![Sargon Boulus (1944–2007) je bil eden najvplivnejših sodobnih iraških pesnikov. Rojen v asirsko-iraški družini je začel objavljati svoje pesmi leta 1961 v Shiʿr [Poezija], prelomni reviji s sedežem v Bejrutu. Po selitvi v San Francisco konec šestdesetih let je postal ploden prevajalec moderne angleške poezije v arabščino in je svoje življenje posvetil pisanju, branju in prevajanju verzov. V tem času je pogosto potoval v Evropo, kjer se je srečeval z drugimi izgnanci in sodeloval na literarnih festivalih. Oktobra 2007 je umrl v Berlinu.](https://jalastovka.si/wp-content/uploads/2025/09/Sarkoun.jpg)
Fotografija: naslovnica pesniške zbirke Knife Sharpener (Brusilec nožev), Banipal Publishing 2007.
TI, PRIPOVEDOVALEC. TEH: TVOJIH DNI.
“Pripovedovalec: on je človek, ki bi lahko
dovolil, da se kanček njegovega življenja popolnoma porabi
v nežnem plamenu njegove zgodbe.”
Walter Benjamin
Ti poveš, kar poveš,
potem se končno prikradeš sem,
v srce tega, kar si bil.
(To, kar si vedno želel biti, in si.)
Poveš, kar poveš;
tvoje pripovedi se končajo
kot odmevi, ti odmevi,
za katere se zdi, da umirajo.
(Ali se končajo? Ali umirajo?)
Tistim, ki bi raje poslušali, kaj se konča,
govoriš o začetku.
Tistim, ki začnejo
svoj dan na prvi strani zgodbe, govoriš
o koncu.
To bi lahko bile sanje.
To bi lahko bila
roka zgodovine,
ki piše, briše, začenja
naše včeraj jutri,
vstavljajoč naš sedanji trenutek
v umirajoče besedilo
preteklosti.
Morda je bila prav ta noč
odrezana od
tvojih lastnih reber,
da bi jo nekaj časa živel,
da bi bila spremenjena
v zgodbo.
Ampak, da bi ustvaril svoje dni
in jih naredil za svoje,
svoje edino,
rabiš pomoč;
rabiš sočutje,
rabiš ključ in vrata.
Rabiš kvas
za kruh, za svetlobo
otroštva, ki nikoli ne mine;
ljubezen, vedno;
vedno vodstvo.
Palma, ki se dviga
na koncu tvojih sanj.
Da bi povedal
zgodbo o dneh,
ki so tvoji, samo tvoji,
rabiš rožo,
bolečino, pero, da oblikuješ,
kakšni so bili tvoji dnevi,
ali pa poveš, kar poveš,
potem se končno prikradeš sem,
v srce
tistega, kar si bil
(to, kar si vedno želel biti,
in kar si postal).
Najverjetneje sanje,
roka, ki piše,
ali briše, da bi ti
povedal o začetku
tistim, ki bi raje poslušali konec.
ZGODBA BO POVEDANA
Na najvišjem krovu –
v najnižjem smetišču
prav tako – je vedno
pripovedovalec.
Zgodba
mora biti povedana.
Čigava zgodba, moja ali tvoja?
Morda … njegova ali njena?
Ne glede na to,
s katerega zornega kota bo povedana:
ti, ki si izmišljuješ zgodbo,
polno vrzeli o meni?
jaz, ki pripovedujem tvojo
tragikomično zgodbo?
Morda On, tisti,
ki ne ve ničesar o vseh naših dneh?
Povedana bo.
Tudi sam jezik,
tiste metafore, nabrane
kot kaša v orjaški gobi;
tudi skrivnosti plemena,
Skrite v od moljev razžrtih
sedelnih torbah časa,
bodo našle zavetje v razpoki.
Iz jezika pripovedovalca,
Zgolj poteza peresa.
Tako se pletejo zgodbe
iz nič, za svet,
ki na koncu ni nič drugega
kot zgodba, ki si pili nohte,
kot Joyceov bog,
ki čaka, da bo povedana.
In čeprav
s prehajanjem
dni izgublja svoj sijaj,
bo vendarle, kakor plošča
brez igle, recitirala
tisto malo podrobnosti, ki so:
tiste,
vredne, da so izrečene,
komurkoli, ki ima
par ušes.
ČE BI BESEDE ŽIVELE
Mojster prodajanja
in kupovanja
na borzi
se zgrudi na kolena zaradi srčnega napada,
a vojna se nadaljuje;
satanski mlini denarja
se nikoli ne nehajo vrteti;
in z vsakim obratom
se začne obleganje, se zruši zgodovina.
Ti: pesnik, brez spanca,
zreš v prazno stran.
Noč okoli tebe
morda ne bi bila več prava noč,
tudi smrt bi morda pridobila nekakšen
smisel, če bi te besede lahko živele.
Zaradi njih
ubijamo in umiramo,
in se hranimo
z njihovo bleščečo revščino.
V besedah je moč:
reci »Šajtan«¹,
in Jezidi² bodo omedleli od strahu.
Reci Alah in glej, kako bodo zagoreli ognji.
¹ Šajtan v arabščini pomeni hudiča.
² Jezidi so stara orientalska verska skupnost, ki živi na severu Iraka. Častijo Tavusa Malaka, ki predstavlja nadangela Satana, in njegovo držo razumejo kot pravilno.
SKRIVNOST BESED
Kar besede
zmorejo,
je danes skoraj nič: napev,
ki komaj zadrži
dovolj glasbe, da bi
kdo zaplesal. Kako naj potem
častimo njegov spomin
ali mu pojemo hvalo? Čeprav
sem videl
več kot enega,
ki ga je pretreslo, ko je
poslušal, in je izbral
drugačno pot, stopil na tisto
cesto brez oklevanja, da bi ujel
skrivnost,
ki jo besede napovedujejo.
Videl sem te:
ti si bil tisti, ki je hodil
po tej poti — in če ne,
potem sem bil jaz, sam,
tisti.
Pesmi so iz pesniške zbirke Sargona Boulusa Knife Sharpener (Brusilec nožev Banipal Publishing, 2007). Napisane so bile med leti 1991 in 2007, v arabskem jeziku. Kasneje jih je pesnik sam prevedel v angleščino, izšle so v omenjeni pesniški zbirki, nekaj dni pred njegovo smrtjo v Berlinu. Iz angleškega jezika je pesmi prevedla Gabriela Babnik Ouattara. Zbirka bo izšla pri založbi Hirondelle spomladi 2026.
