Ko sem vzela v roke Moje mačkoljubne zgodbe Svetlane Slapšak, sem pričakovala knjigo o mačkah. Ne čisto zares, seveda. Kdor je kdaj bral Svetlano Slapšak, ve, da pri njej mačka nikoli ne more ostati samo mačka. Prej ali slej se bo skozi priprto okno pritihotapila zgodovina, za njo politika, potem kakšna grška boginja, univerzitetna spletka, patriarhat, vojna, nacionalizem, umetnost, kakšna velika človeška neumnost – in šele potem se bo mačka mirno zvila na rokopis, kakor da z vsem tem nima nič.

Brala sem slovenski prevod, zato o izvirnem stavku ne morem soditi. Med menoj in Svetlaninim materinim jezikom stoji še en glas. Lahko pa sodim o tem, kar sem prebrala. In kar v slovenskem prevodu ostane nedotaknjeno, je nekaj, kar se mi pri Svetlani zdi bistveno: hitrost njenega uma.

Njena misel ne hodi. Skače.

Od mačke do študentskih demonstracij. Od babice do Vojvodine. Od nekega stanovanja do razpada države. Od veterinarja do univerzitetnega oportunizma. Od žalovanja do feminizma. In čudno je, da ji pri tem skoraj nikoli nimaš občutka, da je zašla. Samo več poti pozna do istega mesta.

To je tudi prva stvar, ki sem jo med branjem vedno znova občudovala in se ji čudila: Svetlanina inteligenca.

To je tudi prva stvar, ki sem jo med branjem vedno znova občudovala in se ji čudila: Svetlanina inteligenca.

Ne naporna inteligenca, ki bralcu vsake tri strani prišepne: poglej, koliko vem. Njena erudicija je že tako dolgo del nje, da je ne razkazuje več. Z njo gleda. Mačke zato ne more pogledati, ne da bi hkrati videla antropologijo, mitologijo, umetnostno zgodovino, oblast, žensko, družbo, jezik, razred in zgodovino človeškega odnosa do drugega živega bitja. V Fragmentih o mačkah lahko tako skoraj brez opozorila pridemo od zgodovine udomačevanja in demonizacije mačk do Hoffmanna, Baudelaireja, Mačka Murija, predsedniških mačk, interneta in sodobnih mačjih zvezd. Pri manj sposobnem avtorju bi bilo to naštevanje. Pri Svetlani je to razpletanje mreče.

Toda v resnici to ni knjiga o mačkah.

Ali vsaj ne samo o njih.

Mačke so tu način spominjanja.

Mačkonosa, Ksantipa, Geza, Marija, Klio, Žarko, Packa, Pametnica, Klitajmnestra, Kasander, Primus Augustus, Kreten, Kintija, Kloto … vsaka od njih odpre druga vrata. Za enimi je otroštvo, za drugimi Beograd, za tretjimi Ljubljana, Pariz, Atene, univerza, bolezen, prijateljstvo, selitev, neka politična katastrofa, človek, ki je bil nekoč blizu in potem ni bil več.

Mačke so koledar.

Svetlana po njih ve, kje je bila. S kom je živela. Kdo je prihajal. Kdo je odšel. Kdaj je bila bolna. Kdaj je bila srečna. Česa jo je bilo strah. Proti komu se je borila. Katera država je medtem razpadla in katera nova neumnost je zrasla na njenem pogorišču.

Mačke so koledar.

Svetlana po njih ve, kje je bila. S kom je živela. Kdo je prihajal. Kdo je odšel. Kdaj je bila bolna. Kdaj je bila srečna. Česa jo je bilo strah. Proti komu se je borila. Katera država je medtem razpadla in katera nova neumnost je zrasla na njenem pogorišču.

Zelo lep pripovedni postopek je to. Avtobiografija, v kateri avtorica sama sebi ne podeli glavne vloge.

In prav zato o njej na koncu toliko izvemo.

Pri Svetlani človeka pogosto bolje spoznaš po tem, kako ravna z mačko, kakor pa po tem, kar govori o sebi.

Tu se knjiga začne nevarno približevati politiki.

Ne zato, ker bi Svetlana tu in tam omenila kakšno vlado, režim ali volitve. Pri njej je politika veliko bolj neprijetna stvar: politika je vprašanje značaja.

Kdo je molčal, ko ne bi smel?

Kdo se je prilagodil?

Kdo je včeraj govoril eno, danes drugo?

Kdo je čez noč postal nacionalist?

Kdo je na univerzi prodal hrbtenico za položaj?

Kdo je govoril o človekovih pravicah samo takrat, ko so bile koristne zanj?

In kdo je ostal človek takrat, ko se to ni izplačalo?

V poglavjih o Kasandru se mačje življenje skoraj brezšivno preplete z univerzitetnimi spletkami, političnimi napadi, nacionalizmom, diskreditacijami in tisto posebno vrsto akademske zlobe, ki rada sama sebe razglaša za načelnost. Maček medtem leži ob računalniku. Predstavlja mir. Zaupanje. Nekaj, kar ni treba vsak dan na novo dokazovati. Zunaj tega majhnega kroga pa se ljudje prerivajo za oblast in ugled.

Maček medtem leži ob računalniku. Predstavlja mir. Zaupanje. Nekaj, kar ni treba vsak dan na novo dokazovati. Zunaj tega majhnega kroga pa se ljudje prerivajo za oblast in ugled.

To je eden najboljših načinov, kako je knjiga upovedana: velika zgodovina nikoli ne vstopi skozi velika vrata.

Pride skozi kuhinjo.

Skozi hodnik fakultete.

Skozi bolezen.

Skozi neko prijateljstvo.

Skozi človeka, ki je nekoč sedel za tvojo mizo in danes govori nekaj, česar od njega nisi pričakoval.

In mačka je tam.

Gleda.

Svetlana Slapšak ima še eno lastnost, ki jo imam pri pisateljicah občudujem: njena erudicija ni nikoli postala izgovor za ravnodušnost.

Veliko ve, zato jo marsikaj še bolj jezi.

Znanje je ni pomirilo. Ni je naučilo tiste uglajene akademske distance, za katero se pogosto skriva navadna strahopetnost. Bolj ko razume mehanizme oblasti, nacionalizma, mizoginije, oportunizma in institucionalnega nasilja, manj je pripravljena reči: tako pač je.

Zato zna biti neusmiljena.

Tudi do svojih.

Pravzaprav predvsem do svojih.

Bolj ko razume mehanizme oblasti, nacionalizma, mizoginije, oportunizma in institucionalnega nasilja, manj je pripravljena reči: tako pač je.

Zato zna biti neusmiljena.

Tudi do svojih.

Pravzaprav predvsem do svojih.

Nazivi, prijateljstva, stare zasluge in ugled pri njej človeka ne rešijo, če je moralno odpovedal. Občasno sem imela občutek, da bi Svetlana človeku veliko laže odpustila neumnost kakor strahopetnost.

Mačkam pa odpusti skoraj vse.

Tatvine. Ljubosumje. Razbite stvari. Krajo hrane. Nevroze. Trmoglavost. Občasno čisto mačjo zlobo. Enega mačka mirno poimenuje Kreten, kar je najbrž dovolj dober dokaz, da ta knjiga nima nič skupnega s cukreno podobo mačke kot puhastega angela z interneta.

Njene mačke so sebične, čudaške, tatinske, manipulativne, nežne, pametne, posesivne, smešne in včasih neznosne.

Skratka: žive.

Zato jih jemlje resno.

In zato so prizori njihovega umiranja tako težki.

Tu se Svetlanin stavek spremeni. Kot da umakne znanje, zgodovino, politiko in vse tisto, s čimer se sicer brani pred svetom. Ostanejo telo, veterinar, pogled živali, injekcija in človek, ki ve, da mora dovoliti konec.

Smrt Kretena. Kasandra.

Ni sentimentalnosti. Ni velikih besed. 

Ko je Kasander umrl, Svetlana zapiše, da je naredila vse, kar se je dalo, in da ga je nežno ljubila. Če bi kaj podobnega dobila tudi v svojem človeškem življenju, bi menila, da je našla nekaj smisla.

Ko je Kasander umrl, Svetlana zapiše, da je naredila vse, kar se je dalo, in da ga je nežno ljubila. Če bi kaj podobnega dobila tudi v svojem človeškem življenju, bi menila, da je našla nekaj smisla.

To se mi je zdeolo bolj pretresljivo od desetih strani literarnega jokanja.

Kajti ta knjiga v resnici ves čas govori tudi o smrti.

Umirajo mačke.

Umirajo starši.

Umirajo prijatelji.

Umirajo ideje.

Umirajo politične iluzije.

Umre država.

Umirajo univerze, kakršne smo mislili, da poznamo.

Umirajo odnosi, za katere smo nekoč prisegali, da bodo trajali.

In potem pride nova mačka.

Ne kot zamenjava.

Ničesar ne zamenja.

Bolj kot nadaljevanje.

Ena leži na rokopisu. Druga ob računalniku. Tretja se pojavi v času bolezni. Četrta pride ob selitvi. Peta ostane dovolj dolgo, da preživi več ljudi, političnih sistemov in osebnih katastrof.

Mačje življenje je krajše od našega in nas zato kruto disciplinira: vedno znova nas prisili razumeti, da je minljivost normalno stanje ljubezni.

To je morda najbolj nežna misel te zelo nenežne knjige.

Mačje življenje je krajše od našega in nas zato kruto disciplinira: vedno znova nas prisili razumeti, da je minljivost normalno stanje ljubezni.

To je morda najbolj nežna misel te zelo nenežne knjige.

Seveda ni vse enako dobro.

Svetlanin um je včasih hitrejši od bralca. Imena, dogodki, fakultete, države, politični premiki, znanci, zgodovinske okoliščine in osebni spomin se včasih zgostijo v nekaj odstavkov, tako da mačka za trenutek skoraj izgine. V Fragmentih o mačkah dobiš ponekod občutek, da se je zgodba umaknila predavanju iz antropologije, politične zgodovine ali umetnosti.

Toda tudi ko me je to malo utrudilo, si nisem zares želela, da bi bilo drugače.

Kajti odstraniti Svetlani Slapšak digresijo bi bilo približno tako, kot mački prepovedati, da skoči na mizo.

Lahko poskusiš.

Ne bo več ista mačka.

In potem knjiga naredi še nekaj zelo svetlanovskega: iz fragmentov zdrsne naravnost v mačjo poezijo. Kot da tudi esej, spomin in zgodovina na koncu niso dovolj in je treba mačko poskusiti ujeti še v verz.

Pri prevodu nisem bila zato previdna. Ne vem, kateri nekoliko bolj trd stavek pripada izvirniku in kateri izbiri prevoda. Ne vem niti, koliko prvotnega ritma se je na poti izgubilo ali preoblikovalo. Vem pa nekaj: med branjem sem pozabila, da berem prevod.

To je veliko.

Glas je ostal Svetlanin.

Hiter. Nestrpen. Ironičen. Eruditski. Včasih zajedljiv. Včasih skoraj brutalen. In nepričakovano nežen tam, kjer bi to od nje najmanj pričakovali.

Glas je ostal Svetlanin.

Hiter. Nestrpen. Ironičen. Eruditski. Včasih zajedljiv. Včasih skoraj brutalen. In nepričakovano nežen tam, kjer bi to od nje najmanj pričakovali.

Na koncu mi je ostala še ena podoba.

V tej knjigi se potuje med Beogradom, Ljubljano, Parizom, Atenami, Zagrebom in še marsikje. Ljudje medtem ustanavljajo države, rušijo države, vlečejo meje, izumljajo čistosti, določajo, kdo je naš in kdo njihov, komu pripada kateri jezik, katera zemlja, katera zgodovina.

Mačke imajo s tem bistveno manj težav.

Zato o domu vedo nekaj, česar ljudje nikakor ne razumemo.

Mačke Svetlane Slapšak nimajo domovine. Imajo dom.

Dom je tam, kjer te nekdo pobere z ulice.

Kjer ti da hrano.

Kjer opazi, da si bolan.

Kjer ti dovoli ležati na papirjih, čeprav mora pisati.

Kjer te nekdo pozna dovolj dobro, da ve, kdaj te je treba pustiti pri miru.

Kjer ostane ob tebi, ko pride veterinar.

In kjer te mnogo let po smrti še vedno pokliče po imenu.

Ko sem zaprla Moje mačkoljubne zgodbe sem imela občutek, da nisem brala knjige o mačkah.

In da sem pravzaprav brala knjigo o ljudeh.

O spominu.

O Jugoslaviji in vsem, kar je prišlo za njo.

Ko sem zaprla Moje mačkoljubne zgodbe sem imela občutek, da nisem brala knjige o mačkah.

In da sem pravzaprav brala knjigo o ljudeh.

O spominu.

O Jugoslaviji in vsem, kar je prišlo za njo.

O ženski, ki je skozi desetletja gledala, kako ljudje spreminjajo prepričanja, zastave, države in prijatelje, sama pa ni pristala na najlažjo možnost – na intelektualno lenobo.

In to se mi zdi pri Svetlani Slapšak najlepše.

Njena inteligenca je svetlobna leta oddaljena od hladnosti.

Spominja se.

Se jezi.

Ima humor.

Tudi kremplje, ko je to potrebno.

Predvsem pa ima srce.