Toda desetletja pozneje del javnosti njegovo obsodbo še vedno razume kot obsodbo skupnosti, ne posameznika.
Doživljajo jo kot obsodbo sebe.
Svojega naroda.
Svoje zgodovine.
Svojega očeta.
Svoje zastave.
In prav tu se zgodi nekaj moralno zelo zanimivega.
Ko je identiteta pretesno zraščena s skupino, obsodba enega njenega pripadnika hitro postane občutena kot napad na vse, ki se z njo istovetijo.
Socialna psihologija ta mehanizem dobro pozna: udarec po simbolu skupine se lahko doživi skoraj kot udarec po lastnem telesu.
Napad na simbol skupine začutimo skoraj telesno.
In takrat lahko pride do absurdne situacije, v kateri nekdo ni pripravljen braniti nekega človeka zato, ker meni, da je nedolžen, ampak zato, ker se mu zdi, da ga mora braniti, ker je »naš«.
Kot da narodnost pomeni trajno pooblastilo za zastopanje na sodišču.
Kot da se z rojstvom zavežemo, da bomo branili tiste, ki imajo podoben priimek kot mi.
Tudi morilce.
Tudi vojne zločince.
Tudi ljudi, ki bi jih, če bi pripadali drugemu narodu, brez pomisleka presojali po njihovih dejanjih.
Prav na tej točki patriotizem preneha biti ljubezen do doma in postane način, kako odvrnemo pogled od tistega, česar o sebi nočemo videti.
Ne razumem, zakaj bi Srb moral braniti Mladića.
Tako kot ne razumem, zakaj bi Hrvat moral braniti hrvaškega vojnega zločinca ali Bošnjak bošnjaškega.
Zločinec ni manj zločinec zato, ker govori jezik moje matere.
Ne razumem, zakaj bi Srb moral braniti Mladića.
Tako kot ne razumem, zakaj bi Hrvat moral braniti hrvaškega vojnega zločinca ali Bošnjak bošnjaškega.
Zločinec ni manj zločinec zato, ker govori jezik moje matere.
Če že kaj, bi morala biti sposobnost reči »bil je naš in storil je zlo« eden najvišjih dokazov politične in moralne zrelosti.
Toda balkanske družbe so razvile nekaj podobnega kolektivnemu računovodstvu smrti.
Ko omeniš en zločin, se takoj pojavi drugi.
»Kaj pa oni?«
To je verjetno najbolj pogost stavek postjugoslovanske zgodovine.
Kaj pa oni.
Besede, s katerimi je mogoče desetletja preprečevati moralni pogovor.
Seveda so zločine počeli tudi drugi.
Seveda imajo tudi druge žrtve imena.
Toda zločin drugega človeka ne zmanjša mojega.
Mrtvih ni mogoče postavljati na tehtnico, kakor da bi ena smrt izničila drugo.
Tisoč žrtev na eni strani ne zmanjša teže tisočih žrtev na drugi.
To ni matematika.
Zygmunt Bauman je pri razmišljanju o modernem zlu veliko pozornosti namenjal moralni distanci.
Človeku je lažje povzročiti trpljenje, ko žrtve ne vidi več kot posameznika.
Ko ta postane številka.
Kategorija.
Problem.
Kontingent.
Migrantski val.
Muslimani.
Srbi.
Hrvati.
Bošnjaki.
Judje.
Palestinci.
Begunci.
Ne vidiš več obraza.
Vidiš oznako.
In ko vidiš oznako namesto človeka, se začne neverjetna moralna fleksibilnost.
Naš človek lahko naredi nekaj strašnega in zanj še vedno iščemo opravičilo.
Ko isto stori nekdo z druge strani, njegovo dejanje hitro postane dokaz o vseh, ki jim pripada.
Naš človek lahko naredi nekaj strašnega in zanj še vedno iščemo opravičilo.
Ko isto stori nekdo z druge strani, njegovo dejanje hitro postane dokaz o vseh, ki jim pripada.
Ko naš ubija, zastavimo vprašanje, kaj ga je pripeljalo do tega.
Ko njihov krade, vprašamo, zakaj so vsi taki.
To je ena najbolj banalnih in najbolj nevarnih značilnosti kolektivne psihologije.
Posameznik iz naše skupine ostaja posameznik.
Posameznik iz tuje skupine postane predstavnik vrste.
Če migrant posili žensko, njegovo dejanje hitro postane argument o migrantih nasploh.
Če isto stori Slovenec, zločin praviloma ostane njegov — ne postane sodba o Slovencih kot skupini.
Storilec ima ime.
Razen kadar nam politično koristi, da ga nima.
Hannah Arendt je pisala o banalnosti zla, o strašljivem dejstvu, da zla ne udejanjajo vedno demonske osebnosti.
Veliko zlo pogosto opravljajo zelo običajni ljudje.
Ljudje, ki kuhajo kosilo.
Skrbijo za otroke.
Pridejo pravočasno v službo.
Božajo psa.
Plačujejo račune.
In imajo svojo razlago.
Mislim, da je danes temu treba dodati nekaj.
Zlo ne postane banalno samo zato, ker ga izvajajo običajni ljudje.
Banalno postane tudi zato, ker ga običajni ljudje poimenujejo na način, da jih ne moti.
Pretepanje postane vzpostavljanje reda.
Rasizem se nenadoma spremeni v skrb za varnost.
Zlo ne postane banalno samo zato, ker ga izvajajo običajni ljudje.
Banalno postane tudi zato, ker ga običajni ljudje poimenujejo na način, da jih ne moti.
Pretepanje postane vzpostavljanje reda.
Rasizem se nenadoma spremeni v skrb za varnost.
Sovraštvo se prelevi v domoljubje.
Poniževanje v iskrenost.
Vojni zločinec (p)ostane general.
Pokol postane zgodovinska nujnost.
Žrtev provokator.
In nasilje se spremeni v odgovor.
Jezik nam omogoča nekaj izjemnega: da živimo sami s seboj tudi takrat, ko zagovarjamo stvari, ki bi jih morali prepoznati kot moralno problematične.
Zato se skoraj noben človek ne prebudi zjutraj in si reče: danes bom slab človek.
Ljudje se prebudijo kot branitelji reda.
Branitelji naroda.
Branitelji tradicije.
Branitelji žensk.
Branitelji vere.
Branitelji meje.
Branitelji zgodovine.
Vsi nekaj branijo.
Vprašanje je samo, koliko mrtvih je treba ustvariti, preden beseda »obramba« postane nekoliko nerodna.
René Girard je družbe opisoval tudi skozi mehanizem grešnega kozla.
Ko skupnost občuti strah, negotovost, frustracijo ali izgubo nadzora, postane izjemno privlačno vse to zgoščeno odložiti na nekoga drugega.
Na tujca.
Na manjšino.
Na izdajalca.
Na migranta.
Potem se zdi problem nenadoma preprost.
Če odstranimo njega, bomo spet mi.
Celotni.
Varni.
Čisti.
Družbe svojih kriz ne rešujejo tako, da se na ulici kaznuje naključnega človeka, ki je postal priročen nosilec vsega, kar jih straši.
Za kratek čas si le ustvarijo občutek, da so našle krivca.
In prav ta občutek jasnosti je lahko nevarno opojen.
Veliko bolj kot resnica.
Resnica je namreč preveč zapletena.
Resnica od nas zahteva, da hkrati priznamo dve stvari.
Da migranti lahko storijo kazniva dejanja.
In da zaradi tega niso vsi migranti kriminalci.
Da je nek Srb lahko zagrešil genocid.
In da zaradi tega niso vsi Srbi genociden narod.
Resnica od nas zahteva, da hkrati priznamo dve stvari.
Da migranti lahko storijo kazniva dejanja.
In da zaradi tega niso vsi migranti kriminalci.
Da je nek Srb lahko zagrešil genocid.
In da zaradi tega niso vsi Srbi genociden narod.
Da lahko ljubimo svoj narod. Karkoli narod že pomeni.
In da nam zato ni treba lagati o njegovih zločincih.
Da lahko branimo varnost.
In da nam zato ni treba brcati človeka, ki je potem, ko je že bil pretepen, še obrcan.
Zrela družba zmore hkrati prenesti dve resnici.
Otročja družba potrebuje junake in sovražnike.
In potem se čudi, da jih vedno znova proizvaja.
Mene zato pri posnetku pred hotelom Lev ne plaši samo moški s prekritim obrazom.
Moških, ki radi udarijo, je bilo vedno dovolj.
Bolj me zanimajo opazovalci.
Komentatorji.
Tisti »bravo«.
Tisti, ki niso bili tam, ki ne vedo, kaj se je zgodilo, ki ne poznajo ljudi na posnetku, a čutijo nekakšno skoraj telesno zadovoljstvo, ko nekdo pretepa človeka, ki so ga v tistih nekaj bežnih sekundah prepoznali kot tujca.
Nasilnež potrebuje mišice.
Družbeno nasilje potrebuje občinstvo.
In nekje tukaj se srečata človek pred hotelom Lev in mrtvi zločinec iz Haaga.
Ne gre za obseg zločina.
To bi bilo neumno primerjati.
Srečata se v mehanizmu opravičevanja.
In nekje tukaj se srečata človek pred hotelom Lev in mrtvi zločinec iz Haaga.
Ne gre za obseg zločina.
To bi bilo neumno primerjati.
Srečata se v mehanizmu opravičevanja.
On je naš.
Oni niso.
V teh štirih besedah je mogoče zgraditi neverjetno veliko grobišče.
Človek namreč ne postane nevaren šele takrat, ko je pripravljen ubijati.
Da je smrt našega tragedija, smrt njihovega pa kontekst.
Dovolj je, da začne verjeti, da je treba nekatera življenja opravičevati bolj kot druga.
Da je naš storilec zapleten človek, njihov pa tipičen predstavnik svoje skupine.
Da je udarec napačen, razen tedaj, ko ga prejme pravi človek.
Moralnost, ki velja samo za ljudi, ki so nam podobni, ni moralnost.
Je plemenska lojalnost.
In plemenska lojalnost je stara kot človeštvo.
Civilizacija pa je, vsaj v svojih boljših trenutkih, poskus, da jo presežemo.
Da človeka vidimo pred kategorijo.
Da zločin vidimo pred zastavo.
Da žrtev vidimo pred statistiko.
Da lahko rečemo: ta človek mi ni podoben, ni moj, ne govori mojega jezika, ne moli k mojemu bogu, nimava enakega potnega lista in morda ga niti nočem.
Toda ne bom dovolila, da ga nekdo brca.
In lahko rečemo tudi: ta človek je mojega naroda, govori moj jezik, nosil je uniformo moje države in morda so me učili, naj ga spoštujem.
Pa vendar je storil zločin.
Prav sposobnost, da obe resnici zdržita druga ob drugi, je ena temeljnih moralnih preizkušenj.
Videti človeka brez zastave pred očmi.
Morda se civilizacija na koncu ne razkrije v palačah, operah, univerzah in ustavah, temveč v trenutku, ko moramo pokazati, kaj njene vrednote zares pomenijo.
Bolj gre za trenutek, ko imamo možnost reči:
»On ni naš.«
Pa namesto tega rečemo:
»Vseeno je človek.«
In trenutek, ko nam nekdo reče:
»Ampak on je naš.«
Pa odgovorimo:
»Vseeno je zločinec.«
Vse drugo so zastave.
In zastave, kot vemo, zelo dobro prekrijejo kri.
