Poezija Polone Campolunghi Pegan je sugestivna, telesna in izrazito bogata v simbolik. V njej se izkušnja ženske, narava in jezik zlivajo v prepoznavno atmosfero prehajanja in občutljivosti. Pesmi ustvarjajo svet, kjer se meje med notranjim in zunanjim raztapljajo v mehkem, a tudi zadržanem lirskem toku.
Arhiv avtorja: Polona Campolunghi Pegan
Cikel pesmi Polone Campolunghi Pegan je kot prostor prehajanja med kolektivnim in intimnim. Pesmi se berejo kot odpiranje pokrajine, v kateri se zgodovina, telo in molk nenehno dotikajo. Otroci, jeziki, bogovi in živali niso simboli oddaljenega sveta, ampak notranje usedline nasilja, spomina in hrepenenja.
Posebej nagovarja krhkost kot etična drža: ljubezen, ki se dogaja potiho, telo, ki ni triumf, temveč odprtina. Eros je tukaj neločljiv od ranljivosti, govor pa vedno na robu molka. Odrešenje se ne kaže kot rešitev, temveč kot zmožnost ostati na robu sebe – in prav tam nekje nastane pesem.
Poezija
Ni vseeno, kakšne barve je morje / Nije svejedno koje je boje more, cikel pesmi Polone Campolunghi Pegan iz pesniške zbirke Hišica na Marsu (Hirondelle 2025)
»Gre za poezijo, ki se giblje med intimno izpovedjo in skoraj mitološko govorico telesa, pri čemer ljubezen niha med nežnostjo in raztelešenjem. V ritmu jezika, ki prehaja iz slovenščine v bosanščino, se kaže univerzalnost izgube in hrepenenja – kot da je morje res tisti horizont, ki povezuje oba jezika in oba svetova.« (Gabriela Babnik Ouattara)