Fotografija: Pexels – Cottonbro Studio
»Močne ženske smo druga drugi veter v krila«, je zapisala Tina Gaber Golob.
To je lep stavek. Gladek. Krožen. Brez tveganja. Tak, ki nikogar ne razjezi in nikogar ne zavezuje. Stavek, ki ga je mogoče izreči skoraj povsod, in ki v resnici ne pove ničesar o moči, še manj pa o strukturi, v kateri se moč deli, deduje ali zlorablja.
Gre za tipičen sodobni kliše: zveni solidarno, a ne zahteva odgovornosti; govori o ženskah, a molči o privilegijih.
Jezik, ki se sicer dobro bere na Instagramu, a ne deluje v realnosti.
Ker resnična moč ni veter.
Moč je položaj v strukturi. In struktura ni nikoli nevtralna.
Moj oče je tudi sociolog. Star je 83 let in že mesec dni živi v domu za starejše v Sarajevu. Pripada generaciji, ki v medijih skoraj ne obstaja. In nihče ga nikoli ni povabil, da bi pisal kolumno. Ne zato, ker ne bi imel izobrazbe. Ne zato, ker ne bi znal misliti ali pisati. Ampak zato, ker to očitno ne zadostuje.
In tu ne gre za mojega očeta kot izjemo. Gre za pravilo. Večine izobraženih sociologov – ne glede na generacijo, spol ali akademski naziv – mediji nikoli ne povabijo k rednemu kolumnističnemu pisanju. Ker biti sociolog(inja) ni predpogoj za pisanje kolumen.
Sociologija itak kot stroka, ki se ukvarja z razmerji moči, neenakostmi in strukturo privilegijev, sistematično ostaja zunaj kolumnističnega prostora. Ker ni udobna.
Za kolumno danes ni dovolj znanje, izkušnja ali življenjska perspektiva. Očitno ni dovolj niti desetletja raziskovalnega dela.
Zdi se, da je potrebna predvsem ena kvalifikacija: prava bližina oblasti.
Za kolumno danes ni dovolj znanje, izkušnja ali življenjska perspektiva. Očitno ni dovolj niti desetletja raziskovalnega dela.
V skrajni, skoraj groteskni obliki – poroka z aktualnim predsednikom vlade.
To je le opis medijskega mehanizma. Mehanizma, ki strokovno avtorstvo nadomešča s simbolno bližino moči, in ki s tem ne izključuje zgolj posameznikov, temveč cele discipline.
Sociologija je resna znanost. Najbolj zato, ker sistematično razgalja tisto, kar bi oblast – in pogosto tudi mediji – najraje pustili neimenovano. Ukvarja se z razmerji moči, s privilegiji, z nevidnimi hierarhijami, z mehanizmi vključevanja in izključevanja ter z vprašanjem, kdo ima glas – in zakaj prav on, zakaj ravno zdaj in zakaj v tem prostoru.
Sociologija ne govori o posameznikih kot moralnih zgodbah, temveč o strukturah. Ne zanima je, ali je nekdo simpatičen, lep, prepričljiv ali »dobro govori«. Zanima jo, od kod ta glas prihaja, komu je dostopen prostor, kdo določa merila in kdo ostaja zunaj. Prav zato je sociologija za medije neudobna. Ker ne proizvaja hitrih, všečnih resnic. Ker ne ponuja enostavnih zgodb. Ker ne potrjuje obstoječih razmerij, temveč jih postavlja pod vprašaj.
Dobra sociologija ni všečna. Je motnja. Je trn v peti. Je tisti glas, ki pokvari gladko naracijo, ki opozori, da nekaj, kar se zdi samoumevno, v resnici ni niti naravno niti nedolžno. Spomni nas, da privilegiji niso posledica osebne odličnosti, temveč položaja v sistemu; da dostop do medijev ni rezultat zgolj talenta, temveč tudi bližine moči; in da nevtralnost pogosto ni nič drugega kot tiho soglasje z obstoječim stanjem.
Zato sociologija v medijih nikoli ne more biti zgolj dekor. Ne more biti simbol. Ne more služiti kot dokaz navidezne odprtosti ali progresivnosti. Ko sociologija vstopa v javni prostor, mora vstopiti kot avtorski, kritični glas – z imenom, odgovornostjo, referencami in tveganjem. Brez zaščitne mreže položaja, brez imunitete bližine oblasti, brez vnaprej zagotovljene benevolentnosti.
Ko sociologija vstopa v javni prostor, mora vstopiti kot avtorski, kritični glas – z imenom, odgovornostjo, referencami in tveganjem. Brez zaščitne mreže položaja, brez imunitete bližine oblasti, brez vnaprej zagotovljene benevolentnosti.
Ko se sociologijo reducira na simbolno gesto, se jo izprazni vsebine. Ko se ji odvzame avtorstvo, se jo spremeni v kuliso. In ko se jo v medijih nadomesti s figuro, katere legitimnost ne izhaja iz dela, temveč iz položaja, se ne degradira zgolj posameznika, temveč celotno znanost.
Prav zato bi morala imeti sociologija prostor v medijih.
Ker je nujna.
Ker brez nje javni prostor ostaja slep za lastne privilegije in gluh za vprašanje, komu je sploh dovoljeno govoriti.
In prav zato je narobe, da je Delo k pisanju kolumne povabilo Tina Gaber. Ne zaradi njenega spola. Ne zaradi videza. Ne zato, ker bi ji kdo odrekal inteligenco. Ampak zato, ker povabilo ni temeljilo na strokovni poti, avtorskem delu ali preverjenem pisanju, temveč na njenem položaju. Na dejstvu, da je soproga predsednika vlade. To ni obrobna okoliščina, temveč ključen kontekst, ki določa, kako in zakaj nekdo dobi javni glas.
A prav tako je narobe, da je Tina Gaber to povabilo sprejela. Kolumna ni nedolžen prostor. Ni vaja. Ni platforma za učenje v javnosti. Je privilegij in obenem odgovornost. In ko v tak prostor vstopiš z zavestjo, da ne prihajaš po enakih kriterijih kot drugi, prevzameš tudi odgovornost za to, kar s tem legitimiraš. Sprejem takšnega povabila pomeni tiho soglasje z logiko bližnjic – z idejo, da je položaj lahko nadomestilo za avtorstvo.
A prav tako je narobe, da je Tina Gaber to povabilo sprejela. Kolumna ni nedolžen prostor. Ni vaja. Ni platforma za učenje v javnosti. Je privilegij in obenem odgovornost.
In če je Delo res potrebovalo sociologinjo iz generacije Tine Gaber, potem izbira ni bila neizogibna – bila je zgolj lahka. Slovenija ima izjemne sociologinje z jasnim, preverjenim in dolgo grajenim javnim glasom. Ena izmed njih je Jasna Podreka – doktorica sociologije, raziskovalka nasilja nad ženskami in otroki, avtorica številnih strokovnih in javnih besedil, ki zna kompleksne družbene procese misliti natančno, pisati jasno in govoriti brez olepševanja. Njeno delo ne izhaja iz bližine oblasti, temveč iz raziskav, terena in intelektualne integritete. Ko ona vstopa v javni prostor, to počne kot avtorica – ne kot simbol.
Prav v tem je razlika.
Med povabilom, ki izhaja iz strokovnosti, in povabilom, ki izhaja iz položaja.
Med glasom, ki si je prostor izboril, in glasom, ki mu je bil prostor preprosto dodeljen.
To ni malenkost.
To je politični kontekst.
Preden grem naprej, majhen, a nujen ovinek čez Atlantik. Moj prezir do moža Melanije Trump je popoln, artikuliran in stabilen. Donald Trump je zame utelešenje vulgarne oblasti, narcizma in nevarne nevednosti. Pri njem ni ničesar, kar bi si zaslužilo relativizacijo, šarm ali »razumevanje konteksta«. Ta opomba je tu zato, da bo povsem jasno: če z Melanio Trump v nadaljevanju primerjam koga, to nikakor ni izraz simpatije do njenega moža. Ravno nasprotno.
Pa vendar: Melania Trump je vlogo prve dame razumela precej bolj realistično kot marsikatera sodobna soproga oblasti. Njena drža je bila izrazito apolitična, zadržana, skoraj demonstrativno tiha. Ni si lastila avtoritete, ki ji ni pripadala. Ni vstopila v javni prostor z moralnimi tezami, kolumnami ali razlagami sveta.
Pa vendar: Melania Trump je vlogo prve dame razumela precej bolj realistično kot marsikatera sodobna soproga oblasti. Njena drža je bila izrazito apolitična, zadržana, skoraj demonstrativno tiha. Ni si lastila avtoritete, ki ji ni pripadala. Ni vstopila v javni prostor z moralnimi tezami, kolumnami ali razlagami sveta.
Bila je in ostala simbol, ne glas. In to je pomembna razlika.
Naj bo jasno: o njej nimam dobrega mnenja. Že zato, ker ostaja žena Donalda Trump – političnega monstruma, katerega delovanje povzroča neizmerno škodo. A kljub temu ji je težko očitati, da bi zasedala prostor, ki zahteva izkušnje, znanje in avtorsko težo. Lahko ji očitamo marsikaj – praznino, oportunizem, estetsko sterilnost – ne pa tega, da bi si prisvajala glas, ki ji ne pripada.
Zgodovina ponuja precej manj nedolžne primere žena oblasti. Takšne, pri katerih se iluzija »nedolžnosti« razblini že ob prvem resnem pogledu na kontekst.
Elena Ceaușescu je bila ena najbolj grotesknih figur politične moči 20. stoletja. Samooklicana znanstvenica, obdana s strahom, dvorjenjem in sistemsko lažjo, prepričana, da ji položaj moža avtomatično podeljuje genialnost. Njena »avtoriteta« ni temeljila na znanju, delu ali prispevku, temveč izključno na bližini diktatorja. Rezultati so bili katastrofalni – ne le simbolno, temveč zelo konkretno: v razgradnji institucij, v nasilju, v kolektivni bedi.
Drugačen, a nič manj zgovoren primer je Eva Braun. Pogosto predstavljena kot apolitična, prazna figura, »dekle, ki ni vedelo«. A Eva Braun ni živela v nevednosti. Medtem ko je njen partner sistematično uničeval Evropo in svet in pobil milijone ljudi, je ona smučala s prijateljicami po Italiji, se ukvarjala z jogo, fotografijo, estetiko vsakdana. Nikoli se ni javno ogradila. Nikoli ni zavrnila privilegijev, ki so izhajali neposredno iz zločinskega sistema. Njena tišina ni bila nevtralnost – bila je izbira. In v tem smislu tudi oblika sodelovanja.
Podobno logiko »ni vedela, ni znala, ni razumela« srečujemo tudi bližje. Primer Ceca Ražnatović, vdove enega najbolj krvoločnih vojnih zločincev devetdesetih, se v javnosti pogosto relativizira z argumentom, da je bila »pač pevka«, »ni se ukvarjala s politiko«, »ona je samo pela«. A tudi tu ne gre za vprašanje talenta ali kariere. Gre za dejstvo, da je bila del sistema nasilja, da je živela v njegovem razkošju in da se od njega nikoli ni jasno distancirala. Neznanje tu ne deluje kot olajševalna okoliščina, temveč kot priročen izgovor.
Da pa ne bi ostali v napačnem sklepu, je treba dodati še en, ključen primer. Eleanor Roosevelt ni bila pomembna zato, ker je bila prva dama. Bila je prva dama, ker je bila že prej – in neodvisno – politično, intelektualno in moralno formirana osebnost. Pisala je kolumne, delala na terenu, se ukvarjala s človekovimi pravicami, se izpostavljala tam, kjer je bilo neprijetno. Njen javni glas ni bil derivat zakona, temveč rezultat dela, znanja in poguma. Ko je vstopila v javni prostor, ni vstopila kot simbol, temveč kot avtorica. In prav zato je njen glas prestal preizkus časa.
Zakaj so ti primeri pomembni? Ne zato, da bi ženske kolektivno obsojali. Ravno nasprotno. Pomembni so zato, ker kažejo, da bližina oblasti nikoli ni nevtralna. Da vloga soproge, partnerice ali »prve dame« ni zgolj zasebna. In da javni prostor ne sme avtomatično podeljevati glasu tistim, ki do njega pridejo izključno po bližnjici položaja.
Zakaj so ti primeri pomembni? Ne zato, da bi ženske kolektivno obsojali. Ravno nasprotno. Pomembni so zato, ker kažejo, da bližina oblasti nikoli ni nevtralna. Da vloga soproge, partnerice ali »prve dame« ni zgolj zasebna.
Tu je ključno; in da se ne zapletem: ne trdim, da je vsaka prva dama nesposobna. Ne trdim niti, da bližina oblasti avtomatično diskvalificira človeka. Trdim pa nekaj drugega – in to je bistveno. Da javni glas, še posebej kolumna kot ena najzahtevnejših novinarskih form, ne sme biti dodeljena kot statusni dodatek.
Ne kot nagrada za položaj.
Ne kot simbol.
Če imaš glas, ga moraš utemeljiti z delom.
Če imaš prostor, moraš zanj prevzeti odgovornost.
In če se nahajaš v bližini moči, moraš biti še toliko bolj previden, ne pa še toliko bolj privilegiran.
Zato želim biti povsem jasna: ne trdim, da je Tina Gaber nesposobna. Niti tega ne morem trditi, ker njene prve kolumne sploh nisem prebrala. Moja kritika ni vsebinska. Je strukturna. Totalno narobe je, da dobiš kolumno, in to v osrednjem nacionalnem mediju, brez kakršnihkoli izkušenj, zgolj na podlagi bližine oblasti.
To ni napad na žensko.
To ni osebna diskvalifikacija.
To je vztrajanje pri merilih.
To ni napad na žensko.
To ni osebna diskvalifikacija.
To je vztrajanje pri merilih.
Močne ženske niso veter v krila druga drugi.
Močne ženske so tiste, ki ne pristanejo na bližnjice.
In ki razumejo razliko med močjo in položajem.
