Fotografija: Pexels – ekaterinabelinskaya
Drugo generacijo priseljencev večkrat pošiljajo »domov«, a zanje je dom tam, kjer so se rodili, pravi Sekumady Condé, ki je o potomcih migrantov posnel dokumentarni film Novi Evropejci (RTV, 2025).
Ob dokumentarnem filmu, v katerem vidimo zgodbe priseljencev, ki so od Neaplja do Budimpešte in Stockholma našli ali še iščejo svojo identiteto nekje med starši in novo kulturo, je ustvarjal tudi literarne fragmente, ki jih objavljamo na Jantarni lastovki.
PRVA POSTAJA – ITALIJA
Neapelj, 24. – 26. september 2025
Preden sva s snemalcem Martinom v sredo, 24. septembra prispela v Neapelj, je bila za nama že dolga pot. Najprej z avtomobilom iz Ljubljane do Trsta, nato z letalom do Rima in šele nato do Neaplja. Zaradi nevihte, ki je prav takrat divjala nad tretjim največjim mestom, je let trajal nekoliko dlje, saj smo dobre pol ure krožili nekaj kilometrov stran od neapeljskega letališča. Še pred odhodom iz Ljubljane, je potovanje spremljalo nekaj negotovosti, saj je bila za petek, dan najinega odhoda, napovedana stavka letaliških delavcev in nekaterih letalskih družb.
Ko smo končno pristali in sva se s kovčki odpravila proti izhodu, sva kaj kmalu ugotovila, da to ne bo edina stavka, ki bi znala otežiti logistiko najinih dogovorjenih snemanj. Prav ta dan je namreč potekala stavka taksistov in samo prijaznost lastnika nastanitve, v kateri sva bivala, naju je rešila, da se nisva v dolgi vrsti po polžje premikala proti avtobusni postaji, na kateri so se skušali potniki iz vseh koncev sveta prebiti na redke avtobuse, ki so vozili med letališčem in središčem mesta.
Ko smo končno pristali in sva se s kovčki odpravila proti izhodu, sva kaj kmalu ugotovila, da to ne bo edina stavka, ki bi znala otežiti logistiko najinih dogovorjenih snemanj.
Med vožnjo skozi popoldansko cestno gnečo je bilo prav prijetno kramljati s Cristianom, ki poleg nekaj sob z zajtrkom v mestu, običajno ponuja tudi prevoze med letališčem in neapeljskimi hoteli. Kot je povedal, je še dokaj mlad v tem poslu, kar sva lahko sklepala tudi iz tega, da se na dan stavke taksistov, ni odločil za prevoz potnikov, temveč se je lotil popravil v eni od sob, po naju pa prišel v precej obglodanem Fiat Puntu, s pokvarjenim televizorjem na sovoznikovem sedežu in še zdaleč ne dovolj prostora v prtljažniku za vso najino opremo. »Prišel bi z boljšim avtomobilom, ki ga imam za prevoze, če bi vedel, da bosta imela težave zaradi stavke,« je nekoliko nerodno opravičeval svojo pomanjkljivo podjetnost.
Sam pri sebi sem dejstvo, da se na dan, ko bi mu s prevozom nejevoljnih potnikov padla sekira v med, ni odločil za zaslužek, pripisal morebitnim mafijskim povezavam med taksisti, ki zagotovo ne bi bili veseli njegovega skakanja v zelje. Tako sem si zgolj mislil, kaj podrobno ga nisem spraševal. Sicer pa je Camorra v vsakem primeru organizacija, s katero se ne gre igrati.
Ko smo končno prispeli do najinega začasnega neapeljskega domovanja na ulici Santa Teresa degli Scalzi, naju je čakal še alpinizem po ozkih in zavitih stopnicah v najvišje nadstropje trinadstropne stavke, s pogledom na glavno ulico. Dotrajana fasada stavbe in mehanična delavnica v njenem pritličju sta vzbujali nekoliko strahu, a ko so se odprla vrata najinih sob, sva lahko ugotovila, da je Cristiano dobro poskrbel za svoje goste. Sobi sta bili moderno opremljeni, čisti in lepo vzdrževani. Morda so še največjo neprijetnost predstavljale zavite stopnice in dejstvo, da je snemalčeva soba premogla zgolj strešno okno. No, tudi nedelujoč kavomat v snemalčevi sobi ni bil ravno posrečen, a to sva ugotovila šele naslednje jutro.
Ko smo končno prispeli do najinega začasnega neapeljskega domovanja na ulici Santa Teresa degli Scalzi, naju je čakal še alpinizem po ozkih in zavitih stopnicah v najvišje nadstropje trinadstropne stavke, s pogledom na glavno ulico.
Dan sva po naporni poti zaključila z obveznim raziskovanjem okolice in večerjo v restavraciji Taverna Luciana. Ime restavracije izvira iz več generacij Lucianov, domačinov Santa Lucie, ene najstarejših sosesk v Neaplju. V antičnih časih je imela vsaka družina nek vzdevek, vzdevek »Luciani« so si tako delile številne družine, rojenih in vzgojenih v soseski Santa Lucia. Restavracija je izvrstni promotor lokalne tradicionalne kulinarike, in še posebej ponosna na svojo specialiteto »polipetto alla luciana« – hobotnico na lucianski način. Jed, ki izvira iz morja Santa Lucia in svoje ime dolguje prebivalcem soseske, ki so bili takrat večinoma ribiči. Hobotnico so zaradi njene relativno nizke cene jedli predvsem revni ljudje. Kljub mamljivosti hobotnice sva se odločila za slavno napolitansko pico in tradicionalne testenine in krompir.
Neapelj: mesto, ki so ga oblikovale selitve in preplet kultur
Malo je mest, ki bi jih izseljevanje in priseljevanje tako močno izoblikovalo, kot so oblikovale Neapelj, eno najstarejših mest v Evropi. V več kot dveh tisočletjih je mesto hkrati stičišče kultur in političnih pretresov evropskega prostora, ki so se vtisnili v arhitekturo, jezik, umetnost in mentaliteto mesta. V Neaplju je zgodovina selitev hkrati zgodovina mesta samega.
Malo je mest, ki bi jih izseljevanje in priseljevanje tako močno izoblikovalo, kot so oblikovale Neapelj, eno najstarejših mest v Evropi. V več kot dveh tisočletjih je mesto hkrati stičišče kultur in političnih pretresov evropskega prostora, ki so se vtisnili v arhitekturo, jezik, umetnost in mentaliteto mesta. V Neaplju je zgodovina selitev hkrati zgodovina mesta samega.
Območje današnjega Neaplja je bilo poseljeno že v neolitiku. Grški mornarji z Rodosa so tukaj v drugi polovici 8. stoletja pr. n. št. ustanovili Partenope – Παρθενόπη. Naselbina je ime dobila po eni od grških mitoloških siren. Zgodba gre nekako takole – Odisej si je želel kar najhitreje obpluti obalo, kjer so živele sirene, saj si nikakor ni želel, da bi z mornarji postal kosilo teh mamljivih a krvoločnih bitij. Ena od njih, Partenopa, pa je vsa obupana, ker ji ni uspelo s svojim zapeljivim petjem priklicati Odiseja, padla v morje, treščila ob skale in se utopila. Njeno truplo je naplavilo na obalo v Italiji, kjer so ga takrat na novo prispeli prebivalci potegnili iz vode in pokopali v grobnici. Okoli tega mesta so ustanovili svoje novo mesto, kolonijo, ki so jo poimenovali Partenope.
Ta prva naselbina, zgrajena na mitih o sirenah, je le nekaj stoletij pozneje zrastla v Neapolis, Νεάπολις, »Novo mesto«, ki je postalo pomembno kulturno središče tedanje Magna Graecie, grškega naselitvenega območja na spodnjem koncu italijanskega škornja. Grški vpliv ni bil le političen, temveč globoko kulturni: oblikoval je mestni urbanizem, umetnost, jezik in izobraževanje. Že v antiki je bil Neapelj poznan kot helenistično jedro na zahodni obali Italije, kjer so se srečevali trgovci in umetniki z vseh koncev Sredozemlja.
Grški vpliv ni bil le političen, temveč globoko kulturni: oblikoval je mestni urbanizem, umetnost, jezik in izobraževanje. Že v antiki je bil Neapelj poznan kot helenistično jedro na zahodni obali Italije, kjer so se srečevali trgovci in umetniki z vseh koncev Sredozemlja.
Ob širitvi rimskega imperija v 4. stoletju pr. n. št. je mesto ohranilo grški značaj, hkrati pa se odprlo novim tokovom priseljevanja. Rimljani so tu našli prostor za učenje grščine, za kulturno izpopolnjevanje in počitek. V Neapelj so se priseljevali veterani, uradniki, trgovci, sužnji in osvobojeni sužnji iz različnih delov imperija, ki so s seboj prinašali raznolike navade in jezikovne posebnosti. Mesto je tako postalo most med grškim izročilom in rimskim svetom.
Z razpadom zahodnega rimskega cesarstva je Neapelj vstopil v obdobje politične negotovosti, vendar nikdar ni izgubil svojega kozmopolitanskega značaja. V 6. stoletju je postal del Bizantinskega cesarstva, kar je ponovno okrepilo grško kulturno dediščino in administracijo ter v mesto pripeljalo nove uradnike, vojake in menihe iz vzhodnega Sredozemlja. V naslednjih stoletjih so se na tem območju pojavljali Langobardi, Franki in različne lokalne sile, ki so poskušale prevzeti nadzor. Čeprav so se politične strukture hitro menjale, je prebivalstvo mesta živelo v stalni izmenjavi vplivov, ki so prihajali iz različnih delov Italije in Balkana.
V 11. stoletju so južno Italijo zavzeli Normani in s seboj prinesli elemente germansko-latinske fevdalne kulture. Njihova oblast ni le preoblikovala političnega sistema, temveč je sprožila nove migracije vojakov, dvorjanov in duhovnikov. V 13. stoletju so Normane zamenjali Anžuvinci, francoska dinastija, ki je v mesto vnesla francosko dvorno kulturo, gotiko in nov tok priseljencev iz frankovskih dežel. V 15. stoletju je nadzor prevzela aragonska, kasneje pa španska oblast, ki je Neapelj vključila v sistem ogromnega iberskega imperija. Španci so v mesto prinesli nove upravne strukture, močne vojaške garnizije in razvejane pomorske trgovske povezave. V tem obdobju so se v Neaplju zgoščali kulturni vplivi latinskega, iberskega, arabskega in afriškega sveta, kar je mestu dalo izrazito večplastno identiteto.
V 18. stoletju, pod burbonsko oblastjo, je Neapelj postal eno največjih evropskih mest in pomembno kulturno središče. Razsvetljenstvo je privabilo arhitekte, znanstvenike in mislece iz Francije, Nemčije in Španije. Hkrati so se v mesto priseljevali ljudje iz vse južne Italije, ki so iskali delo v rastočem mestnem gospodarstvu. Po združitvi Italije leta 1861 se je Neapelj spopadel z velikimi gospodarskimi spremembami, ki so spodbudile množično izseljevanje prebivalstva v Ameriko, zlasti v Argentino in Združene države. To izseljevanje je močno zmanjšalo lokalno delovno silo in spremenilo demografsko zgradbo mesta, medtem ko so podeželski priseljenci iz različnih delov južne Italije še naprej prihajali v iskanju boljšega življenja.
Po združitvi Italije leta 1861 se je Neapelj spopadel z velikimi gospodarskimi spremembami, ki so spodbudile množično izseljevanje prebivalstva v Ameriko, zlasti v Argentino in Združene države. To izseljevanje je močno zmanjšalo lokalno delovno silo in spremenilo demografsko zgradbo mesta, medtem ko so podeželski priseljenci iz različnih delov južne Italije še naprej prihajali v iskanju boljšega življenja.
Dvajseto stoletje je pomenilo novo prelomnico. Med drugo svetovno vojno je Neapelj utrpel hudo uničenje, kar je povzročilo beg prebivalstva na podeželje in poznejše množično vračanje. Povojna obnova je privabila nove valove notranjih migrantov iz južnih italijanskih pokrajin, kar je pripeljalo do hitre in pogosto neurejene urbanizacije predmestij. V drugi polovici stoletja je mesto doživelo gospodarska nihanja, ki so spodbujala hkratno izseljevanje v severno Italijo in tujino ter priseljevanje iz najrevnejših podeželskih območij.
Ob koncu 20. stoletja se je zaradi globalizacije Neapelj odprl novim mednarodnim migracijam. V mesto so začeli prihajati priseljenci iz vzhodne Evrope, severne in podsaharske Afrike ter vse številčnejši migranti iz Azije, zlasti iz Kitajske in Bangladeša. Ti tokovi so preoblikovali družbeno strukturo in ustvarili nove kulturne prostore v mestnih četrtih, kjer danes sobivajo tradicionalne neapeljske obrti, azijske trgovine in afriški obrtni ateljeji.
Danes je Neapelj živahno, večkulturno pristanišče, kjer se plasti zgodovine prepletajo z novimi migracijskimi tokovi. V njem je mogoče razbrati ostanke grškega urbanizma, rimske arhitekture, bizantinskih vplivov, normanskega fevdalizma, francoskih dvornih običajev, španskega baroka in sodobne globalne kulture. Zgodovina mesta kaže, da je njegov razvoj mogoče razumeti le skozi stalno gibanje ljudi, ki so mesto oblikovali, ga spreminjali in ohranjali njegovo izjemno raznolikost. Neapelj je tako ostal to, kar je bil od samih začetkov: odprto sredozemsko vozlišče, v katerem se srečujejo svetovi.
Zgodovina mesta kaže, da je njegov razvoj mogoče razumeti le skozi stalno gibanje ljudi, ki so mesto oblikovali, ga spreminjali in ohranjali njegovo izjemno raznolikost. Neapelj je tako ostal to, kar je bil od samih začetkov: odprto sredozemsko vozlišče, v katerem se srečujejo svetovi.
Sprehod po mestu skozi nigerijske oči
Od ulice Santa Teresa degli Scalzi do trga Mercatto je slabih 40 minut hoje. Kakšno uro, če se po poti ustavljaš, da lahko Matic posname nekaj kadrov jutranjega utripa mesta. Medtem, ko so prometne ulice že zasedle kolone hitečih v službe, so ne manj prometne ozke uličice mestnega jedra šele prav prebujale v četrtkovo jutro.
Piazza del Mercato, danes ena izmed zgodovinskih in znanih trgovskih in mestnih površin Neaplja, je bila sprva le neregularno odprto območje izven mestnih obzidij — imenovala se je Campo del Moricino (ali „Muricino“). Pod vladavino Anjou — natančneje leta 1270 med vladanjem Carlo I d’Angiò — je Piazza del Mercato postala glavni mestni trg tržnice. Tako je nadomestila nekdanjo glavno tržnico, ki je bila na Piazza San Gaetano (nekdanja Piazza di San Lorenzo). Trg je postal ključno središče trgovine in prometnih poti, kar je spodbudilo urbanistično rast obalnega pasu Neaplja. Zaradi svoje dostopnosti in pomena je trg postal tudi kraj izvrševanja smrtnih kazni: leta 1268 je bil tam usmrčen zadnji pripadnik sveve dinastije, Corradino di Svevia, konec 18. ali v kontekstu političnih prevratov — po propadu Republica Napoletana del 1799 — tudi pripadniki republikanskega gibanja. Leta 1647 pa je trg postal epicenter upora proti davkom — revolt, ki ga je vodil Masaniello. Ta upor je postal simbol upora in preplavila je mesto močna ljudska energija. Masaniello je dejal poglavje v zgodovini Neaplja in Piazza del Mercato ostaja povezana s tem pomembnim dogodkom. V poznejših stoletjih se je trg preoblikoval: po požaru leta 1781, ki je uničil lesene stojnice in servisne strukture, je pod vladavino Ferdinando IV di Borbone potekala obnova — bila je zgrajena obdaja (esedra), nova cerkev Santa Croce e Purgatorio al Mercato ter tri fontane, vse načrtoval arhitekt Francesco Sicuro. S tem je trg dobil bolj urejen, urbani in monumentalni značaj.
Toda 20. stoletje je prineslo težave: med drugo svetovno vojno je območje močno poškodovalo zavezniško bombardiranje. Kasneje, leta 1958, so zgradili veliko stavbo — Palazzo Ottieri — ki je presekala zgodovinsko tkivo trga in ločila Piazza del Mercato od sosednje Piazza del Carmine. Hkrati se je trgovska dejavnost selila drugam — ob koncu 20. stoletja je trg precej izgubil nekdanji status. Danes se prizadevanja za obnovo trga nadaljujejo: nekatere ulice so bile preurejene, del prostora je bil očiščen od prometa, nekateri zgodovinski prostori pa so poskušali vrniti k kulturni in skupnostni vlogi. Še vedno pa ostajata — tako v arhitekturi kot v zgodovinskem spominu — del preteklosti Neaplja.
Skozi zgodovino trga nas popelje Evan, ki je s petnajstimi leti v Neapelj prišla iz Nigerije. Že nekaj let deluje kot turistična vodika v sklopu projekta Migrantntours, ki ga izvaja organizacija Casba. Njena predsednica Jomahe Solis se nam je prav tako pridružila pri delu ogleda in naju tudi sicer sprejela z vso neapeljsko gostoljubnostjo.
Skozi zgodovino trga nas popelje Evan, ki je s petnajstimi leti v Neapelj prišla iz Nigerije. Že nekaj let deluje kot turistična vodika v sklopu projekta Migrantntours, ki ga izvaja organizacija Casba.
Casba Cooperativa, kot se organizacija uradno imenuje, je zadruga jezikovnih in kulturnih mediatorjev ter del evropske mreže Migrantour Intercultural Urban Routes, ki že vključuje Torino, Genovo, Milano, Rim, Firence, Lyon, Pariz, Lizbono in Valencio. Z medkulturnimi sprehodi, ki jih vodijo državljani tujega porekla, skozi ulice in ulice, zgodbe in izkušnje, okuse in tradicije migrantskih skupnosti, ki tukaj živijo. Spoznavanje mesta skozi oči njegovih novih prebivalcev je zato nepozabna priložnost za odkrivanje dinamičnega in nenehno razvijajočega se mesta, kjer se prepletajo življenjske zgodbe toliko ljudi, ki prihajajo iz najrazličnejših razlogov, in tvorijo večkulturno tkivo, vidno na njegovih številnih lokacijah.
Organizacija ponuja več različno dolgih poti po zgodovinskem središču Neaplja. Vsak ogled traja približno dve uri. Ogled poimenovan »Tisoč svetov na postaji«, začne svojo pot na trgu Garibaldi. Obiskovalci spoznajo prvi supermarket za tujce vseh narodnosti, prvo halal mesnico v mestu, severnoafriške obrti, afriške frizerje, alžirske pekarne in trgovine z živili, mošejo na ulici Via Firenze in senegalsko tržnico na ulici Via Bologna. Spet druga pot, poimenovana »Tisti iz Neaplja«, nas iz trga Orefici popelje v svet zlatarske umetnosti, severnoafriške obrti, dragih kamnov pri Porta Nolana, uvoženih iz Indije.
Ogled na katerem naju vodi Evan se imenuje »V trebuhu Neaplja«. Pot nas vodi od trga do cerkve Santa Maria del Carmine, pa od zbirališč somalske skupnosti do druge neapeljske mošeje, odprte leta 1997. Po obveznem ogledu cerkva, ki obdajajo trg in res živahne tržnice, naju z Maticem povabi na kavo. Medtem, ko kramljamo o tem in onem, pokaže čez cesto, proti ulici Egiziaca a Forcella, kjer se skriva bolnišnica Anunziata. To je prva bolnišnica, v kateri so pomagali priseljencem brez dokumentov.
Medtem, ko kramljamo o tem in onem, pokaže čez cesto, proti ulici Egiziaca a Forcella, kjer se skriva bolnišnica Anunziata. To je prva bolnišnica, v kateri so pomagali priseljencem brez dokumentov.
»Hkrati pa se je pojavila težava,« pove Evan, » ljudem namreč razlagamo, da lahko gredo v bolnišnico tudi brez dokumentov. Ljudje pa so se bali – mislili so, da jih bodo ujeli in deportirali.« Dodatno težavo je prišlekom brez dokumentov predstavljal tudi jezik, saj jih večina ne govori italijansko. Zato mora osebo spremljati nekdo, ki govori angleško, francosko, portugalsko ali njihov jezik – odvisno od primera.
Konec 20. stoletja je bilo v Neaplju organiziranih več protestov, s katerimi so želeli vladi razložiti, da ljudje potrebujejo dostop do bolnišnic, ker večina pride sem brez dokumentov. Pridobiti dokumente oziroma dovoljenje za bivanje pa je v Italiji druga zgodba – zapleten in dolgotrajen postopek. Po protestih je italijanska vlada rešitev našla v dokumentu imenovanem STP, kar pomeni začasni zdravstveni dokument, s katerim lahko oseba brez osebnih dokumentov zaprosi za zdravstveno oz. bolnišnično obravnavo.
Med našim ogledom mesta je Evan nekajkrat omenila, da prihaja iz Nigerije in primerjala nekatere kulturne značilnosti Neaplja s svojim nigerijskim življenjem. Še posebej se ji je vtisnilo v spomin, kako je mesto polno kapelic in manjših verskih obeležij, česar ni bila vajena. Presenetila jo je tudi simbolika belih oblačil, medtem, ko je bila sama vajena barvne kakofonije zahodnoafriške pisanosti. V trgovini s koraldami in drugim nakitom, eni prvih sodobnih priseljenskih trgovinic v mestu, ki jo je ustanovil par iz Bangladeša, mi hiti pripovedovati o verižicah, ki so skupno izročilo med Nigerijo, Bangladešem in Italijo.
»Bi bila tako prijazna in nama povedala nekaj o sebi?« jo vprašam, ko se mi je zazdelo, da smo priseljensko zgodovino Neaplja res že izčrpali.
»V Italijo sem prišla kot petnajstletno dekle. Moj oče je bil tu že dolgo časa, zato sem prišla, da bi se mu pridružila in začela živeti z njim, z namenom, da ostaneva skupaj. Nato sem morala začeti hoditi v šolo. Začela sem v srednji šoli, ki jo v Italiji imenujejo superiore. Danes sem študentka Univerze Partenope v Neaplju.
»V Italijo sem prišla kot petnajstletno dekle. Moj oče je bil tu že dolgo časa, zato sem prišla, da bi se mu pridružila in začela živeti z njim, z namenom, da ostaneva skupaj. Nato sem morala začeti hoditi v šolo. Začela sem v srednji šoli, ki jo v Italiji imenujejo superiore. Danes sem študentka Univerze Partenope v Neaplju.
Življenje v Neaplju je bilo na začetku zaradi jezika precej težko. A sčasoma sem spoznala, da se moram naučiti jezika, zato sem se ga začela učiti. S pomočjo jezika sem lahko komunicirala z ljudmi, z Italijani, se vključevala v družbo in se družila z njimi. Postopoma sem se prilagodila. Na začetku ni bilo lahko. A po sreči se zdaj vključujem, napredujem in je precej v redu. Po pravici povedano sem ves ta čas ostala v Neaplju. Lahko vam povem, da je Neapelj zelo, zelo lepo mesto.«
»Kako je bilo priti v Italijo kot petnajstletno dekle in se soočiti z vsemi pastmi italijanske družbe?« po novinarsko previdno vrtam naprej. »Verjetno si imela določeno predstavo o Italiji, ki ti jo je posredoval oče. Je bil to kulturni šok?«
»Da, bil je kulturni šok. Bilo je precej težko, kot sem že rekla. Zelo težko mi je bilo nadaljevati. Skoraj šest mesecev sem se izolirala, saj sem se zavedala, da tukaj nimam prijateljev, nimam se s kom pogovarjati in nimam kam iti. Imela sem samo očeta. Nisem vedela, kako se gibati po okolju, razumete? Za razliko od kraja, od koder prihajam, tam vem, kam iti, kdaj kaj narediti in kako se zaščititi. Glavno vprašanje je bilo: če se mi zunaj kaj zgodi, kako se bom branila? Razumete?
Sčasoma sem si rekla, v redu, moram najti rešitev. Zahvaljujoč očetu, ki me je vpisal v šolo. Najprej sem morala obiskovati jezikovno šolo, saj je bil vpis v srednjo šolo brez osnovnega znanja jezika zelo zahteven. Tako sem začela v jezikovni šoli. Po jezikovni šoli sem se vpisala v srednjo šolo, vendar ni bilo lahko. Šokirala me je kultura kajenja – ljudje kadijo kjerkoli hočejo. Še bolj pa me je presenetilo, da dijaki v srednji šoli hodijo v šolo s telefonom. V moji državi telefona v srednji šoli ne uporabljamo. Telefon lahko uporabljaš kot študent na univerzi, v srednji šoli pa ne. Zato sem si rekla, v redu, vau! In nato sem razumela, da je to del njihove kulture. To moram sprejeti. Ni nujno, da to posvojim, ampak da to sprejmem. Spoštovati moram njihovo kulturo in vedeti, kako stvari potekajo.
»Tako so vzgojeni, razumete? Spraševala sem se, zakaj bi otrok hodil v šolo s telefonom. Nato pa sem dojela, da živimo v tehnološkem svetu. Zdaj je 21. stoletje. Veliko stvari zahteva prilagodljivost. Hitro moramo razmišljati. Moramo se vključevati. Moramo napredovati. In z razvojem smo prišli tudi do umetne inteligence. Razumete? Mi smo otroci računalnikov, kot vedno pravi moj oče. Hitro moramo razmišljati. Namen telefona ni odvračanje pozornosti, temveč vključevanje in učenje. Zelo sem bila hvaležna, saj brez telefona ne bi osvojila jezika. Telefon sem uporabljala za prevajanje, ker nisem dobro govorila. Tako sem s pomočjo telefona prevajala pogovore s sošolci, oni pa so z mano komunicirali prek prevajalnika na mojem telefonu. Vidite, kako koristno je bilo to zame.«
»Mi smo otroci računalnikov, kot vedno pravi moj oče. Hitro moramo razmišljati. Namen telefona ni odvračanje pozornosti, temveč vključevanje in učenje. Zelo sem bila hvaležna, saj brez telefona ne bi osvojila jezika. Telefon sem uporabljala za prevajanje, ker nisem dobro govorila.«
Trenutek se mi je zdel pravi, da zastavim ključno vprašanje dokumentarnega filma: »Kako danes vidiš samo sebe? Postajaš vse bolj Italijanka z nigerijskimi koreninami ali si še vedno predvsem Nigerijka, ki živi v Italiji?«
»Ne bi rekla, da sem bolj Italijanka z nigerijskimi koreninami. Sem oseba, ki obožuje integracijo, vendar svojih korenin ne zavračam. Zelo sem ponosna na to, kdo sem.«
Nenadoma se ji glas prelomi. Sprva se mi je zazdelo, da jo sili na kašelj, a vprašanje je očitno zarezalo onkraj udobnega kramljanja o zgodovini mesta in postalo sila osebno.
»Ponosna sem, da sem Nigerijka. Še vedno sem nigerijsko dekle, ki se poskuša vključiti, se učiti, napredovati in spoznavati Italijane. Tudi doma ne jem italijanske hrane. Torej sem še vedno jaz.«
Nekaj časa še kramljamo pred kavarno, nato pa nas pospremi na Garibaldijev trg pred železniško postajo, kjer nas pod mogočnim kipom Garibaldija že čaka Pierre.
