Pesem Lucije Beguš govori iz prostora notranje razpoke, kjer se začetek in konec ne ločita več. Subjekt se razpada v tesnobi in iskanju oblike, v kateri bi lahko stal, a mu pogled in misel vedno znova zavežeta vozle. Beg obljublja svobodo, vendar razkrije, da človek beži predvsem pred lastnimi sencami. V zadnjem delu se intimna stiska razširi v kolektivno: svet, ki razglaša življenje, v resnici proizvaja smrt, zato vprašanje identitete ostane brez odgovora.
Arhiv kategorij: Poezija
V pesmih Lilijane Homovec se prepletajo spomin, odtujenost in tiha notranja praznina. Podobe hiše, zarasle poti, jalovega reda in potrošniških nadomestkov ustvarjajo občutek oddaljenosti od nekdanje bližine — tako čustvene kot družbene. Govorica je zadržana, a natančna; iz drobnih predmetov in gest nastaja razpoka, skozi katero se razkrije krhkost odnosov in sveta, v katerem živimo.
![Sargon Boulus (1944–2007) je bil eden najvplivnejših sodobnih iraških pesnikov. Rojen v asirsko-iraški družini je začel objavljati svoje pesmi leta 1961 v Shiʿr [Poezija], prelomni reviji s sedežem v Bejrutu. Po selitvi v San Francisco konec šestdesetih let je postal ploden prevajalec moderne angleške poezije v arabščino in je svoje življenje posvetil pisanju, branju in prevajanju verzov. V tem času je pogosto potoval v Evropo, kjer se je srečeval z drugimi izgnanci in sodeloval na literarnih festivalih. Oktobra 2007 je umrl v Berlinu.](https://jalastovka.si/wp-content/uploads/2025/09/Sarkoun.jpg)
Pesmi so iz pesniške zbirke Sargona Boulusa Knife Sharpener (Banipal Publishing, 2007). Napisane so bile med leti 1991 in 2007, v arabskem jeziku. Kasneje jih je pesnik sam prevedel v angleščino, izšle so v omenjeni pesniški zbirki, nekaj dni pred njegovo smrtjo v Berlinu. Iz angleškega jezika je pesmi prevedla Gabriela Babnik Ouattara. Zbirka bo izšla pri založbi Hirondelle spomladi 2026.
Polifonija, Poezija
Pesem valižansko-iraške pisateljice, filmske ustvarjalke in umetnice Hanan Issa: Kakšne barve si?١
Pesem Hanan Isse poetično prepleta vprašanja identitete, jezika, dediščine in izgubljanja spomina, pri čemer barve postanejo metafora za pripadnost, staranje in izginjanje izrazja. V spremnem zapisu avtorica osvetli vpliv pesnice Nazik al-Malaike, ki jo navdihuje pri raziskovanju svobodnega verza, ženskih izkušenj ter igrivega pristopa k tradiciji in jeziku.
