Fotografija: Pexels
Najini senci
Gledam te,
ampak tebe več ni.
Zgolj tvoja senca,
ki me za vedno lovi.
Stoji pri vodnjaku,
se vleče po mostu
in išče luči.
Včasih se obrne,
vsaj tako se mi zdi.
Proti meni, čakajoč mojo senco,
ki se me kot prestrašen otrok drži.
Včasih upam, da iz nje zrasel boš ti.
Večinoma samo upam, da je za vogalom sonce, en sam žarek,
da bo izbrisal tvoje sledi.
Ko je zima,
čutim tvoje hladne dlani
in si rečem:
’’Vedno, ko sva skupaj sneži.’’
Vsak dan hodim po mestu,
kjer si me čakal,
ampak tebe več ni.
***
Pravijo, da so sence od otroštva prišite na naše pete,
Torej si blizu
Moja senca
Tvoja senca
Jaz in ti
V kotičkih, ko nežno posije večerno sonce
Si
za trenutek
Zaplešeš z mojo senco
odletiš
***
Kdaj sem bila nazadnje zvečer sama s svojimi mislimi?
Spet sem brez zadržkov privolila na pričakovano četrtkovo prošnjo mojega trenutnega izbranca, naj se prosim lepo s češnjo na vrhu, pridružim njemu in njegovi prijateljici Malvaziji v njegovi sobici sredi Trnovega.
Moj je, ker mi je absolutno vseeno zanj. Dokler mi je vseeno se mi ne more izmuzniti.
Komaj čakam – še en večer absolutno podpovprečnega seksa, na katerega pristanem v polovici sekunde. Tako zelo mi je vseeno, da se niti ne potrudim, da bi mu kako pomagala. Z njim mi še nikoli ni prišlo in mi tudi nikoli ne bo.
Komaj čakam – še en večer absolutno podpovprečnega seksa, na katerega pristanem v polovici sekunde. Tako zelo mi je vseeno, da se niti ne potrudim, da bi mu kako pomagala. Z njim mi še nikoli ni prišlo in mi tudi nikoli ne bo.
Že skoraj eno leto četrtkov in občasno petkov (kadar vsi ostali plani odpadejo) prihajam k njemu. Rutinsko povabilo dobim v torek ali najkasneje sredo. K njemu pridem okoli osmih zvečer, en teden prinesem vino jaz, drugi teden ga prinese on. Vsakič predvaja slab tehno, na njegovih ogromnih zvočnikih. Vedno lahko prespim in se zjutraj pred faksom stuširam, sicer z mentolovim šamponom za lase, me pa pekoč občutek na koži vsaj zbudi. Včasih me zjutraj pospremi in objame, preden se razideva – na srečo brez poljuba.
Leva stran njegove postelje (kjer spim jaz) ima najlepši pogled na ljubljanske hiše in košata drevesa, polna ptičkov in šelestečih listov. Kadar zjutraj posije sonce in gledam skozi okno, se mi zdi skoraj vredno, da sem spet prišla.
V resnici vem zakaj sem tukaj, tudi vem koliko časa bom še ostala, in kdaj se bom naveličala te skoraj smešne igre.
V resnici vem zakaj sem tukaj, tudi vem koliko časa bom še ostala, in kdaj se bom naveličala te skoraj smešne igre.
Tukaj sem, ker potrebujem truplo na katero lahko nalepim svetleč plakat bližine, ki me lahko zaslepi. Vsaj za nekaj časa, dokler ne morem biti sama.
