Arhiv kategorij: Intervju

Med Divjim vrtom in knjigarno: zgodba o pripadnosti

V obsežnem in premišljenem pogovoru avtorica romana razgrne ozadje svojega ustvarjalnega procesa, ki temelji na natančnem raziskovanju in osebnih izkušnjah. Roman Včeraj bi jo morala spoznati (Hirondelle, 2025) se dogaja na Nizozemskem, saj je želela junakinji Živi omogočiti okolje, kjer je knjigarna s posebnim izborom knjig lahko preživela, obenem pa je avtorici to omogočilo poglobljeno raziskovanje nizozemske kulture, običajev in družbenih posebnosti.

Osrednje teme romana so iskanje pripadnosti, ustvarjanje skupnosti in soočanje z nevidnimi, a globoko vpetimi družbenimi neenakostmi, kot so spolna diskriminacija, rasizem in ekonomske stiske. Junakinja Živa se skozi razvoj svojega posla – knjigarne – hkrati bori za osebno svobodo, iskanje korenin in notranjo spravo s preteklostjo.

Posebno pozornost namenja avtorica vprašanjem spolne in rasne identitete, mikrorasizmu ter premisleku o pomenu vključevanja in tolerance v sodobni družbi. S pomočjo stranskih likov, kot sta Dobru in Beatrix, roman odpira teme o moči skupnosti, povezanosti z naravo ter osebni svobodi.

V romanu Včeraj bi jo morala spoznati se subtilno prepleta tudi tema hrane kot užitka in odpora ter vloga umetnosti, branja in pisanja pri gradnji identitete. Erotični prizori so zapisani občutljivo, brez samocenzure, a z jasno zavestjo o še vedno prisotnih družbenih predsodkih.

Intervju razkriva tudi, da roman ne podaja preprostih odgovorov, temveč odpira prostor za razmislek o sodobnem svetu, kjer je komunikacija ključna za preseganje ločnic in gradnjo sočutnejše prihodnosti.

»A vse, kar je nevidno in vidno, je narejeno iz nevidnega«

Zakaj je Dušan Šarotar tako navezan na usodo prekmurskih Judov, kako se mu uspe tako globoko vživeti v junake svojega romana, z njimi čustvovati? Ta in še druga vprašanja mu je Metka Sušec zastavila v pogovoru. Nazadnje sta spregovorila tudi o tem ali je pokrajina na obrobju Panonske nižine s svojo razprostranjenostjo in nepreglednostjo pustila kakšno sled v njegovem pisanju. Kot na primer v spodnjem odstavku iz romana:

»Sonce je nenadoma popustilo, dolgi, ostri in slepeči žarki, ki so prebadali gosto zeleno vejevje in se lesketali v potočku, so se zmehčali in se nežno obarvali v toplo rumenkasto svetlobo.«

»Ne gre le za dejanje vračanja, ampak za spoštovanje afriškega dostojanstva«

Senegalski režiser Moussa Sene Absa v pogovoru ima zelo jasno stališče glede tega, da so muzeji zahodna invencija. »Res je, da so sodobni muzeji, kot jih poznamo danes, produkt zahodnih koncept zbiranja in razstavljanja. Ampak ideja ohranjanja zgodovine, pripovedovanja zgodb in čaščenja prednikov je v Afriki stara tisočletja. Naši muzeji so bili v vaseh, v pesmih griotov, v kipih, ki so jih ustarali rokodelci, in v svetiščih, kjer so se zbirale generacije. Zahod ni izumil potrebe po pomnenju – izumil je steklene stene.«

»Ženske bi morale lažje reči ne in pogumno vztrajati pri da«

Prvenec Katje L. Pauli Spletke à la Carte, ki je izšel leta 2023 je po dveh mesecih šel v ponatis in bil deležen medijske pozornosti in pozitivnih recenzij. Nadaljevanje drugega dela trilogije Prevare à la carte, ki je izšel marca 25′, je znova družbeno kritičen, na čase romantično in humorno obarvan, bralstvo popelje v svet, ki je poln intrig, maščevanja, čaščenja materialnih dobrin na eni strani in stremenja k pravim vrednotam na drugi. Ni vseeno s kom se družimo, še manj vseeno je, če smo posteljo delili s sociopatom in se mu s svojimi dejanji zamerili.

Maya Abu al-Hayyat o odsotnih materah, koncu ljubezni in palestinski osvoboditvi

Palestinska pesnica, urednica in avtorica slikanic Maya Abu al-Hayyat je v zadnjih letih v angleškem prevodu izdala več knjig, med njimi pesniško zbirko You Can Be the Last Leaf (prev. Fady Joudah) in roman No One Knows Their Blood Type (prev. Hazem Jamjoum) ter antologijo The Book of Ramallah, ki jo je uredila pri Comma Press.

»Bolj ko gre življenje zares, / bolj dišimo po toplem mleku, drhtečem / na štedilniku«

Nina Medved je pesnica, prevajalka, fotografinja, performerka in kulturna organizatorka, nagrajena z mednarodno listino Pont za perspektivne književne ustvarjalce (2021). V pesniški zbirki Rodna doba, Cankarjeva založba (2024) se avtorica dotakne številnih tem; materinstva, odraščanja, otroškosti, pa tudi odnosa do ženskega telesa in njegove produkcije v današnjem svetu. Pesniška zbirka je večplastna in opozarja na konflikte med intimnim in družbenim, med pričakovanji družbe in dejanskostjo, avtorica pa raziskuje tudi medosebne odnose, čustvovanja, ter se poigrava z prenapolnjenostjo (izpraznjenostjo) pomenskosti jezika. Rodna doba je odlična zbirka pesmi, ki nas zbuja iz (feministične) zaspanosti. S te pozicije je celo aktivistična in vredna večkratnega branja.

»Ženske so v veliki meri tiste, ki ohranjajo našo kolektivno identiteto in spomin ter prenašajo pomembne informacije in potrebno znanje na prihodnje generacije«

Sedel je v temi, na Rimski 2a, tik po predstavi v nastajanju – Skicirati odsotnost / Bocetar la ausencia. Ne vem, zakaj že sva začela pogovor. Ker se je zdel čudno zamišljen. Tih. Skoraj plah. Verjetno je premišljeval o igralkah Aliciji Ocadiz in Lari Mateji Ivačič. Ki v Black Box Studio nista uprizorili samo odsotnosti, ampak tudi čudno ranljivost. Predvsem pa predstava prevprašuje odnos med Slovenijo in Mehiko. Poteka v treh jezikih, angleščini, slovenščini in španščini. Tu je seveda nepogrešljivi Carlos Pascual, na povabilo katerega je dramaturg in gledališki režiser Juan Manuel García Belmonte tudi prišel v Ljubljano.