Fotografija: Alenka Slavinec
Ana Kalin se ukvarja z družbo in z razmerji znotraj nje. Kdo ima moč in kdo je nima. Z neenakostmi med spoli, rasizmom, preseljevanjem, identiteto in odnosom do narave. Kako se te kategorije prepletajo med seboj in kako vplivajo na posameznice in posameznike, na njihovo notranje doživljanje, njihov odnos do sveta in položaj v njem.
O tem piše. Ker o tem neradi govorimo in se radi delamo, da ne obstaja. Pri tem črpa iz svojih doživetij življenja v tujini, v severni Italiji, Amsterdamu, Jeruzalemu in New Yorku. In iz raznolikih izkušenj svojega dela, v preteklosti iz sveta diplomacije (2003-2016), v sedanjosti pa iz nevladniškega dela v Sloveniji, Evropi, Albaniji in Ugandi (od 2016 dalje Forum za enakopraven razvoj, 2021 – 2022 predsednica Ženskega lobija Slovenije).
Je avtorica otroške slikanice Nala (Mladinska knjiga, 2019. Recenzija Ivane Zajc, Sodobnost). Piše poezijo in prozo, njena razmišljanja občasno objavijo v Dnevnikovem Objektivu, njene pesmi pa na LUD Literatura. Je tudi avtorica strokovnih člankov s področja enakosti spolov, migracij in enakopravnega razvoja. Njen prvenec Včeraj bi jo morala spoznati bo je izšel meseca aprila pri založbi Hirondelle.
Kako si se odločila, da boš svojo junakinjo postavila na Nizozemsko? Koliko je bilo potrebno pregledati navade in običaje življenja na Nizozemskem in koliko je to tvoja izkušnja? In kako zelo si raziskala Nizozemsko, tradicionalne jedi, njene običaje? V romanu Včeraj bi jo morala spoznati se pojavi celo teorija ali več njih, zakaj Nizozemci ne uporabljajo zaves …
Imeti knjigarno v Sloveniji in od tega živeti ni najbolj preprosto. Če temu dodamo Živin izbor knjig, se možnosti preživetja še dodatno zmanjšajo. Če sem torej želela razviti zgodbo, v kateri knjigarna igra osrednjo vlogo, sem jo morala prestaviti v tujino, v večje mesto.
Čeprav se roman ne osredotoča na Nizozemsko, se v tistem okolju odvija. V njem nastopajo Nizozemci, zato sem izbrala državo, iz katere imam tudi osebno izkušnjo; na Nizozemskem sem živela, resda že kar nekaj let nazaj, a vseeno o državi in ljudeh vem več kot če bi jo le obisk(ov)ala.
Čeprav se roman ne osredotoča na Nizozemsko, se v tistem okolju odvija. V njem nastopajo Nizozemci, zato sem izbrala državo, iz katere imam tudi osebno izkušnjo; na Nizozemskem sem živela, resda že kar nekaj let nazaj, a vseeno o državi in ljudeh vem več kot če bi jo le obisk(ov)ala.
Da bi bila vsebina zapisanega čim bolj resnična in avtentična, sem dejstva še dodatno preverjala, raziskovala. Ob tem pa izpostavila nekaj opazovanj, ki so mi ostali v spominu, kot so neuporaba zaves, ki mimoidočim omogoča vpogled v domovanja ljudi.
Fotografija: Ana Kalin
Živa se odloči za posel knjigarne, zakaj si jo umestila v Amsterdam in ne v Ljubljano? Ker ji bo v tujini uspelo? Ker ima tam večje občinstvo? Nam lahko več poveš o njeni odločitvi? Živo vidimo, kako počasi gradi svoj posel …
Odločitev za Živin nabor knjig je zelo subjektiven: če bi imela knjigarno jaz, in od nekdaj so bile to moje sanje, bi si želela prodajati prav tak nabor knjig. Deloma odločitev izhaja tudi iz mojega navdušenja nad knjigarno Forbidden Planet v New Yorku, kjer človek zlahka preživi ure in ure. Je pa seveda tovrstna odločitev toliko bolj tvegana, saj pritegne manj obiskovalk_cev, zato je v knjigarni tudi kavarna. No, verjetno tudi zato, ker je Živa s knjigarno iskala več kot le posel, ki bi ji prinesel hrano na krožnik in plačal račune. Če si izposodim njene misli iz knjige: želela je pričarati zavetišče. Pred vsem hudim, ki se ga ob vstopu v knjigarno lahko obesi na kovane obešalnike, da si telo in um, vsaj za nekaj trenutkov, odpočijeta.
Deloma odločitev izhaja tudi iz mojega navdušenja nad knjigarno Forbidden Planet v New Yorku, kjer človek zlahka preživi ure in ure.
Kako bi opisala Živo? Ob začetku svojega posla naleti na Keesa … Za kakšen tip moškega gre? Na začetku se nam zdi ljubezniv, Živi pomaga tudi pri poslu, predvsem z idejami …
Hm, katere besede bi jo najbolje opisale? Vsekakor je pogumna, čeprav je na Nizozemsko zbežala sama pred sabo. A če ne bi bila pogumna, si tudi tega ne bi upala, tudi svojega posla si ne bi drznila odpreti, v tuji državi, brez mreže poznanstev. V sebi nosi tudi negotovosti, odprt um in željo po pripadanju, ustvarjanju korenin. Kees je njena prva velika ljubezen, pravijo, da imajo te v naših življenjih poseben prostor.
Zakaj bi nekdo dandanes odprl knjigarno? Kees v nekem trenutku pravi, da njegovi sodelavci kupujejo več knjig, “Ne nujno več berejo. Ampak: manj kupujejo v lokalnih knjigarnah, vse se je premaknilo na internet, med ta velike. Zaključek: kako privabiti ljudi, da bodo kupili pri tebi namesto online?”
Kot nekdo, ki redno in povsod obiskuje knjigarne, morda nisem najbolj pristojna za odgovor na to vprašanje :-).
Ker knjige lepo dišijo, pa ne vse enako, ker so knjigarne zatočišče, pribežališče, varen prostor, prostor, ki širi našo empatijo in um? A realnost ni takšna. Če se ne spuščamo v zgodbe kako so Amazon in podobni velikani pridelali svojo prednost in s tem pokopali mnogo majhnih knjigarn, so se tudi navade ljudi spremenile, kovid je pri tem tudi igral pomembno vlogo. Še v večji meri smo se navadili spletnih nakupov, zdi se mi, da smo postali tudi manj družabni.
Ker knjige lepo dišijo, pa ne vse enako, ker so knjigarne zatočišče, pribežališče, varen prostor, prostor, ki širi našo empatijo in um? A realnost ni takšna.
Vidimo, kako Živa počasi, pa tudi premišljeno gradi svoj posel. V knjigarno povabi avtorja, samozaložnika, kasneje prodaja venčke … Živa na tej poti večkrat tudi pomisli, da ji ne bo uspelo, kdo misliš, da si, si večkrat prišepne. Je to njena slovenska narava? Ali bolj posledica, da gre za žensko, ki se je znašla v tujem okolju, v resnici brez rednega prihodka. Knjigarno odpre s prihranki, na začetku posel ne obeta, na noben način ji ni lahko …
Verjetno me je pri tem gnala Živina želja, ne le po finančnem preživetju, temveč predvsem po tem, da požene korenine. Da se nekje usidra. Vprašanje, kaj bi bilo, če ji ne bi uspelo in bi se morala vrniti v Slovenijo. Verjetno nisem želela odgovoriti na to vprašanje, zato sem morala iskati rešitve, ki bi ji končno uspele najti spravo s seboj.
Ker ni pripadnica mlajše generacije, ki je bolj spretna v digitalnem svetu, prav tako ni vešča samopromocije, povrh vsega pa se je kot tujka morala še bolj potruditi za preživetje, da si je ustvarila podporno mrežo in poslovne stike, ki so jo na tej poti podprli.
Fotografija: Ana Kalin
Živa je feministka, vendar razmišlja, da se beseda feministka “vedno pogostje uporablja ob robu ekstremnih ideologij kot sta komunizem ali fašizem, vsepovsod, a najraje v družabnih omrežjih, ki so v zavetju anonimnosti vedno bolj delovali kot varni mehurčki nas proti njim. Pogosto brez poglobljenega poznavanja kateregakoli napadenega mišljenja in brez kančka želje po razumevanju česarkoli onkraj meja lastnih refleksij. Komentar?
Kot vprašanje, mora tudi komentar biti večplasten. Prvi del odgovora se nanaša na feminizem. Res je, beseda ima vedno bolj negativno konotacijo, tradicionalne vrednote ponovno prihajajo v ospredje in s tem tudi tradicionalne vloge spolov. Vedno več raziskav med mladimi moškimi kaže, da so znatno bolj konservativni kot njihove sovrstnice in tudi kot starejši moški. Slednje je še bolj nenavadno kot prvo dejstvo.
Vedno več raziskav med mladimi moškimi kaže, da so znatno bolj konservativni kot njihove sovrstnice in tudi kot starejši moški.
Družabni mediji nedvomno podpihujejo pojav moškosfere, ki za razliko od feminizma, ki spodbuja enake možnosti in priložnosti, kliče po ponovni krepitvi hierarhičnih odnosov med moškimi in ženskami. Istočasno pa družabni mediji utrjujejo pripadnost “našim” vrednotam in podpihujejo negativne občutke do “vaših” vrednot, ponujajo pa tudi anonimnost, ki ljudem daje občutek moči in odvzame odgovornost za posledice, če kršijo družbeni dogovor o tem kaj je in kaj ni dovoljeno. Ki pa se z vsem opisanim še dodatno krha in vodi v vedno večjo okope med skupinami znotraj družbe.
Precej prostora v romanu je namenjenega hrani. Živa tudi sama speče delikatne jedi, uživa v hrani, se ji prepušča, včasih tudi s kančkom slabe vesti. Ampak vseeno, hrana je pomemben del tega romana … Si zavestno gradila to Živino užitkastvo?
Hrana je morda Živino edino uživaštvo, ki ga pripelje s seboj iz “starega” življenja. Ko se njeni možgani ustavijo in se v celoti prepusti ugodjem. Morda je protiutež njenemu nenehnemu razmišljanju, ki ji nudi potreben oddih. Verjetno pa je tudi znak njene odprtosti in želje po raziskovanju neznanega.
Fotografija: Ana Kalin
Na začetku so ob Živi Kees, Beatrix, ter prijateljica iz Slovenije … Kako pomembni so za Živo?
Nika je steber, stalnica v njenem življenju, oseba, na katero se lahko vedno in ob vsaki uri zanese. Kees se izkaže kot oseba, ki v ključnem trenutku, ko Živa ni prepričana, če se bo zlomila ali bo le preživela, ponudi tisto, kar ji pomaga zapustiti preteklost in oditi na novo pot. V besedici “tisto” se skriva mnogo stvari, od tega, da ji stoji ob strani, ji da idejo, ki Živo spodbudi k razmišljanju kako obuditi knjigarno, pa tudi pomaga ji obuditi samopodobo. In Beatrix, ona ji odstre pot v prihodnost.
Roman Včeraj bi jo morala spoznati je spisan zelo doživeto. V njem najdemo polno detajlov. Živa je iskriva in mestoma tudi drzna premišljevalka. Kako je potekal proces pisanja?
Še preden sem se lotila pisanja, sem v glavi imela izdelane ključne dogodke, zasuke zgodbe in glavne junake. Pot do njih pa se je pisala sproti, kdaj skladno s pričakovanim, ponekod pa so se dogodki sproti razvijali sami od sebe. Zgodbe Žive, a tudi Dobruja in drugih junakinj, se vrtijo okoli iskanja lastne identitete v svetu, v katerem živimo danes.
Zgodbe Žive, a tudi Dobruja in drugih junakinj, se vrtijo okoli iskanja lastne identitete v svetu, v katerem živimo danes.
Z romanom sem tako poleg osebne ravni želela odpreti mnoga družbena vprašanja, predvsem vezana na raznilike ljudji in njihov položaj v družbi, zato je pisava namenoma previdna. Želja je bila, da roman ne ponuja rešitev ali odgovorov, temveč odpira možnost za razmislek.
Enaka doživetost velja tudi za erotično prizore. Kako si jih pisala? Je bilo pri tem kaj samocenzure ali si pustila domišljiji prosto pot? Kako ti je bilo pisati ljubezenske prizore med Živo in Dobrujem?
Vsekakor je samocenzura bila prisotna. Vcepljene imamo, pa četudi se jim upiramo, družbene predstave o tem, kaj je in kaj ni “primerno”. In ženska spolnost, ženska sla, je še vedno tabuizirana. Bi si upala trditi, da se žensko pisanje erotičnih prizorov ne sodi po istih kriterijih kot moško pisanje in kaj hitro pridemo do presojanja kaj je “naravno”, kaj je v “moški” in kaj v “ženski naravi” in kaj se “spodobi”. A pomembno je, da ženske pišemo erotične prizore, saj s tem povemo, da v spolnosti tudi me uživamo in ne obstajamo zgolj kot en velik reproduktivni organ.
A pomembno je, da ženske pišemo erotične prizore, saj s tem povemo, da v spolnosti tudi me uživamo in ne obstajamo zgolj kot en velik reproduktivni organ.
Sem pa med prizoroma spolnosti z obema Živinima moškima videla veliko razliko. S Keesom je bil v večji meri poudarek na poželenju in razelektritvi, tudi iz nostalgičnih razlogov. Pri Dobruju pa je bila intimnost nadgradnja privlačnosti, ki ni bila le spolna, temveč tudi mentalna. Prav tako se mi je pomembno zdelo zgraditi zgodbo, kjer ima ženska lahko ima več kot samo enega spolnega partnerja, pri čemer eden od teh odnosov temelji več ali manj na poželenju, pa se te ženske ne definira kot “lahkožive”. S tem se vračam na družbeno okvirjene poglede na moško in žensko spolnost.
Zelo rada se poslužuješ oklepajev. Kaj si želela z njimi doseči?
Z njimi sem risala predvsem Živino notranje dogajanje, ki pa je večplastno in sega vse od dvomov, spominov do opazovanja sveta. Njihova pogostost pa tudi odraža Živine notranje spremembe.
Ali Živa v nekem trenutku svoja čustva, ki jih goji do Keesa, zamenja s hvaležnostjo? Zakaj njuna ljubezen ne obrodi sadov?
Verjetno zato, ker sta jo prerasla. Morda sta si želela, da bi se lahko vrnila v čas mladosti, ko naj bi ljudje bolj brezskrbno romali po tem svetu. Toda ali imamo res manj skrbi, ko smo mlajši? In ali leta ne prinesejo s seboj tudi modrosti? Zato sta oba cenila prijateljstvo, ki se je ohranilo, zavedanje, da drug drugemu stojita v oporo, ter odkritost, ki se morda lahko razvije samo med bivšimi partnerji, če so zmožni preiti stare zamere.
Kakšen je Živin odnos s staršema, ki živita v Sloveniji? Mama jo po dogodku kliče in ji očita, da je pozabila na njuno obletnico poroke … Kakšen je ta glas iz Slovenije? Zdi se celo, da se Živa boji vrnitve v svoj rojstni kraj. Tujina je precej naporna, tudi polna izzivov, toda vrnitev predstavlja večji strah. Se motim?
Živina starša se, razen omenjenega telefonskega kllica, pojavljata predvsem v oklepajih. Kot eden od razlogov za njeno ne najboljšo samopodobo in dvome vase. Vsi iz primarne družine prinesemo s seboj določena bremena, na njih pa se vedno nacepijo še dodatni dogodki, ki naše njene strahove še napihnejo. Živina bojazen pred vrnitvijo domov je verjetno občutek nemoči, da bi se vrnila v čas nenehnih dvomov, kjer se ni počutila dovolj varno in sprejeto, da bi lahko pognala korenine.
Prijateljici spoznamo preko dopisovanja. Zakaj si se odločila za takšno obliko komuniciranja? Zdi se, da ta izmenjava med Živo in njeno prijateljico nekako naravno prihaja v roman, da ne dela zareze … S prijateljico komunicirata preko mesidžev … Je to Živin način ohranjanja stika s Slovenijo ali gre le za ohranjanje prijateljstva? Zanimivo je, kako si se izjemno resne teme lotila tudi na nekoliko humoren način …
Prijateljici živita v različnih državah, nekoliko več kot 1200 kilometrov oddaljeni sta druga od druge. Že ta razdalja ju sili v nekoliko netipičen odnos, ki pa ga obe cenita in tudi obojestransko vzdržujeta. Istočasno pa dandanes tudi ljudje, ki smo drug od drugega oddaljeni le nekaj kilometrov, neredko komuniciramo preko sporočil. Sedaj za to izbiramo raznorazne aplikacije, ustvarjene prav z namenom elektronskega komuniciranja: WhatsApp, Viber, Signal, SnapChat in še in še. Ker imamo na tak način vedno izbiro, kdaj bomo sporočilo prebrali, kdaj nanj odgovorili in ali sploh reagirati nanj, namesto, da bi se srečevali v živo.
Kakšen lik je Beatrix. Ona je tudi tista, ki Živo povabi v Divji vrt, na delavnico spletanja venčkov. Namen Divjega vrta je sprostitev in druženje. Živa kot da nekako intuitivno išče neko novo skupnost …
Bearix je čarovnica. Oziroma, če uporabim znan feministični rek, je ona vnukinja čarovnic, ki jih niso mogli požgati. Živi skladno s svojimi prepričanji in željami ter se ne pusti obremenjevati z omejujočimi družbenimi pričakovanji. S tem očara Živo in ji pokaže pot, za katero pred tem ni bila prepričana, ali je mogoča.
Fotografija: Ana Kalin
Kaj je sporočilnost Divjega vrta? Grajenje skupnosti? Da bi ljudi, ki naj bi bili različni, zbližala z nečem, kar jim je bilo skupnega – ljubezen do rož in do doma pridelane hrane?«
Človeški egocentrizem in prepričanje, da lahko vlada naravi in vsem živim bitjem, delata veliko škodo svetu. Na eni strani vodita do uničenja narave, na drugi pa do nenehne želje po podjarmljenja drugih, naj si bodi drugih ljudi ali drugih živih bitij, vse z namenom zagotavljanja lastnega užitka in dobrobiti.
Nič od tega ni vzdržno, prav tako ne spoštljivo. Divji vrt pa je protiutež temu.
Med spletanjem venčkov Živa razmišlja o bolečini, ki pride z nezmožnostjo zanositve. Ob tem občuti določeno osamljenost, “morda celo praznino, ker nikoli ne bo spoznala in občutila navezanosti, ki se razvije z otrokom, in žalost, ker ne bo ničesar pustila za seboj. Na nadaljevanje vrste je gledala kot na nekaj zelo nagonskega, kar ljudje nosimo v sebi.” Toda po drugi strani si Živa lahko privošči takšno življenje, se poda v nov posel, pusti preteklo službo, ker nima obveznosti, življenja ji ni treba načrtovati vnaprej …
Nedavno sem brala članek, ki prevprašuje splošno sprejeto predpostavko, da starševstvo prinaša srečo. Družba, kultura in čas, v katerem živimo, nam v veliki meri krojijo življenje. “Normalno” je, da si poiščemo partnerje, se poročimo morda, imamo otroke, na družbeno ustaljeni način preživljamo praznike, hodimo na počitnice, če si te lahko privoščimo, in podobno.
A zanimivo je, da raziskave kažejo, da so samske ženske brez otrok bolj zadovoljne kot poročene ženske in da tudi živijo dlje. Poročeni moški pa so, za razliko od samskih kolegov, bolj zadovoljni in tudi dlje živijo. O vsem tem je pomembno govoriti, kot tudi o bolečinah in stiskah, s katerimi se soočajo ženske, ki otrok ne morejo imeti – naj si bodi, ker si tega močno želijo same ali jih je v to prepričanje uokvirila družba.
A zanimivo je, da raziskave kažejo, da so samske ženske brez otrok bolj zadovoljne kot poročene ženske in da tudi živijo dlje. Poročeni moški pa so, za razliko od samskih kolegov, bolj zadovoljni in tudi dlje živijo.
Živa Dobruja sreča v Divjem vrtu … Na začetku je očarana nad njim. Najprej o Dobruju izvemo, da se ukvarja z zbiranjem zapiskov o vrtovih, starih, cvetličnih in zeliščnih. Dobru je tudi eden od pobudnikov skupnosti Divji vrt … Kaj to pove o njem?
Da verjame v trdno vez med človekom in naravo, ki je vezana tudi na življenjski prostor. Da je pragmatičen, a realističen. In da verjame v moč skupnosti in ne posameznika.
Nenazadnje pa Živino užitkarstvo pritegne tudi Dobruja, ko prvič na zabavi izpusti tisti mmm …
Prisotnost pri drugih ljudeh je privlačna 🙂
Dobru je na začetku razmerja sproščen. Živi povzame, kako je odraščal ob samski materi, v majhni vasici, kjer je bil edina temnopolta oseba … S pomočjo njegove pripovedi razumemo, kako je rasizem vseprisoten. Omeni tudi situacijo na Nizozemskem glede sprejemanja temnopoltih oseb. Zdi se, da je situacija na Nizozemskem podobna tisti v Sloveniji … Koliko si se poglobila v rasizem na Nizozemskem, predvsem z namenom, da bi Dobru deloval avtentično?
Drugi razlog, da se roman odvija na Nizozemskem, je tema rasizma. Kot sem že povedala, je bilo to eno izmed vprašanj, ki sem ga z romanom želela odpreti. In zdelo se mi je, da bo lažje ohraniti odprtost do vprašanja, če se o tem pogovarjamo nekje drugje kot na lastnem dvorišču. Da ne bo slišati kot očitek, temveč kot povabilo k razmisleku.
Drugi razlog, da se roman odvija na Nizozemskem, je tema rasizma.
Prijateljica Živo v telefonski izmenjavi, nehote, seveda, vpraša, od kod je prišel Dobru … To vprašanje si vpletla zelo prefinjeno … Pretresljiv je stavek, ki ga Dobru izreče Živi – rasizem, za katerega se vsi pretvarjajo, da ga ni, je globoko ponotranjen … Gabrielle, še ena junakinja v romanu, je vsem zastavila vprašanje: »Kaj potem mislite, je na Nizozemskem relativno ok, veljajo pravila solidarnosti in socialne države za vse?«
V Sloveniji prevladuje prepričanje, da rasizem pri nas ni prisoten. A to žal ne drži in Nikino vprašanje “od kod je prišel”, je lep primer tako imenovanega mikrorasizma, ki človeku jasno pove, da ne pripada skupnosti, v kateri živi. Četudi je to edina skupnost, ki jo pozna.
V Sloveniji prevladuje prepričanje, da rasizem pri nas ni prisoten. A to žal ne drži in Nikino vprašanje “od kod je prišel”, je lep primer tako imenovanega mikrorasizma, ki človeku jasno pove, da ne pripada skupnosti, v kateri živi.
Nizozemska ima drugačno zgodovino kot Slovenija. Bila je močna kolonialna sila. Surinam, od koder prihaja Dobrujev oče, je bila ena ena izmed njenih kolonij. Posledično je prebivalstvo na Nizozemskem mnogo bolj raznoliko kot v Sloveniji. A če se o rasizmu v ZDA govori veliko, se o tej temi na Nizozemskem redko bere v medijih. Tudi sicer država velja za strpno in socialno. Kar pa ne odraža realnosti, ki sem jo morala raziskati v knjigah in na spletu, da sem dojela do kolikšne mere je pometena pod preprogo. Tudi ni bilo najbolj enostavno najti knjig, ki so jih napisali Surinamci, za katere smatram, da so najbolj pristojni o vsem tem govoriti. No, verjetno bi jih v nizozemščini našla več, a žal je pozabljanje tujega jezika premosoraznerno s časom, ko ga ne govoriš.
Fotografija: Ana Kalin
Kako Dobru razreši dilemo – želi si pripadati, toda zaradi svoje temnopoltosti je vedno izstopal … Na Nizozemskem vlada neko tiho soglasje, da ni legitimni pripadnik družbe, čeprav je edini prostor, ki ga pozna, Nizozemska … Se Dobru reši na način, da poišče knjige, ki jih v imenu Surinamcev niso napisali Nizozemci? Knjige v tem pogledu lahko odrešujejo?
Združevanje pripadnikov manjšin v državi ima lahko le koristi za njihovo skupnost in Dobru se je pridružil tovrstni skupini temnopoltih Nizozemcev, ki mu je na njegovi poti nedvomno pomagala. A pri tem je pomembno vlogo odigral tudi Divji vrt, ki je prav tako združeval raznolike posameznike in posameznice, ki so zaradi svojih osebnih okoliščin pripadali določeni manjšini. Njihov cilj pa je bil prav preseganje izključevanja, ustvarjanje skupnosti in poganjanje korenin – v prenešenem in dobesednem smislu. Dobru je nedvomno razgledan človek, ki je odgovore za svoje (ne)pripadanje iskal tudi v knjigah, ko Živa prvič stopi v njegovo stanovanje, naleti na pravo bogastvo knjig, napisanih s strani temnopoltih ali afriških pisateljic_ev.
Dobru je nedvomno razgledan človek, ki je odgovore za svoje (ne)pripadanje iskal tudi v knjigah, ko Živa prvič stopi v njegovo stanovanje, naleti na pravo bogastvo knjig, napisanih s strani temnopoltih ali afriških pisateljic_ev.
A verjetno smo si ljudje različni in vsak najde svoj način oziroma kombinacijo načinov iskanja odgovorov na ekstistencialna vprašanja. Osebno menim, da knjige lahko odrešujejo, če ne drugače ponudijo vpogled v življenja drugih in pa občutek, da v neki zgodbi nisi sam_a.
Dobru piše tudi poezijo, da bi s pomočjo pisanja dal iz sebe tisto, kar ga nekako tišči … Si njegovo pesem sama zapisala?
Poezijo piše Dobru in tudi Anil, še eden od ustanovnih članov Divjega vrta, oba sta svoji pesmi prebrala na enem od dogodkov v Živini knjigarni. Dobrujeva pesem je nastala nekaj let pred knjigo, Anilova pa je napisana posebej za dogodek.
Živa organizira vključujoče sobote. Na enem teh srečanj se pojavi že prej omenjena Gabrielle, ki je zelo neposredna. Začne diskusijo, kjer se med drugim zastavi vprašanje oz. poda primer – surinamskih nizozemskih žensk, ki so tradicionalno delale več ur na teden kot belopolte Nizozemke. “Ne vem, a to pomeni, da so dejansko bolj emancipirane ali da niso imele izbire in so morale delati?« vpraša ena izmed udeleženk. Zelo senzibilno premisliš pojem tolerantnosti, h kateremu teži celotna Evropa, kot praviš. Živa tedaj sproži še vprašanje presečnosti, kako različne osebne okoliščine in kategorije sovpadejo in še pomnožijo diskriminacijo …
Ko govorimo o neenakopravnostih, neenakostih in diskrimincijah, se je težko zamejiti, saj se razlogi za izključevanje pogosto med seboj prepletajo. Čeprav je v-ključevanje slišati kot rešitev na iz-ključevanje, pa moramo tudi pri tem biti previdni.
Če jaz kot prepričana šoferka avtomobila, ki se nikoli ne vozi s kolesom, sama določim pravila kako se lahko kolesarji vključujejo v promet, je zelo na mestu vprašanje, če bodo oni_e s temi pravili zadovoljni. In pri konceptu vključevanja in tolerantnosti gre prav za to, da tisti z več moči določi pod katerimi pogoji so lahko tisti z manj moči člani kluba.
In pri konceptu vključevanja in tolerantnosti gre prav za to, da tisti z več moči določi pod katerimi pogoji so lahko tisti z manj moči člani kluba.
Eden od udeležencev izreče, da mu gre strašno na živce stereotip, da so temnopolti moški bolj obdarjeni od belopoltih, čemur pritrdi tudi neka druga udeleženka – »Ta povezava med temnopoltostjo in telesnostjo tudi mene jezi,« je z očmi zavila dvorasna ženska s kratkimi lasmi, »za razliko od belopoltih, ki se jih povezuje z umom in racionalnostjo. In tako temnopolte ženske hitro postanemo prodajalke spolnih uslug.«
Mislim, da se ljudje pogosto ne zavedamo lastnih nezavednih pristranskosti, ki vodijo naše razmišljanje in delovanje. Med njih sodijo tudi zgornje izjave in prvi korak k spremembam je zavedanje vzorcev, ki imajo lahko škodljive posledice.
Kdaj se v Dobrujevem odnosu nekaj spremeni? Ko opazi Gabriellin pogled? Dobru v nekem delu romana povzame Gabriellino misel, češ, da je rasizem strukturno vprašanje, ki je globoko prepredeno v vse sisteme, politike, nepisane zakone, prakse in prepričanja, skratka v čisto vsak delček našega delovanja in obstoja, ki vedno znova reproducirajo diskriminacijo temnopoltih. In da točno zato ona nikoli ne bo v intimnem odnosu z belopolto osebo, ker nikoli ne želi slišati, da je njen strah neosnovan.
Mislim, da se Dobrujev odnos ne spremeni v tistem trenutku, ko opazi Gabriellin pogled, to je le eden od sprožilcev. Zanimivo vprašanje je tudi odnos do koga se takrat začne spreminjati – samo do Žive ali tudi do samega sebe; do samega sebe v odnosu z Gabrielle, v odnosu do svojega nepoznanega očeta ali v odnosu do celotne nizozemske družbe?
Kot zapisano, je rasizem globoko prepreden, je sistemska, strukturna, individualna in lahko tudi ponotranjena diskriminacija. Od tod verjetno izhaja Gabriellin pogled na intimnopartnerski odnos. Vsak od nas bi se verjetno rad v lastnem domu ognil občutka podrejenosti. Sem pa ta pogled v knjigo vključila za tem, ko sem o zapisanem prebrala nekaj člankov in zdelo se mi je, da še z ene plati osvetljujejo to temo.
Kot zapisano, je rasizem globoko prepreden, je sistemska, strukturna, individualna in lahko tudi ponotranjena diskriminacija.
Morda ta obrazložitev vrne tudi na vprašanje, kakšen je bil proces pisanja – neredko tudi pod vplivom novic, novih informacij in prebranega.
Kako Živa skuša preseči rasne razlike med seboj in Dobrujem? V nekem trenutku izreče tisti lep stavek: »Rada te imam. In želim si biti s teboj. Ampak ne vem vsega, ne morem razumeti vsega, kar se ti je že pripetilo in kar se ti še bo, samo zato, ker je tvoja koža drugačne barve kot moja.«
Mislim, da Živa predvsem poskuša razumeti in se od Dobruja učiti. To se mi zdi pomembno v situacijah, pri katerih nimamo nobenih osebnih izkušenj, da poslušamo in smo spoštljivi. Verjetno kakšnih okoliščin niti ne moremo vedno razumeti, če se nikoli nismo znašli v njih, a to ni dovolj dober razlog, da bi o tem podali oceno, kaj šele sodili. Prav tako pa osebe, ki so vse življenje zaradi katerekoli osebne okoliščine v podrejenem položaju, v določenih trenutkih izgubijo potrpljenje.
Živa nima izkušnje diskriminacije zaradi barve polti, ima pa izkušnjo diskriminacije zaradi svojega spola, celo življenje ji govorijo, da pretirava … Toda Živa se je kljub neenakemu položaju, ki ga ima v primerjavi z moškimi, odločila, da bom vseeno v odnosu z njimi. To se mi zdi zelo dobra poanta …
To se navezuje na oba prejšnja odgovora. Živa kot heteroseksualna ženska vstopa v odnos z družbeno močnejšim spolom. To ne pomeni, da vsi moški na enak način ravnajo z ženskami, a dejstvo je, da so že rojeni z boljšim izhodiščem, vse življenje imajo več možnosti in priložnosti.
To ne pomeni, da vsi moški na enak način ravnajo z ženskami, a dejstvo je, da so že rojeni z boljšim izhodiščem, vse življenje imajo več možnosti in priložnosti.
Gabrielle se je iz podobnih razlogov odločila za vstopanje v le tiste veze, v katerih ni mogla doživljati rasizma, Živa pa se je morala odločiti do katere mere bo v partnerskih odnosih prenašala seksizem. Tudi ona, če se zdaj vrnem na osebe v podrejenem položaju iz prejšnjega vprašanja, je verjetno kdaj izgubila potrpljenje in nad kom, ki si tega ne zasluži nujno, izlila vsoto vsega slabega, s katerim se je v podobnih situacijah v preteklosti soočala.
Kako se sploh prevede »mansplaining« v slovenščino … Moškojasnevanje?
Kot mi je uspelo raziskati, v trenutku, ko sem o tem pisala, ni bilo (za moj okus) dobrega prevoda v slovenščino. In tako je nastal nov, »moškozlanje«, morda se pa ta prime 🙂
Nikoli si nisem predstavljala, da bom imela biznis, pa čeprav na knjigarno sploh ne gledam kot na nek posel, ampak kot na … življenjski stil, bi danes rekli influenserji.«. Komentar?
Živa in Dobru sta se na večih točkah pogovarjala o njunem odnosu do njunih služb. Oba opravljata delo, ki ga imatrada, ki je na nek način del njune biti, in strinjata se, da je velika sreča, če v življenju lahko delaš, kar imaš zares rad. Še posebej, če ti to tudi nudi možnost preživetja.
Fotografija: Ana Kalin
Kaj je poanta zgodbe o Ivani Kobilci? Živa na ta način skuša Dobruju prikazati nekaj slovenskega ali gre bolj za prikaz podrejenosti žensk?
Pisanje o Ivani Kobilci je bila ena od zadolžitev, ki smo je prejeli za domačo nalogo v Draguljarnicah, v okviru katerih je roman tudi nastajal. Dejansko sem zelo malo vedela o njej, no, tudi sedaj se nimam za poznavalko. A zanimivo se mi je zdelo, kako malo se v naši družbi ve o izjemni in pogumni ženski, ki je bila zelo uspešna slikarka v širšem evropskem prostoru, v času, ko ženske povečini niso hodile daleč od doma. Torej gre predvsem za zgodbo podrejenega položaja žensk.
Živa v nekem trenutku Dobruju reče, seveda moj položaj ni enak tvojemu, “ampak ne pustim pa, da mi rečeš, da pojma nimam. In da ne poskušam razumeti, kako se počutiš in da ti pravim, da tvoja travma ni pomembna. Ker je. Ampak jaz nisem rasistka in ne moreš besed drugih projicirati name. Sovražim, da se ne pogovarjava, da se ogibava določenim temam, četudi so boleče. Lahko se tudi kregava o njih, ampak tako si vsaj poveva, kaj čutiva in lahko poiščeva srednjo pot. Biti tiho …. to pa je začetek konca.”
Morda je to pomembno sporočilo romana. Pomen kompromisov, iskanja rešitev, do česar pa ne more priti, če se med seboj ne pogovarjamo. In na tej točki smo danes, ko se vsi med seboj obkladajo z zmerljivkami in tako ni prav veliko možnosti, da bi odpravili vse notranje in zunanje konflikte ter globalno krizo, tudi podnebno, vse se le množi in krepi.
