Fotografija: Pexels – vintagelenses
Skozi razpoke
Ko se krha strah,
te skozi ozke razpoke spuščam vase.
Lupim svojo brezhibno polt,
slačim priučeno sramežljivost,
v tvoje roke izročam dejstvo telesa,
spuščenega iz okvirjev estetizacije.
Neprizanesljivo čakaš,
da stopiva preko meje,
ker veš,
da bi v blatnem gozdu skupaj valila kamenje.
Ker veš,
da bi z nogami, opraskanimi od robide,
z enako hlastnostjo zagrizla v tvoje ustnice.
Samo potomca ponavljajočih se pomladi sva,
praviš z nasmehom
in me imaš rad.
Ni se zgodilo
Samo močneje si mi stisnil roko,
ko sva v globini zagledala
najini senci s široko razprtimi očmi.
Med mrhovinarji,
prežvekovalci sanj,
sta mirno polzeli po belih skalah
in čakali,
kdo od naju se bo prvi zamajal.
Mogoče sva kdaj bila andaluzijski veter,
ki je Lorci šepetal tiste
prave besede.
Mogoče sva bila ogenj,
ki je poslušal,
kako pokajo duše
v grobih pijanih možeh.
Od štrka, kvartopirca,
sva s srčno damo v rokavu
priigrala urok poljubljanja neba.
Zato še ni bil čas …
Takrat še ni bil čas.
Pa tudi s tabo ne bi bilo
Ni dovolj plesati z vetrom
v toplem večeru
z vonjem po soli
in tebi.
S sanjami, prepognjenimi
v majhni pozlačeni torbici,
ki naredi »klok«,
ko jo zaprem s kovinsko zaponko,
ker sem iz nje vzela šminko,
da si naslikam poljub.
Da narišem pot
razočaranju potolčenih strun,
se prelijem v strast ženskega glasu,
z ritmom, položenim v pavze
in v medenico.
Osamljene mačje samice vedo,
kakšna hoja prižiga luči
v očeh robatih mornarjev.
Odpadli objemi se
kakor mokri mladiči
stiskajo pod klifi osvojenih obal.
Bolj pijana od saksofonista,
ki je z zavrnitvijo
končal nočno izmeno,
šepetam z bosimi stopali.
Ni dovolj plesati,
če si čisto majhen
kot ladja, ki se spušča za obzorje.
Kot molčeča porcelanasta figurica,
ki med oseko čaka,
da jo v svojem kljunu odnese galeb
ali neznana tolsta otroška ročica.
Kot prazen ocean,
izgubljen v vesolju,
ki ne pozna niti ene besede.
Brez tebe eno življenje ni dovolj.
