Fotografija: Pexels
Rad bi bil pes, valjal bi se in cvilil, renčal, se praskal
za ušesom, ki srbi, si lizal tace, s katerimi sem
dirjal po suhi travi. Ležal na sončnem trikotniku,
sanjal o gospodarici, ki je izginila, me zapustila.
In ne vem, če se bo sploh vrnila; ne more me
zapustiti, saj slišim, kako šepeta, česar ne razumem,
a vem, da so te besede samo zame. Njen vonj
je vonj po hrani, ki mi jo daje, po mehkih dlaneh,
s katerimi se igra z mojo zavozlano dlako,
me češe, muči, da bi najraje pobegnil skoz gorečo okno,
onstran katerega je dežela, ki je še ne poznam, gozd in pečine.
Muha me poskuša zbuditi, poznam njen vonj, vonj
po gnoju, po katerem se je pasla, zelenokrila požrešnica.
Zaslišim zvok, glas, ki prihaja z dna dneva, ki izginja
za strmo goro, okronano s svinčenimi oblaki, dež
je v njih, jaz se prepuščam pričakovanju črnih hipov
viharja, ki se bo vsak čas razbesnel v oknu, v ogledalu,
kjer vidim neko bitje, črno, kosmato, zelo meni podobno.
