Ristanc v Babilonu

Fotografija: Pexels

 

Počitek v glini

Odlagam pesem in gracilno hojo po prstih,

v nežnem loku zapiram svoje telo.

Z obema rokama objemam planjave,

po katerih tekajo srečne misli,

ki jih besede še niso ujele v svoje pasti.

 

Nekje živijo konji, ki dirjajo po travah, in nimajo imen.

 

Sprašujem se,

v katerem jeziku naj izgovarjam svoje molitve.

Slačim kožo, slutnje in lastne perspektive,

da gola začutim v svetu brez zrcal.

Vseeno je, koliko časov nosijo moje oči.

 

Gozdovi si ne bodo zapomnili korakov,

ki so se iskali v podrastju,

pred smrtjo jeseni bodo njihove zgodbe šumele

o tihih in skrivnostnih jatah neba.

 

Morda nekoč najdemo jamo,

v kateri je vklesano v kamen:

bogovi so si ljudi izmislili

zaradi osamljenosti svojega veličastva.

 

Drevo bo molčalo o roki,

ki je mehko drsela po zbujenem lubju.

In da je bil dotik nedoumljivo lep.

 

Šele, ko spustim veke, vem:

glinena posoda sem.

Potok si lahko odpočije v njej.

 

Nikoli dokončane ženske

Nikoli dokončane ženske 

rasejo v nizkih grmih rožmarina,

ki diši v vročih belih popoldnevih. 

 

V paradižnikovo omako poleg bazilike

dodajo ščepec sladkorja

in se sprašujejo,

ali ga je lahko preveč.

 

Rečne kamne nabirajo v privihano krilo

in jih shranjujejo v lesenem zaboju,

ki ga čez nekaj let ne zmorejo več dvigniti.

 

Poslušajo fado, molk in sevdalinke

in po kozarcu kabernet-savignona

jočejo ob Arethi Franklin.

 

Ne jočejo zares, ampak iz užitka.

 

Verjamejo v odišavljen pisemski papir

in niso zadovoljne s svojo pisavo.

Včasih odprejo okno le zato,

ker je šipa umazana.

 

Prababica mi je nekoč dejala:

“Ko deklice žvižgajo, Marija joče.”

Nato si je popravila figo belih las

in si z užitkom prižgala cigareto

med rdeče našminkanimi ustnicami.

 

Nikoli ničesar ne vprašajo dvakrat.

Življenje objemajo v krajih,

kjer nad vrati ni hišnih številk.

 

Takrat sem zletela visoko

Več življenj sem tkala preprogo,

iz molka in pesmi drobnih prestrašenih ptic.

Nanjo sem všila privid sanj,

ki niso bile moje.

 

Z nogami sem se obesila na nebo

in nihala v vetru:

gugalnica za majhne otroke,

ki so vriskali v mojih rokah;

zibelka, ki se je bala zaspati.

                                                                        

Ko sem se izluščila iz stroka,

je moje ime izgubilo svoj glas.

Črke so pohlevno podarile

razmočeni podlagi svojo ostrino.

Noge sem privezala na tanke nitke

in jih premikala samo toliko,

da gladina olja ni vzvalovila.

 

Ko so roke pričele veneti,

me je nebo odložilo.

Da naberem suhljad za ognjišče.

Da vdano zašelestim.

 

Takrat sem zletela visoko.

 

»Ali si tu, mama?«

kličejo otroci in gledajo v nebo.

 

Rumeni škorenjci so jim že davno pretesni.

 

»Tu sem,« odgovarjajo ptice.

»Ne potrebujete več imen.«

 

Misli na gladini

V dnevih,

ko skozme teče reka,

je moj obraz odprt.

 

Telo dehti po ilovici.

Noge poženejo v dolge ozke trave,

ki se v večerih mehko zibajo nad odhajajočo vodo.

 

Pogled odseva pojoče nebo noči

in molčeče nebo dneva;

strahovi jutranjih meglic

tiho šepetajo skozi moj dih.

 

Na pol potopljeni čoln v ločju se zdrzne.

Katera slutnja je zganila njegovo preperelo srce? 

 

Kačji pastirji poljubljajo odložene upe.

 

Misli so vodni drsalci,

ki ne puščajo sledov.

 

Dihaj čisto potiho

pravim deklici, 

ki pod posteljo čaka, 

da pošasti zapustijo 

prazne in temne prostore nekega otroštva. 

 

Vem, da ne ve, 

da bo nekoč, 

v nekem zaprašenem jutru, 

razmišljala o tem, 

da skrivališča ni. 

 

Takrat bo z vonjavami kave in kruha 

polnila mlade spomine svojih hčera. 

 

Kasneje bo, 

prepognjena vase, 

vedno bolj sama

v naročje jemala svoje prve pošasti. 

 

Takrat bo prilezla izpod postelje, 

z rdečimi trakovi okoli spletenih kitk. 

Potiho te bo vprašala: 

“So lasje sivi zaradi pajčevin?”  

 

V utripajoči tišini prazne sobe

nočem navijati besed

v klobčiče misli,

ki so jih polni moji zapuščeni skednji.

 

Bel papir nežno zgibam v ladjico,

ki bo sama našla pravo smer.

 

Želim ljubiti kot gladina vodnjaka,

ki sprejemajoče čaka,

da žeja postane godna in drhteča.

 

V zelenilo zgodnje pomladi

pošiljam vse svoje jate rib,

da se njihove srebrne luske

ljubko bleščijo med belimi cvetovi.

 

Jeseni v soju sveče

rišem svoja ozvezdja

na raskave podplate.

 

Pred spanjem z njih otresam zvezdni prah.

 

Izpuščanja

Spustila sem iz rok vsa obetajoča semena,
iz zemlje izvlekla svoje korenine
in v vodnjak odložila svojo zadnjo žejo.

 

Koščki svetlobe še vedno nežno padajo name,
kot spomin v temo ugašajoče zvezde,
kot svatbeni ples mladih kresnic.

 

Po svoji stezi lahko samo odhajam
za sencami iz ločja spletenih otrok.

Nikoli nisem slišala njihovega joka.

Slutim korake, ki mi enako slepi sledijo.

 

Na kresno noč bodo drozgi peli,
da razpotij ni.
Takrat bom bosa plesala
skozi starodavno praprot.

 

Misli delajo prostore smrti

Nekje drugje vznikajo mlada drevesa.

Nekje drugje otroci še vedo,

da vsaj noči nosijo svetlo odrešenje sanj. 

 

Krivi smo molka,

tudi ko mahamo z zastavicami svojega moštva.

Žarečih lic hranimo demone udobja.

Preštevamo mrtve na vzhodni in zahodni strani reke.

V gozdove vsekujemo brazgotine v obliki pravih imen.

 

Nekje je zapisano …

Ženske s pokritimi lasmi, niso ljudje.

Ženske z odkritimi lasmi, niso ljudje.

Ne-ljudje ne rojevajo ljudi. 

 

Ne vemo, koliko njih

nikoli ne bo sanjalo svojega jutri.

 

Ne vemo, koliko nas

bo v inventuri svojega obstoja

bežalo pred jedkim jokom 

zmečkanih duš.

 

Semena v vlažni zemlji

Jasmin diši enako,

tudi ko reke zapuščajo morja

in se izlivajo v svoje izvire.

 

Oljke, zaprte v ograde, molčijo.

Kdo čuti dotike njihovih sanj?

Kdo boža njihovo raskavo kožo,

ko les trepeta v prebujeni pomladi?

 

Svet je še vedno žejen življenja.

Mačje samice, kljub grehom noči,

vztrajno hranijo svoje mladiče. 

Medene oči so zgolj obljuba,

ki pomaga vzljubiti neizbežno.

 

Nekoč bom resnično verjela, 

da se čisto beli cvetovi odprejo

po najtemnejših nalivih.

Takrat bom ljubila drugače.

Semena bom polagala v vlažno zemljo

in jim pela o tem, 

da nosijo v sebi drobno srce. 

Takrat mi bo vseeno,

kako nečisto je moje telo. 

 

Moj bog razume, 

zakaj vse molitve dišijo po dimu. 

Na oltarju zažigam les,

preden iz njega sestavijo križ.

 

Vračanja k sebi so v udobnih copatih.

Vedno srečam žensko,
ki misli,
da bo nekoč zares odrasla,
in vonj po opranih zavesah.

Lačni lesni črvi
so v pohištvo z zgodovino
vgrizli drobne luknjice,
ki, tik preden zaspiš,
tvorijo ozvezdja.

Včasih se vprašaš,
zakaj v edinem življenju
nisi zrasla v tisto pravo telo.

Nekoč si se prenehala bati
praznine brez konca.
Od tedaj dalje so poletni večeri
bili le konci dneva.

Želja,
da bi iznašla prabesedo,
polno pomena, 

je poniknila vase. 

 

Včasih pomisliš, 

ali bi s škrgami dihala lažje. 

Zavijaš se v pajčevine, 

pobiraš jagodičje spominov 

in obstojiš, 

ko te ujamejo 

davno pozabljene razpoke. 

 

Božaš bojevnike, 

ki so ti polagali glavo v naročje. 

Da si poljubljala njihove lase. 

Da si pestovala njihove otroke, 

ki niso bili tvoji. 

 

Zapreš oči, 

ko zapeče. 

 

Vrba ob potoku še vedno molči.

 

Moja polja

Včasih se razlezem 
preko meje svojih gabaritov 
samo zato, 
da iz mene zrasejo polja 
travniških kadulj.
Takrat moja zemlja dehti 
lačna bosih stopal, 
rahel dež ne poteši žeje 
po teži korakov. 
Včasih tlačim svoj dih 
v preozke prostore 
zgolj iz estetskih vzgibov. 
In kodram svoje ravne lase. 
Včasih sem čisto drugje, 
ne tam,  
kjer mi je mesto. 
Veter ve, 
da tam dišim drugače.

 

Ko razpenjam vrv

od začetka do konca svojega štetja, 

vem, 

da se z višine ne vidi vseh pack 

na rumenih tlakovcih čudežne dežele.

Iskala sem jo od pisanih slikanic 

do krivde polomljenih kril. 

 

Ptičja perpektiva povsem zaobide 

razbite ulične svetilke, 

nespodobne napise na fasadah zapuščenih hiš 

in pozabljene ljudi, 

ki spijo pod lepimi rdečimi nadstreški. 

 

Spominjam se, kako sem iskala boga 

– pocestnica po duši – 

mahala s širokimi nasmehi, 

sociološko programirana za udobje drugih. 

 

Ko gledam z vrha, je pogled lep. 

Ne vidi se sledi, 

ki so ostale za pijanimi nočmi, 

napolnjenimi z razbolelim krohotom. 

Ne vidi se vrtenja med ljudmi, 

šumenja v ušesih 

in da je v Firencah nekdo s silo v

stopil v moje telo. 

 

Lovim ravnotežje, kot da ne boli. 

Vseeno vem, 

da ne smem pasti.  

 

V nočeh lajajočih lisic

Kam padajo sonca,
ki se utrnejo z neba?
Česa se oprime bolečina,
ko ostane sama?

 

V nočeh lajajočih lisic
pletem vence iz nedosanjanih sanj.

 

Včasih smo samo meglica in jutro in gora,
ki se kruši.

 

V nočeh lajajočih lisic
debla pokajo od dokončnosti svoje samote.

 

Včasih z bosimi nogami poljubljamo stezice,
ki ne pripeljejo nikamor.
Srkamo obete makov v mladem žitu.

 

Včasih goli trepetamo
pred naslednjim padcem.
Ne v strahu,
ampak v nasladi živosti.

 

Izročanje

Na stežaj odpiram okna svoje hiše 

in prosim sence odsluženih vlog,

da iz kotičkov, rež in prašnih pozab

odletijo svoji svetlobi naproti.

 

Ni več imena na nabiralniku mojega doma,

črke, skupaj s hroščki, mravljami in sanjami,

ob svitu in večerni zarji plešejo svojo daritev.

 

V daljavi zamolklo grmi. 

 

Danes sem sama.

Vse meje mojega telesa so naslikane v pastelih.

Življenje vonjam na razpokanih lesenih tleh.

Danes ga izročam sebi.

 

Iz daljave veter nosi duh dežja.

 

Skozi sebe

Skozi sebe gledam brezkončnost sipin
in silhuete svetlih obrazov
na poti v zadnje žarenje dneva.
Vse je tiho in zlato in trepeta.

 

Skozi sebe vidim liščke.
Prsti poženejo poganjke,
roke so dobre, raskave in polne grč.
Krošnje tiho šelestijo,
da se mlade ptice izvalijo
v samotnost moje duše.

 

“Ali drevo joče, ko izgublja listje?”
šepetam poletju.  

 

Nad travnate planjave polagam svoj dih.
Molim veter,
da preglasi besede hrepenenja.