Fotografija: Naslovnica pesniške zbirke Saše Vegri Obhod v času
Saša Vegri, Obhod v času. Izbrane pesmi. Izbrala in napisala spremno besedo Varja Balžalorsky Antić. Mladinska knjiga, zbirka Kondor, Ljubljana, 2024.
Saša Vegri je ime, ki smo si ga osnovnošolske generacije v šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih … letih prejšnjega stoletja zanesljivo zapomnile. V Cicibanu so se pojavljale njene pesmice za otroke, drugačne od Župančičevih. Tudi pesničino ime je bilo drugačno od običajnih imen, zvenelo je kot iz nekega drugega, prihodnjega časa; če smo morda slišali, da gre za psevdonim, pa zanesljivo nismo vedeli, da je za njim tako zelo slovensko pravo ime iz prav njenega časa: Albina Vodopivec. Imeli smo jo predvsem za otroško-mladinsko pesnico, a v resnici je svojo prvo pesniško zbirko za odrasle Mesečev konj izdala že leta 1958, pri štiriindvajsetih letih.
Tudi pesničino ime je bilo drugačno od običajnih imen, zvenelo je kot iz nekega drugega, prihodnjega časa; če smo morda slišali, da gre za psevdonim, pa zanesljivo nismo vedeli, da je za njim tako zelo slovensko pravo ime iz prav njenega časa: Albina Vodopivec.
Je prva v slovenskem pesništvu uporabila metaforo “svojega plemena”? (Npr. v pesmi Moje srce je ožgana puščava na str. 20.) Kot morda to dostojanstveno in zares pokaže šele premišljena pregledna zbirka Obhod v času, je bila Saša Vegri vsaj toliko kot otroško-mladinska pesnica tudi pesnica za odrasle. Univerzalna pravzaprav. Izjemno odraslost svoje poezije je pokazala že v Mesečevem konju.
Bila je skoraj vrstnica največje poljske pesnice Wisławe Szymborske, prejemnice Nobelove nagrade za literaturo leta 1996; Vegri se je rodila malo za njo in umrla malo pred njo. Ko (drugič) berem Obhod v času se mi vse bolj rišejo vzporednice med njima. Najdem kar nekaj podrobnosti, ki se mi zdijo podobnosti, in nekaj razlik, zaradi katerih sta si še bolj slični. Szymborsko uvrščajo v skupino najvidnejših poljskih pesnikov (tj. ob bok moškim) druge polovice 20. stoletja, teh, ki so se od čiste lirike preusmerili k pripovednim, refleksivnim pesmim, njen poseben pomen za poljsko pesništvo pa je v oživljanju miselne poezije.
Bila je skoraj vrstnica največje poljske pesnice Wisławe Szymborske, prejemnice Nobelove nagrade za literaturo leta 1996; Vegri se je rodila malo za njo in umrla malo pred njo.
Tudi poezija Saše Vegri je še kako miselna. In včasih zadane tako neposredno v srčiko teme, ki jo naslavlja, da lahko bralka/bralec v celoti spregleda generacijske razlike. Kot da berem svojo zgodbo. Saša Vegri je bila v njenem prostoru pred njenim časom; z ostrino in neposrednostjo misli, zavite v prefinjeno, a ne nedostopno poetičnost, je orala ledine sodobne poezije. Potrditev odnekdanjega občutka, da ni bila postavljena enakovredno ob bok najvidnejšim slovenskim pesnikom njenega časa, najdem v spremni besedi, kjer piše, da jo »literarna zgodovina pogosto omenja le kot sopotnico temnih modernistov« (Zajc, Strniša, Taufer), pa čeprav je bila »ključna uvajalka druge faze pesniškega modernizma na Slovenskem«.
Obe pesnici sta se šolali, a visokošolskega študija nista dokončali. Iz pisanj obeh je razbrati smisel za humor. Obe je zaznamovala druga svetovna vojna. Obe sta bili likovno nadarjeni. Obe sta, med drugim, tudi prevajali tujo poezijo v svoj materni jezik in bili esejistki ter literarni kritičarki, slednje Vegri verjetno bolj v pismih in na kakšen poziv kot v samoiniciativnih objavah. Obe sta se poročili, Vegri dvakrat, Szymborska se je ločila po šestih letih. Szymborska ni imela otrok, Vegri je rodila tri. Morda je tudi to razlog za manjše število njenih pesniških zbirk; vsaka je neke vrste otrok. Vegri jih je izdala šest, Szymborska trinajst (še eno so ji izdali posthumno). Vegrijina izkušnja lastnih potomcev nam je pustila prečudovite pesmi, Uspavanke strahu iz pesniške zbirke Zajtrkujem v urejenem naročju (1967), nežne pripovedi najiskrenejših maminih refleksij ob spremljanju otroškega odraščanja. Kajti »Ta prostor, ki te vanj rodijo in ki vanj rodiš tudi sam, te nenehno ogroža.«
Vegrijina izkušnja lastnih potomcev nam je pustila prečudovite pesmi, Uspavanke strahu iz pesniške zbirke Zajtrkujem v urejenem naročju (1967), nežne pripovedi najiskrenejših maminih refleksij ob spremljanju otroškega odraščanja.
Szymborska je postala častna meščanka Krakova in prejela je častni doktorat ene od poljskih univerz. Poleg Nobelove in nekaterih drugih mednarodnih nagrad, je za življenja prejela tudi celo vrsto pomembnih nacionalnih priznanj.
O nagradah, ki jih je prejela Saša Vegri, na spletu najdem naslednje navedbe: nagrada revije Mlada pota za objavljene pesmi v letih 1955-57, Levstikova nagrada za pesniško zbirko Mama pravi, da v očkovi glavi (1980) in Trubarjeva plaketa za širjenje kulture (1987).
Za primerjavo opusov bi bilo bolj smiselno kot število pesniških zbirk primerjati število pesmi; ko so Szymborsko nekoč vprašali, zakaj jih je napisala tako malo (bilo naj bi jih le okrog tristo), je baje odgovorila nekaj takšnega, kot da »ima vendar pri sebi tudi koš«. Bila je torej zahtevna in je zavrgla marsikaj, kar je napisala, saj ni prestalo njenega ostrega samokritiškega očesa.
Koliko pesmi je napisala Saša Vegri, ne vem, v Obhodu v času tega podatka nisem zasledila. A da je tudi Vegri morala biti do svoje poezije izjemno kritična in zahtevna, poleg neobjavljenih pesmi, ki so ostale v njeni zapuščini, najbolje ilustrira zbirka Konstelacije, ki jo je izdala leta 1980, pisala pa več kot deset let; vrhunec njene poezije in morda tudi slovenske poezije tistega časa ali nasploh.
V spremni besedi Obhoda v času je Vegri opisana kot edina prava »dedinja Kosovelovega konstruktivizma«. Če doslej še niso, bi Konstelacije v prihodnje morale postati predmet kakšnega doktorskega dela. (Na spletu je zaslediti informacije o vsaj treh diplomskih in enem magistrskem delu na temo poezije Saše Vegri.) Zastavljene so skrajno tehnično, opremljene celo z avtoričinimi navodili za branje, v katerih med drugim pravi: »Sporočilo bralnih enot je samo ena osebna varianta tega, kar človeštvo že dolgo sporoča in popisuje, da bi osmislilo svojo kontinuiteto«. Vseeno je, ali je šlo za modernistični eksperiment sam po sebi, za samopreizkus pesniških zmogljivosti v primerjavi z izjemnim Kosovelom, ali pa morda za poskus, da bi (tehničnemu) človeku prikazala globine svojega pesniškega dojemanja sveta na »potehničen način«; da bi pesnica predala sporočilo (uvida) normalnemu človeku. Ne pozabimo: pesniki so bili nekoč razumljeni kot posredovalci modrosti; in Saša Vegri je večino svojih pesmi napisala v času, ko je bilo pesnikov, še posebej pa pesnic, malo.
V spremni besedi Obhoda v času je Vegri opisana kot edina prava »dedinja Kosovelovega konstruktivizma«.
Rodila se je kot Albina Doberšek leta 1934, slovenskim staršem na začasnem delu v Beogradu. V Slovenijo so se vrnili leta 1940 in Albina je svoje celotno šolanje opravila v Sloveniji, delno v nemščini, vendar ji je srbski jezik, v katerega je spregovorila, pustil naizbrisen pečat. Leta 2008, dve leti pred smrtjo, je zapisala tole pesem, ki jo prepisujem iz Obhoda v času (str. 253) in jo – ob pomoči spletnih prevajalnikov – poskusim posloveniti:
Slično romantični pesmi rane romantične dobe / Podobno romantični pesmi zgodnjega romantičnega obdobja
Zatalasalo stablo / Zazibalo se je steblo
duhana v meni / tobaka v meni
pa mirišem pa mirišem / pa vonjam pa vonjam
i miris se širi i miris se širi. / in vonj se širi in vonj se širi.
Zaplakalo suzu oko moje / Solzo je zajokalo moje oko,
pa se blista, pa se blista / pa se blešči, pa se blešči
suza u oku mome. / solza v mojem očesu.
Život moj se prašta / Moje življenje se spravlja
sa životom tuđim / s tujim življenjem
pa sve tiše duša moja diše / in vse tiše diha moja duša,
pa sve tiše moja duša diše / in vse tiše moja duša diha
pa sve tiše moje srce kuca / in vse tiše moje srce bije
pa sve tiše moje srce kuca. / in vse tiše moje srce bije.
Moja misao traži boga / Moja misel išče boga,
jednog samog ili više / enega samega ali več njih,
da tišina u oku mome / da bi se tišina v mojem očesu
prestaće da niše. / prenehala zibati.
I da samo još stablo / In da bi le še steblo
duhana miriše / tobaka dišalo,
i da sanjam večan san / in da bi sanjala večni sen
kao nitko više. / kakor nihče drug.
To je edina pesem, ki jo izpostavljam neposredno; težko bi se sicer odločila med vsemi, ki bi jih – iz različnih razlogov in motivacij – prav tako želela prepisati. Biti utegne njena zadnja. Pokaže, kako pomemben je za človeka jezik; pa nikakor ne kot simbol narodnosti, ampak kot orodje izražanja, ki se oblikuje v prvih človekovih letih in se za vselej vpiše v njegovo nevronsko matrico. Naslavlja tisto, o čemer kdaj ugibamo: Kaj neki se mota po glavi človeka, ko zapušča svet?
Pokaže, kako pomemben je za človeka jezik; pa nikakor ne kot simbol narodnosti, ampak kot orodje izražanja, ki se oblikuje v prvih človekovih letih in se za vselej vpiše v njegovo nevronsko matrico.
Vegri je to presunljivo ubesedila, za in namesto vseh, ki tiho, neslišno zdrsnejo na drugo stran; ko je še bila tu, a je nedvomno razmišljala o tam in se neopazno vračala v otroštvo. (»Če verjamete ali ne, v zgodnjem otroštvu sem vedno, kadar je bila tema, videla mrtve, ki iščejo svojo izgubljeno dušo.«, str. 276)
Ali kot zapiše o smrti v tej pesmi avtorica spremne besede, »… senca iz ozadja, vendar brez predznaka zloveščosti, prej senca, ki postaja najbolj bližnja.«
V svojem razvojnem loku je Saša Vegri prešla vse faze razvoja človeka, od otroka, deklice, hčerke, do punce, mlade ženske, delavke, žene, gospodinje, matere, vdove, starke. Znašla se je v svojem svetu, življenju, telesu, času, kakor se je; odraz doživetega in premišljenega v njeni poeziji (pa tudi v vezani besedi, na srečo je v Obhod v času vključenih nekaj esejev in pisem, ki jih sicer bralci ne bi znali poiskati) je čudovit in enkraten. Popolnoma vživljiv, tj. takšen, da se ga da avtentično podoživeti. Moč izraza, primerljiva tisti Wisławe Szymborske.
Bogve, ali slavna, mlada srbska pesnica Radmila Petrović, o njeni pesniški zbirki Moja mama ve, kaj se dogaja v mestih sem pisala nedavno, ki danes izpostavlja neenakopravnost žensk v (še vedno moškem) svetu, ve za Sašo Vegri, ki je bila prav tako kot ona tretja zaporedna hči v družini. Med rojstvom ene in druge je šestdeset let – približno dve generaciji. Saša Vegri je gotovo ena od teh, ki so orale ledino enakopravnosti za prihodnje generacije. V Sloveniji, kjer je živela vse svoje odraslo življenje, je ta ledina zorana bolj kot v Srbiji, kjer je prebivala le v otroštvu. Potem, ko je razgradila in na novo sestavila celoten svet, je njena »lirska persona« začela »upesnjevati tudi družbeno pogodbo enakopravnih partnerjev«.
Saša Vegri je gotovo ena od teh, ki so orale ledino enakopravnosti za prihodnje generacije. V Sloveniji, kjer je živela vse svoje odraslo življenje, je ta ledina zorana bolj kot v Srbiji, kjer je prebivala le v otroštvu.
Zaradi poezije, kot je njena, danes ni več potrebe po govorjenju o ženski poeziji. Samo ena poezija je – tista, ki je dobra, neodvisno od spola avtorja. Univerzalna, občna, brezčasna – takšna, kot je poezija Saše Vegri. (»Zame je poezija tisti zapis, ki iz najrazličnejšega besednega materiala zgradi miselno-asociativno prostornino, ki se v njej že dolgo nahajam, a se je šele prek zapisa dokončno zavem.«)
Za konec si ne morem kaj, da ne bi prepisala stavka iz enega njenih pisem, ki so objavljena v Obhodu v času, in ki ga utegnejo pesnice in pesniki pogosto navajati, s tistim posebnim smehljajem: »Moj pristop k pisanju je romantičen.« In za boljšo umestitev v kontekst, ki ga je preveč za prepis, dodajam le še zadnji stavek tega pasusa: »Za tem mi vedno ostaja slutnja drugačnosti, nova možnost drugega pogleda na te stvari in v principu mišljenje, drugačno od ostalih.«
In ne spreglejte str. 243, kjer je Visoka pesem XX. stoletja. (Povsem kontemporarna tudi za XXI. stoletje.)
