Cikel pesmi Polone Campolunghi Pegan je kot prostor prehajanja med kolektivnim in intimnim. Pesmi se berejo kot odpiranje pokrajine, v kateri se zgodovina, telo in molk nenehno dotikajo. Otroci, jeziki, bogovi in živali niso simboli oddaljenega sveta, ampak notranje usedline nasilja, spomina in hrepenenja.
Posebej nagovarja krhkost kot etična drža: ljubezen, ki se dogaja potiho, telo, ki ni triumf, temveč odprtina. Eros je tukaj neločljiv od ranljivosti, govor pa vedno na robu molka. Odrešenje se ne kaže kot rešitev, temveč kot zmožnost ostati na robu sebe – in prav tam nekje nastane pesem.
