Fotografija: Pexels
Drugo generacijo priseljencev večkrat pošiljajo »domov«, a zanje je dom tam, kjer so se rodili, pravi Sekumady Condé, ki je o potomcih migrantov posnel dokumentarni film Novi Evropejci (RTV, 2025).
Ob dokumentarnem filmu, v katerem vidimo zgodbe priseljencev, ki so od Neaplja do Budimpešte in Stockholma našli ali še iščejo svojo identiteto nekje med starši in novo kulturo, je ustvarjal tudi literarne fragmente, ki jih objavljamo na Jantarni lastovki.
***
Pierre Preira se je rodil leta 1972 v Dakarju v Senegalu. V Neaplju živi od leta 1999. V Italijo je prišel z dovoljenjem za študij in diplomiral iz turistične ekonomije. Skupaj s senegalskim prijateljem, ki ga je v času študija spoznal v Italiji, je ustanovil SENASO s.r.l., storitveno in mediacijsko podjetje, ki deluje na področju kulturne in jezikovne mediacije, tolmačenja, svetovanja in podpore pri vključevanju tujcev v italijansko družbo. Podjetje povezuje priseljence z javnimi ustanovami, izobraževalnimi in socialnimi organizacijami ter prispeva k medkulturnemu dialogu, integraciji in vrednotenju družbene raznolikosti. Delovanje podjetja temelji na praktičnih izkušnjah in dolgoročnem delu na terenu.
Od leta 2016 je Pierre predsednik Združenja Senegalcev v Neaplju in trenutno opravlja že drugi mandat. Deluje kot kulturni mediator, tolmač, trener, učitelj italijanščine za tujce ter medkulturni spremljevalec pri Migrantouru v okviru zadruge Casba.
Je tudi eden od avtorjev knjige Vivere non è un reato (2020), založba Ombre Corte. V knjigi skupaj s soavtorji popisuje izkušnje uličnih prodajalcev. V Italiji se je z ulično prodajo po letu 2015 preživljalo nekaj več kot 200.000 ljudi, od katerih jih je bila približno polovica tujih državljanov. Kljub pomenu ulične prodaje in velikemu številu izvajalcev ter potrošnikov, ki jih vključuje, ulični prodajalci pogosto niso prepoznani kot samozaposleni. Ko pa gre za tuje državljane še posebej temnopolte, pa ulično prodajo pogosto spremlja stigma kriminalitete.
V Italiji se je z ulično prodajo po letu 2015 preživljalo nekaj več kot 200.000 ljudi, od katerih jih je bila približno polovica tujih državljanov. Kljub pomenu ulične prodaje in velikemu številu izvajalcev ter potrošnikov, ki jih vključuje, ulični prodajalci pogosto niso prepoznani kot samozaposleni. Ko pa gre za tuje državljane še posebej temnopolte, pa ulično prodajo pogosto spremlja stigma kriminalitete.
Seveda sem moral nenehno nasmejanega in prijaznega Pierra najprej povprašati o njegovi večkratni stoodstotnosti. »Ali nam lahko poveš nekaj o sebi? Praviš, da si 100 % Neapeljčan in 100 % Senegalec.«
»Moja osebna zgodovina je takšna, da se je vse zgodilo po naključju,« je hitel pripovedovati. »Po naključju sem prišel v Neapelj. In po naključju sem se tu počutil doma. Zame je bilo, kot da Senegala sploh nikoli ne bi zapustil. Na začetku seveda zaradi študija. Cilj je bil priti, doštudirati in se nato vrniti v domovino. Toda občutek pripadnosti mestu je začel rasti. Spoznal sem Neapelj, ki ima veliko podobnosti z mestom iz katerega prihajam, Dakarjem. Dakar je pristaniško mesto. Neapelj je prav tako pristaniško mesto. V Neaplju obstaja način sprejemanja ljudi, zaradi katerega se počutiš dobrodošlega. Enako je tudi v Senegalu. Te podobnosti so mi omogočile, da sem takoj našel svojo osebno navezanost na to okolje. Zato se čutim kot nosilec senegalske kulture, hkrati pa imam občutek, da sem veliko prejel tudi od prebivalcev mesta Neapelj.«
Ob njegovem pripovedovanju o Dakarju si ne morem kaj, da ne bi pomislil na pogosto spregledan vidik afriške realnosti – notranje preseljevanje. Velika urbana središča, velike prestolnice afriških držav pogosto postajajo zatočišče priseljencem iz revnejših delov države, ki se nemalokrat znajdejo na družbenem dnu mestne družbene lestvice. Notranje priseljevanje je morda celo pomembnejše od tistega, ki poteka zunaj celine, čeprav je slednje bolj opazno. Tudi Pierre se je v Dakarju rodil staršem, v senegalsko prestolnico priseljenim iz Gvineje Bissau.
Notranje priseljevanje je morda celo pomembnejše od tistega, ki poteka zunaj celine, čeprav je slednje bolj opazno. Tudi Pierre se je v Dakarju rodil staršem, v senegalsko prestolnico priseljenim iz Gvineje Bissau.
»Zato čutim tudi delno pripadnost Gvineji Bissau, čeprav tam nikoli nisem živel. Že samo dejstvo, da tam izvirajo moji starši, v meni vzbuja občutek pripadnosti — nekoliko se čutim Gvinejca. Vendar ne povsem. Ne stoodstotno, ker v tej deželi nikoli zares nisem živel.«
Po kramljanju v senci Garibaldija, naju odpelje proti Muzeju zgodovinskega arhiva Neapeljske banke na ulico dei Tribunali. Pot je dolga le kakega pol kilometra, a Pierru uspe vanjo vključiti številne postanke zanimivih kooperativ, delavnic nakita, uporabnih predmetov iz odpadnih reklamnih panojev in še in še. Ustavili smo se tudi na sedežu Kooperative Dedalus, ki se ukvarja z migranti, še posebej pa deluje na območju Porta Capuana, ki je zelo heterogeno in mešano.
Porta Capuana so zgodovinska mestna vrata, hkrati pa se po njih imenuje tudi soseska, ki ima bogato zgodovino in danes velja za eno najbolj gosto naseljenih in demografsko mešanih predelov mesta. Zgodovinsko so vrata zgrajena leta 1484 po ukazu kralja Ferdinanda I Aragonskega, kot del širitve mestnih obzidij — to je bil glavni vzhodni vhod v mesto, usmerjen proti mestu Capua. Poleg arhitekturne in strateške funkcije je območje ob Porta Capuana skozi stoletja razvilo tudi močno kulturno identiteto. V začetku 20. stoletja je tam nastal t.i. Quartiere Latino — umetniško-kulturni kvart, kjer so se zbirali neapeljski slikarji in intelektualci.
Današnja demografska in družbena struktura Porta Capuane je zelo pestra. Območje ima eno najvišjih gostot naseljenosti v Neaplju — v jedrnem delu Porta Capuana živi približno 46.755 ljudi na približno 1,4 km. Delež tujcev med prebivalci je po uradnih podatkih okoli 8,5 %, toda dejanska prisotnost migrantov je verjetno precej večja. Med največjimi skupinami priseljencev so ljudje iz Kitajske, Ukrajine, Sri Lanke, Dominikanske republike in Romunije. Priseljenci iz Kitajske predstavlja približno 20,8 % vseh tujih državljanov v okrožju.
Današnja demografska in družbena struktura Porta Capuane je zelo pestra. Območje ima eno najvišjih gostot naseljenosti v Neaplju — v jedrnem delu Porta Capuana živi približno 46.755 ljudi na približno 1,4 km. Delež tujcev med prebivalci je po uradnih podatkih okoli 8,5 %, toda dejanska prisotnost migrantov je verjetno precej večja.
Delovanje kooperative Dedalus nam predstavi Ruwani Perera. Kot pravi, se trudijo priseljencem s katerimi sodelujejo, zagotoviti človeka vredno življenje, čeprav jim okolica pogosto ne ponuja toliko priložnosti. Ljudem zagotavljajo orodja in priložnosti, s katerimi lahko odkrijejo svoje potenciale in jih razvijajo.
Ker ponujajo tudi številne programe predvsem za otroke priseljencev, jo vprašam kakšne so glavne težave, s katerimi se pri iskanju izobraževalne poti soočajo otroci migrantov?
»Da nimajo možnosti pridobiti italijanskega državljanstva oziroma postati italijanski državljani« izstreli kot iz topa. »Otroci, ki so rojeni in odraščajo v Italiji, imajo namreč državljanstvo svojih staršev in ne državljanstva države, v kateri so rojeni.«
Koliko težav mladostniku povzroča ne-italijansko državljanstvo pove na svojem primeru. »Sama sem na primer hči migrantov s Šrilanke. V Italijo sem prišla, ko sem bila stara štiri leta, zdaj sem stara 36 let, pa še vedno nimam italijanskega državljanstva. To me seveda močno omejuje – tako glede priložnosti in možnosti, kot tudi pri oblikovanju lastne identitete. In tako kot jaz živi v takšnih razmerah veliko ljudi. Veliko mladoletnikov, saj je v Italiji, posebej v Neaplju, veliko predstavnikov druge generacije.«
Kako pa se druga generacija doživlja sama? Se čuti bolj povezana s kulturo svojih staršev ali se vse bolj počutiti italijansko?
Zdi se, da je vprašanje ni presenetilo in da je o tem že večkrat razmišljala.
»Pri oblikovanju identitete v resnici ne gre za črno-belo vprašanje. Obstaja veliko odtenkov. Nekateri mladi se odločijo slediti kulturi svojega izvora, drugi kulturi okolja, v katerem odraščajo. Resnica pa je, da se identiteta postopoma gradi skozi življenje – z učenjem spoznavanja samega sebe, kulture izvora in kulture okolja, v katerem se – pogojno rečeno – rodiš in odraščaš.«
»Pri oblikovanju identitete v resnici ne gre za črno-belo vprašanje. Obstaja veliko odtenkov. Nekateri mladi se odločijo slediti kulturi svojega izvora, drugi kulturi okolja, v katerem odraščajo. Resnica pa je, da se identiteta postopoma gradi skozi življenje – z učenjem spoznavanja samega sebe, kulture izvora in kulture okolja, v katerem se – pogojno rečeno – rodiš in odraščaš.«
S Pierrom in Maticem se poslovimo od Ruwani in kakih dvajset sodelavcev kooperative, ki jih je, presenečene, da se kdo loteva te teme, vse bolj zanimalo naše zanimanje za drugo generacijo. Ob tem mi je postalo žal, da nas je časovni okvir projekta toliko omejeval, da si z njimi nisva mogla privoščiti preživeti več časa. Že tako je bilo za tako kompleksno temo, kot je vprašanje druge generacije priseljencev v Evropi, na voljo sila asketsko odmerjen čas. A nekje je treba začeti
***
Obisk Muzeju zgodovinskega arhiva Neapeljske banke se dotakne tudi boleče strani zgodovine – Neaplja kot trgovskega središča med krščanskimi in muslimanskimi sužnji. Kot piše Juliane Schiel v svojem članku »Suženjstvo v zahodnem Sredozemlju« se je od približno leta 1300 dalje število oseb, ki so jih čez Sredozemsko morje prepeljali kot sužnje v jugozahodno Evropo, močno povečalo. Pred 13. stoletjem je bilo trgovanje s sužnji na dolge razdalje redko in dostopno le političnim ter gospodarskim elitam zahodnega Sredozemlja, vendar so se že prej v mestnih in plemiških gospodinjstvih na Apeninskem in Iberskem polotoku pojavljali nesvobodni služabniki iz Srednje Azije in v manjši meri iz podsaharske Afrike.
Do leta 1400 se je v Genovi, dobrih 710 km severozahodno od Neaplja, vsako leto prodalo med 2.000 in 5.000 sužnjev. Skoraj vsako premožnejše gospodinjstvo je imelo enega ali dva sužnja, ki so delali skupaj z lokalnimi služabniki, dojiljami, poljskimi delavci, vajenci, vozarji in odposlanci. Vladajoči sloji renesančne Evrope so pogosto imeli pod svojo streho tudi deset ali petnajst sužnjev. Zgodovinarji ocenjujejo, da so sužnji v tem obdobju predstavljali 1–2 % prebivalstva na podeželju, 3–5 % v mestih ter do 10 % na sredozemskih otokih, kot so Majorka, Malta in Kreta. O razlogih za porast trgovine s sužnji si strokovnjaki niso najbolj enotni, brez dvoma pa je povečanje trgovine z njimi sledilo neki ekonomski logiki tedanjega evropskega gospodarstva.
Do leta 1400 se je v Genovi, dobrih 710 km severozahodno od Neaplja, vsako leto prodalo med 2.000 in 5.000 sužnjev. Skoraj vsako premožnejše gospodinjstvo je imelo enega ali dva sužnja, ki so delali skupaj z lokalnimi služabniki, dojiljami, poljskimi delavci, vajenci, vozarji in odposlanci. Vladajoči sloji renesančne Evrope so pogosto imeli pod svojo streho tudi deset ali petnajst sužnjev.
Za nekatere strokovnjake je pomemben tudi vpliv črne smrti po letu 1348. Zaradi rasti plač in stagnacije dobičkov so mestne elite iskale cenejšo delovno silo. Cerkev je tudi prepovedovala zasužnjevanje kristjanov, zato so sužnje uvažali iz nekatoliških območij. Pomemben vpliv pa je imela tudi kolonizacija, urbanizacija in z njo povezanim razvojem prostitucije in spolne industrije, ki prav tako temelji na trgovanju z ljudmi.
Poznosrednjeveško gospodinjsko suženjstvo se je bistveno razlikovalo od starejših oblik suženjstva in poznejšega dvornega ali odkupnega suženjstva. Sužnji niso predstavljali enotne pravne kategorije; njihovo delo in status sta se pogosto prekrivala z drugimi odvisnimi člani gospodinjstva. Kljub temu so sodobniki jasno ločili sužnje od prostih služabnikov, zlasti v sodnih sporih. Sužnji so bili kupljeni in prodani s pogodbami, pogosto krščeni ob prihodu in povezani z nekrščanskim izvorom. Spolni odnosi zunaj gospodarjevega gospodinjstva so bili prepovedani, v praksi pa so lahko vodili bodisi v hude kazni bodisi v možnost osvoboditve. Večina sužnjev ni ostala sužnjev vse življenje, toda le redki so se vrnili v domovino ali dosegli popolno državljansko svobodo.
Suženjstvo je bilo hkrati obsojano kot muslimanska praksa in sprejeto kot pobožno dejanje, kadar so kristjani kupovali sužnje, jih krstili in vključili v gospodinjstvo. Ta protislovja je mogoče razumeti le v kontekstu križarskih vojn, pomorske širitve in zgodnjega sredozemskega kolonializma. Zaradi pomanjkanja osebnih virov sužnjev se zgodovina rekonstruira predvsem iz notarskih zapisov, sodnih spisov, oporok in cerkvenih registrskih knjig. Ti dokumenti razkrivajo poti v suženjstvo, vsakdanje življenje in možnosti izstopa iz suženjskega stanja: osvoboditev, poroko, pobeg ali sodno odločbo. Tudi osvoboditev pa pogosto ni pomenila izboljšanja življenjskih razmer, temveč prehod v novo obliko odvisnosti in revščine.
Suženjstvo je bilo hkrati obsojano kot muslimanska praksa in sprejeto kot pobožno dejanje, kadar so kristjani kupovali sužnje, jih krstili in vključili v gospodinjstvo. Ta protislovja je mogoče razumeti le v kontekstu križarskih vojn, pomorske širitve in zgodnjega sredozemskega kolonializma.
Pierre je trgovino s sužnji in dokaze zanjo, ki jo najdemo v neapeljskem bančnem arhivu strnil z naslednjimi besedami: »V tistem času so bili ljudje opisani kot blago. Ko rečem, da so ljudje opisani kot blago, mislim na primere, ko je bilo treba nekoga izpustiti, osvoboditi v drugi državi in je za to tukaj v banki obstajalo jamstvo, banka oziroma denarni depozit, s katerim so zagotovili njegovo osvoboditev. Naveden je bil opis osebe: če je bil zelo svetle polti, kakšne barve so bili njegovi lasje, barva oči, telesna konstitucija — vse to je bilo del opisa. Oseba, ki je bila izpuščena, je prejela dokument, s katerim je bilo potrjeno, da je zdaj svobodna, prej suženj, in da se lahko v primeru ponovne aretacije kjer koli izkaže s tem dokumentom. Gre za žalostno zgodbo, a hkrati si je treba predstavljati družino, ki ji je bila dana možnost, da izvede takšno finančno transakcijo od tukaj; s tem je prispevala k osvoboditvi osebe, ki so jo zadrževali sovražniki. V tistem času se je to še posebej dogajalo v Severni Afriki — v Maroku, Egiptu in drugod. Na drugi strani pa tudi na Vzhodu, v Turčiji, so obstajale nevarnosti aretacije, obtožb ali padca v suženjstvo.«
Del tedanje gospodarske slike Evrope so bile torej tudi ugrabitve članov premožnih družin in njihovo »začasno« suženjstvo, ter seveda odkupovanje ugrabljenih. Nesrečneži in nesrečnice so v suženjstvo najpogosteje prišli kot vojni ujetniki ali kot žrtve ugrabitev na morju in ob obalah, ki so jih izvajali tako muslimanski kot krščanski pirati. Ko je bil posameznik enkrat zajet, je postal del trgovskega sistema, v katerem je bil obravnavan kot premična lastnina z določljivo denarno vrednostjo. Njegova cena je bila odvisna od starosti, zdravja, spola in uporabnih znanj, trgovanje z ljudmi pa je potekalo prek istih mehanizmov kot trgovanje z drugim blagom.
Del tedanje gospodarske slike Evrope so bile torej tudi ugrabitve članov premožnih družin in njihovo »začasno« suženjstvo, ter seveda odkupovanje ugrabljenih. Nesrečneži in nesrečnice so v suženjstvo najpogosteje prišli kot vojni ujetniki ali kot žrtve ugrabitev na morju in ob obalah, ki so jih izvajali tako muslimanski kot krščanski pirati.
Odkupi sužnjev so imeli v tem sistemu posebno mesto. Ko je bilo znano, od kod ujeta oseba prihaja, so v postopke pogosto stopile družine, cerkvene ustanove ali skupnosti, ki so skušale doseči izpustitev ugrabljenega. Odkupi so potekali prek posrednikov – trgovcev, notarjev ali redovnikov –, ki so se z lastniki sužnjev pogajali o ceni. Ta je bila praviloma višja od običajne tržne vrednosti, saj je vključevala pričakovanje, da bo nekdo pripravljen plačati za svobodo konkretne osebe.
Banke in finančne ustanove so pri tem igrale ključno vlogo, saj so omogočale prenos denarja, hranjenje vlog in najemanje posojil. Prav zato so ohranjeni natančni zapisi o imenih sužnjev, zneskih odkupnin in vpletenih osebah. Ti dokumenti nam danes ponujajo redek vpogled v usode posameznikov, ki bi sicer izginili iz zgodovinskega spomina. Hkrati pa razkrivajo tudi temno protislovje sistema: čeprav so odkupi temeljili na želji po rešitvi bližnjih, so s svojimi visokimi vsotami posredno spodbujali nadaljnje ugrabitve in trgovino z ljudmi, ki je na ta način ostajala dobičkonosna.
