Cikel pesmi Polone Campolunghi Pegan: Ristanc v Babilonu

Fotografija: Pexels

Odrešenje

Vzemite otroke s pogrizenimi nohti,
vzemite otroke s preširokimi očmi,
naj hodijo za odrešujočo piščaljo,
rotim vas,
zavežite jim oči,
da ne bodo videli vislic
in posmehljivih bronastih kipov,
vzemite matere in očete,
vzemite roke,
ki na mizo postavljajo košare kruha
in s tresočimi gibi božajo speča srca.

Odpri se nebo, polno tišine,
v beganje mravelj, vetrov in ljudi,
izjoči skrhane robove preštetih časov.

Videlo si vse smrti,
podobne v osuplosti in bolečini,
rumeni lesk podganjih oči,
zlata teleta z debelimi trebuhi.

Tvoje zvezde so svetile enako
med krohotom in kriki in štetjem kovancev.

Odpeljite otroke skozi temne tunele,
da odkrijejo zgodbe svojih jezikov.
Da najdejo obraze svojih bogov.
V puščavi, kjer je beseda le topel piš.

 

Ležal si na mojem trebuhu

Na bregovih temno zelenih samot
prižigam ognje v nočeh, 
ki se pogrezajo 
v nemirno lakoto tvojega sna.

Slišim prihajajoče stopinje, padanje zvezd
in neskončen lajež zavrženih psov.

Ljubim,
neznatna, brez kože in potna,
za trepalnicami izginjam v čisto tanek dih.

Poln si,
kot trepetanje zraka v obilju svetlobe,
kot jantar,
kot zgodbe zapuščenih vasi,
ki jih ljubijo le še ljudje pozabljenih jezikov.

V sencah tvojega obraza se rojeva deževje;
vse kar prihaja z njim,
popijejo trave;
najina golota zveni kot veter,
ki se je pravkar naučil leteti.

Dovolj mi je bilo spoznati tvoje dlani,
da sem postala ženska,
ki je hotela poljubiti zemljo.

Senca nepremostljivega se je ljubeče sklonila nad naju,
ko si glavo naslonil na mehkobo mojega trebuha.
Prste svojih vej sem v nasladi iztegnila visoko
in jih zasadila v modrino najinih smejočih se sonc. 

Svojo usodo sem razparala.
Predivo položila na ležišče najinih tišin.

 

Vsaj na robu sebe

Tako se lahko blešči le dan,
ki pod rumenim sončnikom 
z rdečimi pikami 
jaha zebro 
po neskočni cesti 
mimo mogočnih sekvoj.
Iz meglic pozabljene reke
se dviga šepetanje
povodnega moža,
potopljenega v osamo koprnenja.

Pojoč ometam pajčevine 
z obronkov tistih malih izb,
v katere stopam bosa.

Tja povabim le tebe,
ker si mi povedal,
kako naj zvenim,
ko igraš name.

Pa tudi zato,
ker si prvič,
ko sva skupaj sedela za mizo,
jokal,
kot jočejo moški.

Od takrat je minilo veliko svetlih lun.
Moja koža je spoznala prekletstvo levitve.
Nikoli ne bom nehala leteti nizko nad gladino.

Vedno boš tisti,
ki me je razklal na pol,
da sem vsaj na robu sebe
postala pesem.

 

Koraki se vračajo vame

Slikam zgodbo o prisegi molka
v soteski lastnih odmevov.
Kanje z ravnodušnimi očmi
spremljajo krušenje vzgibov.

Nekoč sem verjela,
da lahko poletim iz njihovih samotnih gnezd.
Sedaj pletem svoja
ob tišini hladnih studencev.

Macesni na robu se klanjajo upom,
ki ljubeče ližejo zmuzljive robove senc
sončnega vzhoda in sončnega zahoda.

Rojenice gole plešejo z volkovi,
divje otresajo svoje svetle lase.
Samo v zgodbah ob ognju
se njihova koža bledo blešči.

Začetki se znova porajajo
v travah, močvirjih,  drstenju
in na koncu bolečih bližin.
Roke božajo toplo prst,
dokler se reža sonca ne zapre.

Skozi sence stopam čisto sama.

Koraki se vračajo vame
in me dvigajo v nebo.
Ko ležem v krošnje,
iz mene izleti
brenčeč roj neizrečenega.

 

Videla sem tvoje ime

Nisem mogla mimo
tvojega spečega obraza
v zalivu najine zgodbe.

Izmisliti sem si morala razlog,
zakaj sem se dotaknila
tvojih ožarjenih las.

Večinoma ljubiva potiho.
Srkava prihode
in zbirava dotike
brez pečata samoumevnosti.

Tvoj pogled božam skozi čas.
Od črno belega upanja
do žarenja podarjenega dne.

Skozi kožo čutim tvojo dušo,
prepuščam jo vase,
ne da bi ji hotela kaj odvzeti.

Pijem jo
kot lomljenje drobnih valov,
kot zlatenje klasja v avgustu.

V najin zaliv si na kamen napisal svoje ime.
Tam sem želela videti svoje.

Nebo posebno ljubi bele ptice

Ko sem v zastoju zaslišala svoj dih,
je vame butnil jug edinega poletja.
Njegov odsev,
svetlikajoč se v morju neke druge zgodbe,
je risal obrise bližine
na razgreto vetrobransko steklo.

Da sem  v njem zagledala stopnice
k tvojemu stranskemu vhodu
in drobne blage tišine,
h katerim sem, kakor k studencu,
hodila po vodo.

Koža mi je v tem jutru dišala po polnem.

Vedel si, kdaj moje trepetanje potrebuje,
da me ljubkuješ kot otroka.
Dovolj je bila slutnja pretakanja peska,
da je nekaj belega, živega in lepega
šinilo iz mene.
Kot da bi  hotelo preživeti.

Zato čaplja, preobilje neba in mir.
Po vetru dišeči mir.

 

Ristanc v Babilonu

Včasih so črede samo grožnja na obzorju,
gluhonema vojska zavojevalcev Babilona.
Igle, ki šivajo skupaj robove ocenov,
so zapičene v arhetipe izumrlih ljudstev.

Pozabili smo odlepiti sence s svojih podplatov,
vse hčere smo poimenovali Saloma.
Sinovi čakajo na dež in zmagoslavne trobente.
Starci z belo glavo med belimi rjuhami iščejo besede,
ki bi pomenile več kot smrt.

Tudi iz pepela rastejo otroci luči.
V zrak spuščajo luno in sonce
in svoja mala srca.

Skačejo ristanc, da bi pozabili,
kako smeh celega sveta
odmeva v njihovih votlih prsih.

Včasih so črede psi,
ki grizejo in trgajo.
V zemljo zakopavajo svoj plen.
Pesmi svojih mater lahko pojejo le pijani.

Samo še od daleč slutijo,
da zrak v vročini trepeta.