Radmila Petrović, foto: Ema Bednarž
*
Tretja pesniška zbirka Radmile Petrović z naslovom Moja mama ve, kaj se dogaja v mestih (2020), je letos v prevodu Natalije Milovanović izšla pri Cankarjevi založbi v Ljubljani, avtorica pa je ob tej priložnosti gostovala na pesniškem festivalu Dnevi poezije in vina na Ptuju.
Tako v spremni besedi slovenske izdaje kot tudi na različnih spletnih straneh je navedeno, da je Radmila Petrović trenutno ena od najprodornejših srbskih pesnic mlajše generacije, da je odraščala v vasici Stupčevići in v Beogradu zaključila magistrski študij ekonomije. V letu 2025 je skupaj s sestro ustanovila založbo z imenom Šmeker-devojka (slov.: frajer-dekle) in pri njej izdala četrto pesniško zbirko Nisem vedela, kaj nosim v sebi, ki je označena kot roman v verzih.
Verze iz njenih pesmi uporabljajo za moto tako umetniki kot protestniki. Označena je za trenutno najbolje prodajano avtorico v Srbiji. Nedvomno veliko za kmečko dekle, ki je bila od rojstva zaznamovana z očetovo nejevoljo, da je namesto sina dobil še eno žensko potomko.
Označena je kot trenutno najbolje prodajana avtorica v Srbiji. Nedvomno veliko za kmečko dekle, ki je bila od rojstva zaznamovana z očetovo nejevoljo, da je namesto sina dobil še eno žensko potomko.
Kaj njeno pisavo razlikuje od pisav številnih drugih pesnic in pesnikov? Ena od značilnosti je gotovo razumljivost in neposrednost. Njeni verzi niso hermetični. Bralec lahko razume sporočilo brez tuhtanja in (samo)spraševanja, kaj je avtorica v resnici imela v mislih, ko jih je prelivala v verze. Pesmi Radmile Petrović so dovolj razumljive, da bi lahko postale časopisni članki, če bi se časopise pisalo verzificirano. Če na primer izvrstne poezije Johna Ashberyja, ki je prav tako ne moremo odložiti, ko jo enkrat okusimo, ne gre brati drugače kot v nadaljevanjih, z vmesnimi odmori in ponavljanjem branja, pa neodoljivo (na veliko presenečenje sem besedo našla v SSKJ, sicer z oznako “zastar.”) pesniško zbirko Radmile Petrović v obsegu 69 strani lahko preberemo na dah, v kakšni (dobri) uri.
Posebnost njenega izražanja je pogovorna dokumentarnost, s katero izpostavlja neenakosti, nesomernosti, nepravilnosti v sodobni družbi, in to preko doživetih in živih opisov. To počne jasno, odločno in brez obsojanja. Njeni verzi so neposredno občuteni dogodki in dejstva, nanizana brez (namernih, včasih celo izumetničenih) skladenjskih obratov, ki v sodobni poeziji tako pogosto zamegljujejo semantiko.
Je v tem glavni čar? Pisati enostavno, pa vendar edinstveno? Sporočati “stare novice” s sodobnim izrazoslovjem? Kakršenkoli že je njen recept, deducibilen ali ne – na njenem štedilniku nastajajo delikatése.
Na novo, iz perspektive generacije, rojene v 90-ih, torej v času, ko je bila SFRJ dokončno pokopana in so iz njenih bivših republik vznikale nove, nacionalne, kapitalistične države, izpostavlja tradicionalne, za(o)stale odnose kmečkega podeželja, kjer je človek še vedno od rojstva zaznamovan s spolom. Konico peresa usmerja na patriarhalno družbeno strukturo, ki je bolj trdoživa od komarjev ali virusov, celo oficialna sprememba družbenega reda, še posebej v vaškem okolju, je kaj dosti ne zmoti.
Pisanje Radmile Petrović je označeno tudi kot kmečki realizem nove generacije, ki pa je začinjen z nevsiljivo subverzivnimi feminističnimi obrati. Piše pač o tem, kar občuti in izkusi. Ob opisovanju vsakdanje “preprostosti” je njena “balkanska” senzibilnost tako različna od urbane intelektualistične poezije, da je morda prav zato lahko dojeta kot presežek. Humor vpleta spontano in ne dovoli, da bi se izrodil v neprijeten cinizem.
Pisanje Radmile Petrović je označeno tudi kot kmečki realizem nove generacije, ki pa je začinjen z nevsiljivo subverzivnimi feminističnimi obrati.
Na kmetih, pri tem mislim na klasične kmete, ki travnike in polja še vedno obdelujejo vsaj semi-ročno, ne na sodobna postmoderna podjetja, ki surovino “zemljo” in organizme na/v njej procesirajo & upravljajo z računalniško vodenimi stroji, je še vedno pomembno imeti sinove ali vsaj sina. Fant je pač močnejši in bo lahko opravil več dela kakor dekle. Ta bazična, fizična logika se sicer že skoraj od pradavnine manifestira s sistemsko-nazorsko nadgradnjo: moški (ker je močnejši) je več vreden od ženske. Še nekaj tisočljetij in nekaj mačističnih prebliskov, pa je tudi (monoteistični) Bog seveda postal izključno moškega spola. Zdaj pa Petrovič zapiše “sanjala sem, da sem Bog”.
Neko pesem naslovi z “Je žalost doma z vasi?”. Razumem to retorično vprašanje, še posebej, če se v spominih vrnem na podeželje, nekaj desetletij nazaj.
K ohranjanju zastarelega, a trdovratnega načela o moški superiornosti nenamerno prispeva tudi sodobni, galantni pogled na žensko – vzdržuje se ga zgledno in obojestransko – na katero je potrebno “paziti”, saj se zaradi svoje ženske krhkosti ne sme pretegniti pri (fizičnem) delu, čeprav se v določenih pogojih sme ukvarjati z vrhunskim športom. Pri delu na manjših, na primer takoimenovanih hribovskih kmetijah, se pretegovanju pri delu da izogniti edino tako, da se obdelovanje kmetije opusti. Kot kakšen kavelj 22.
Pogled na Stupčeviće preko aplikacije Google Zemljevidi potrdi vtis hribovitosti, od tam do Beograda pa je skoraj 200 kilometrov. Takšna razdalja, ugibam, hitro privede do situacije, ko se študentka polagoma ne vrača več domov takoj po koncu predavanj vsak petek, sčasoma pa vse več vikendov raje kar ostane v študentskem domu. Kontrast med življenjem v mestu in tistim na vasi, ki ga je edinega poznala poprej, je velik. Včasih a priori celo povsem prepreči možnost vrnitve kot take. Če mama, ki sama najverjetneje ni študirala, itak-da še kako dobro ve, kako je v mestu, kjer je bila sicer le nekajkrat, po neobhodno nujnih opravkih ali, bognedaj, v bolnišnici, hči hitro in intuitivno dojame, “zakaj se tja odhaja”.
Takšna razdalja, ugibam, hitro privede do situacije, ko se študent(ka) polagoma ne vrača več domov takoj po koncu predavanj vsak petek, sčasoma pa vse več vikendov raje kar ostane v študentskem domu.
Pesmi žal pokojnega Srba Đorđa Balaševića (roj. 1953) slovijo po globoki, epski poetičnosti, čeprav jih je gotovo moral kdaj, podrejeno ritmu in rimi, izrazno poenostaviti. To je bila popevkasta poezija generacij, ki počasi izumirajo, a za tiste, ki smo odraščali ob njegovih baladah, ostaja véliki & večni balkanski bard. Da, pogosto je pel o ženskah, nedvomno je bil moški & človek tradicije, čeprav se je tudi sam izneveril pričakovanjem svoje mame, ki je menda želela, da bi šel študirat, on pa je vztrajal s kantavtorstvom in ji je namesto diplome prinesel LP-ejko. V morda ne najbolje izbranem primeru, pesmi Olivera, se mu o njej zapiše tudi, da je bila: “daleko od moga oka i mog pera” (v prostem prevodu: daleč od mojega očesa in peresa).
Ženske generacije Radmile Petrović (roj. 1996) pa niso več predvsem objekti moških fantazij (ali njihovih pesmi); same – v vedno večjem številu in vse mlajše – vzamejo v roke pero. Njena poezija je seveda povsem drugačna od Balaševićeve, ni namenjena petju, ima pa samosvojo, suho liričnost, čeprav se še kako izogiba lirskemu patosu. Je pa podobno vsesplošno razumljiva.
Je Radmila Petrović tukajšnja Rupi Kaur? Da in ne. Rupi Kaur je fenomen urbanega & instagrama. Njen uspeh je presenetljiv zato, ker njeni verzi zvenijo kot nekaj že slišanega, še najbolj so kot nekakšni povzeti splošni reki. Ali pa je ravno zaradi tega lahko tako “množičnostna”, kar najbrž tudi ustreza njenemu narativu “zdravljenja”. Povrh vsega pa svoje kratke, enostavne pesmi opremlja z lastnimi risbicami, da so kot nekakšne poenostavljene novodobne haige družabnega omrežja.
Petrovič je, nasprotno, pravcata ruralka, četudi se je preselila v mesto. Mesto omogoči ohranitev lastne identitete na račun neopazne, brezstične potopitve v množico, le da se je Petrović, nasprotno, iz nje dvignila kot (helijev) balon in – poletela.
Petrovič je, nasprotno, pravcata ruralka, četudi se je preselila v mesto. Mesto omogoči ohranitev lastne identitete na račun neopazne, brezstične potopitve v množico, le da se je Petrović, nasprotno, iz nje dvignila kot (helijev) balon in – poletela.
Iz zadnje na vasi je postala prva v mestu.
Ključna tematika Radmile Petrović je prespraševanje ženskosti in identitete. Postavlja vprašanja, ki so latentno vseprisotna, a se jim često raje izognemo – včasih zaradi konformizma, drugič zaradi udobnosti: naj za (karkoli že) raje poskrbijo drugi. Morda je fenomen pesničine popularnosti tudi v tem, da ne poziva k revoluciji, saj ve, da je evolucija uspešnejša, pa čeprav v njej včasih, zazibani, skoraj okamnimo.
Takrat potrebujemo drobne krce (poezije), da nas spet požene v tek. Kaj vse se je že spremenilo v zadnjih 150 letih feminističnega gibanja – nikakor ne le za ženske, v dobro vseh! Skupnost je lahko v redu le, če so vsaj približno v redu vsi njeni člani/členi. S tem, ko bobu vedno reče bob, ne fižol ali krof ali sani – Petrović gotovo prispeva k razbijanju stereotipov, k toleranci in vsemu, kar družba še kako potrebuje.
Imamo ta hip v Sloveniji tudi kakšno Radmilo P.?
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
