Naslovnica: Božidarka Brnas
Prazne dlani
Po gladki makadamski poti skozi park ob morju so zgodaj zjutraj, sonce je šele dobro zlezlo na obzorje, vozili trije kolesarji. Na prvi pogled nič nenavadnega, ljudje radi v zgodnjih jutrih, ko je še dovolj hladno, odidejo v park, na obalo, ali kam drugam, da se naužijejo miru in svežega vonja po morju. Starejši, mogočen moški z vencem sivih las in plešo na temenu je vozil starodavno žensko kolo. Zdelo se je, da bo vsak čas izdahnilo pod težo svojega voznika. Tik ob njem je drobil deček na prav tako premajhnem kolesu. Čeprav je starejši vozil počasi, je mali hitel vrteti pedala, da ga je dohiteval in medtem ves čas nekaj spraševal. Torej nista bila samo naključna sopotnika. Malo za njima je vozila mlada ženska, edina na primerno velikem kolesu. Zdelo se je, da budno pazi na oba, da spremlja vsak njun premik. Ko je sivolasi moški z roko pokazal na majhen zaliv tik pod potjo in stopil s kolesa, se je ob njem zaustavil tudi deček in za njim še mlada ženska. Zdaj je bilo jasno, da spadajo skupaj.
S kolesi v rokah in nahrbtniki na ramenih so se spustili navzdol proti morju. Kolesa so prislonili k boru in po skalnatem obrežju stopili do vode.
»Nino, previdno,« je Greta zaklicala za dečkom, ki je bil najhitrejši. Skale so bile ostre, na nekaterih mestih gladke in spolzke od alg, neprevidnega so lahko stale padca in ureznin ali celo česa hujšega. O tem Greta raje ni razmišljala. Ni je bilo strah, da bi Nino padel v vodo, saj je bil dober plavalec, padca na skale pa se je vedno bala.
»Nino, previdno,« je Greta zaklicala za dečkom, ki je bil najhitrejši. Skale so bile ostre, na nekaterih mestih gladke in spolzke od alg, neprevidnega so lahko stale padca in ureznin ali celo česa hujšega.
Viktor je medtem iz svojega nahrbtnika vzel dve ribiški palici in eno ponudil Ninu. Pobrala sta še ostali pribor za ribolov in se odpravila vzdolž obale, da bi poiskala pravo mesto za ribarjenje. Nino je bil pri osmih letih že dovolj vešč te dejavnosti in ni potreboval Viktorjeve pomoči, zato sta si našla vsak svoj položaj dovolj narazen, da se nista motila, in dovolj blizu, da sta se slišala. Morje je bilo mirno, zrak še vedno svež, nikjer nobene žive duše razen njih.
Viktor je užival v teh jutrih, v ribolovu, predvsem v miru, ki ga je oblival z vseh strani. A bila so redka jutra, saj je prišel h Greti le enkrat na leto. Odkar je Nino hodil v šolo, je bilo to konec junija, saj ga je potem odpeljal s sabo na počitnice za ves teden, lansko leto celo za deset dni. Imel je srečo, da sta se Nino in Maj, ki je bil štiri leta starejši, dobro ujela in ju ni bilo treba na silo povezovati ali pa bi morala z Rozo skrbeti vsak za svojega otroka, ona za Maja in on za Nina. Tako so hodili skupaj na sprehode po mestu, v živalski vrt, kino ali v trgovsko središče po nakupih.
Ko so se počitnice pri Viktorju iztekle, je Greta prišla po Nina. Ločitev od Viktorja, Maja in Roze je bila za Nina vedno težka in tudi oni trije so se vedno s težkim srcem poslovili od Nina. Maj je ostal brez prijatelja v igri, Roza in Viktor sta se spet znašla v rutini običajnega vsakdanjika. A so šli narazen z obljubo ponovnega snidenja in občasnih videoklicev po Skypu.
Viktor je h Greti prispel včeraj pozno popoldne. Imeli so ravno toliko časa, da so se sinoči na hitro pogovorili o vseh najaktualnejših dogodkih, ki se nanašajo na konec šolskega leta, in da so naredili načrt za naslednji dan. Potem so se spravili k počitku, saj so načrtovali dopoldne ob morju, ki je vedno terjalo veliko napora predvsem od Nina in seveda tudi od Viktorja, ki mu je kronično primanjkovalo časa za gibanje in je bil zato v slabi kondiciji.
S kolesi so se odpravili, da bi na malo bolj oddaljenem in skrivnem mestu uživali vsi skupaj in hkrati vsak v svojem ljubem opravku, moška v ribolovu, Greta v branju. Glorija je Viktorju posodila svoje kolo, ki bi ga lahko vpisali že med prave oldtimerje, saj ga je vozila že njena mama. In bil mu je premajhen, a se je vseeno bolje slabo peljati kot dobro hoditi. Predvsem pa se je pot hitreje odmikala.
Ko je Viktor Ninu pokazal, kako se lovi ribe, se je ta takoj navdušil. Od takrat je Viktorja vedno znova priganjal, da gresta skupaj na ribolov. V vseh dosedanjih poskusih jima še ni uspelo uloviti niti ene ribe, a kljub temu sta vedno znova prihajala z ribiško palico v roki in željo po ulovu. Ninu so se svetile oči od pričakovanja, njegovi gibi so bili hitri od vznemirjenja, vse dokler ni prvič vrgel trnka v vodo. Potem je mirno čakal in čakal, da bo njegova vrvica začela trzati, kot je to videl pri izkušenih starejših ribičih, ki jih je rad opazoval.
Ninu so se svetile oči od pričakovanja, njegovi gibi so bili hitri od vznemirjenja, vse dokler ni prvič vrgel trnka v vodo. Potem je mirno čakal in čakal, da bo njegova vrvica začela trzati, kot je to videl pri izkušenih starejših ribičih, ki jih je rad opazoval.
Medtem ko sta moška uživala na obali, je Greta razgrnila brisačo na mestu, za katerega je presodila, da je najprimernejše, se podprla z dodatno blazino in v roke vzela knjigo, s katero se je trudila že nekaj časa, a ji ni stekla, malo zaradi knjige same, malo zato, ker je bila zvečer tako utrujena, da je prebrala tri stavke in je že zadremala. Tudi zdaj je knjiga ni pritegnila. Pritegnila sta jo lepota in mir zgodnjega jutra, preden se ljudje zares prebudijo in zavzamejo domala vse kotičke ob morju in zmotijo to čisto podobo s svojimi barvami in zvoki. Ozračje je bilo še vedno mirno in morska gladina je bila gladka in vabljiva. Le od mesta, kjer je v vodo padel Viktorjev ali Ninov plovec, so se v okolico širili nežni in gibki koncentrični valovi in se počasi izgubili v modri širjavi.
Greta je odložila knjigo, se naslonila na skalo za hrbtom in zaprla oči. Do nje je prihajal vonj morja, kože se je dotikal nežen zrak. Plitko gibanje vode se je ujelo v skalno duplino blizu njenih nog in ritmično zamolklo brbotanje ob njenem odtekanju je delovalo kot pomirjevalo in sredstvo za razširjanje zavesti. Bila je sredi ničesar in od daleč je lahko čutila lastni mir in zadovoljstvo.
Njen ogenj, njen Nino je rasel. Bil je živahen in včasih ga res ni dohajala, a z Glorijo sta družno zmogli slediti vsem njegovim domislicam. Ob vstopu v šolo se je navdušil za nogomet in po vsej sili želel hoditi na treninge, ki so se običajno začeli, še preden je Greta prišla domov iz službe. Poskušala ga je prepričati, da si tega v resnici ne želi tako zelo, kot misli. Res ne ve, od kod je privlekla ta argument za prepričevanje Nina o nasprotnem, kot so bile njegove želje. Glorija je nekaj časa samo od daleč poslušala njune besedne dvoboje in se potem vmešala s ponudbo, da ga bo ona pospremila na trening in ga tudi počakala, da bo končal. V takih trenutkih je bila neskončno hvaležna za Glorijo, bila je njuna velika zaveznica, velikokrat rešiteljica iz zagate, bila je njuna mama in babica. Ni si predstavljala, kako bi življenje izgledalo brez Glorije. Bili so družina, kot si jo je predstavljala Greta, zaokrožena skupnost. Ničesar niso pogrešali.
»Kaj pa moški v tvojem življenju?« jo je med sinočnjim pogovorom, potem ko je Nino zaspal, iznenada vprašal Viktor.
Vprašanje jo je presenetilo in najprej ni znala odgovoriti.
»Kaj pa moški v tvojem življenju?« jo je med sinočnjim pogovorom, potem ko je Nino zaspal, iznenada vprašal Viktor.
Vprašanje jo je presenetilo in najprej ni znala odgovoriti.
»Seveda je tudi moški v mojem življenju,« je nato previdno in tipajoče odgovorila, saj je predvidevala, da ima Viktorjevo vprašanje globlje korenine od samega dejstva, da obstaja moški, ki Greti nekaj pomeni.
»Partner ali samo ljubimec?« je po kratkem premisleku z vprašanjem nadaljeval Viktor.
Pa smo tam, si je mislila Greta. Ni pričakovala, da Viktorja sploh zanima, ali obstaja v njenem življenju še kdo razen Nina.
»Opa, to vprašanje je tako globoko intimno, da ti lahko tudi ne odgovorim,« je rekla in predahnila, kot da bi pričakovala še kakšno pojasnilo, podvprašanje, da bo lahko nadaljevala. Viktor je še vedno čakal odgovor, ni se pustil motiti v svojem zanimanju za Gretino življenje.
»Partner in ljubimec, vse kar ta trenutek potrebujem in pričakujem od moškega v svojem življenju,« je potem vendarle nadaljevala Greta.
»Torej obstaja moški, ki se pojavlja v tvojem življenju občasno, zato da oba potešita željo po vznemirjenju, nečem drugačnem, morda celo rizičnem, skrivnem, prepovedanem,« je nadaljeval Viktor med pospravljanjem posode po večerji, ki so jo pravkar pojedli. »To še ni partner,« je nato zaključil svoje razmišljanje. V njegovem glasu ni bilo očitka ali obsodbe, bila je samo ugotovitev.
Greta je za trenutek presenečeno obstala s pogledom na njegovem hrbtu. Ni vedela, kam želi Viktor zapeljati njun pogovor.
»Tako nekako, kot praviš. Z manjšimi dodatki in olepšavami, a o njih ti ne bom govorila. Kot sem rekla že prej, je to vse, kar si od partnerstva želim,« ga je pogledala, saj je pričakovala, da bo zdaj izvedela razlog za njegovo zanimanje.
»Si kdaj razmišljala, da si Nino želi imeti ob sebi očeta, ki bi mu lahko bil vzor, lahko bi se z njim poistovetil?« je zdaj Viktor povedal razlog za svoje spraševanje.
»Oh, Viktor, najmanj dva razloga sta, da o tem ne razmišljam. Prvi in najpomembnejši je ta, da Nino ne ve, kako izgleda družina v klasični obliki, oče, mama in otrok, ker nima teh izkušenj. Sam si gotovo opazil, da je zadovoljen, zvedav, igriv otrok, ne izkazuje nikakršnih primanjkljajev v socialnem smislu. Drugi razlog je v meni. Ne želim imeti običajne zveze z moškim. Ničesar me ni strah, da ne bi slučajno pomislil na to. Zadovoljna sem s stanjem, kakršno je zdaj, z načinom življenja, ki ga živim. Vem, da Ninu ne delam nobene krivice,« se je razgovorila Greta, saj je bila globoko prepričana, da se Nino v družini, kakršno ima, razvija ustrezno njenim predstavam in predstavam družbe, v kateri živita.
Prvi in najpomembnejši je ta, da Nino ne ve, kako izgleda družina v klasični obliki, oče, mama in otrok, ker nima teh izkušenj. Sam si gotovo opazil, da je zadovoljen, zvedav, igriv otrok, ne izkazuje nikakršnih primanjkljajev v socialnem smislu. Drugi razlog je v meni. Ne želim imeti običajne zveze z moškim.
»Z Ninom je trenutno vse dobro in prav. Kakšne pa bodo njegove predstave o partnerstvu med moškim in žensko, če nima v svoji bližini primera, ki bi ga lahko opazoval kot vzorec,« je Viktor še kar nadaljeval svojo zamisel.
»Kako si ti vzgojil mene? Tudi moja družina ni bila popolna. Mama je umrla, preden bi se lahko poistovetila z njo. Tudi ti nisi našel nove partnerke, da bi jaz imela pred sabo vzornico ženskega spola,« je Greta tokrat udarila nazaj z lastnimi izkušnjami.
»To je zdaj nizek udarec. Sama veš, kako sva se počutila ob njeni smrti, kako naj bi takrat iskal drugo partnerko, da bi ti imela mamo,« je bil zdaj užaljen Viktor. Sklonil je glavo, kot bi jo potopil v preteklost.
Greta je pohitela z nadaljevanjem, da bi ublažila učinek svojih besed. Ni ga hotela užaliti ali raniti, saj ima vendar pravico spraševati, kako živi, kakšne so njene želje in predstave o prihodnosti. Njen oče je, njen dragi oče in Ninov ded.
»S Karlom se dobiva redko, a se razumeva in spoštujeva. Poročen je in ima družino, a ne misli, da je to razlog za moje prejšnje besede,« je zdaj začela Greta svojo pripoved.
»Še huje, družini jemlješ očeta in moža,« je bil zdaj Viktor videti razburjen. »Samo ljubica si …«
»Lahko me poimenuješ, kot želiš, to se me ne dotakne. Vedeti moraš, da Karlo ni primoran biti z mano, nikoli ga nisem ničesar prosila. Nikoli ga tudi nisem vprašala, ali je poročen, povedal mi je kmalu, ko sva se začela dobivati. Verjetno je začutil, da me to dejstvo ne bo odvrnilo od njega, da bom ostala tam, kjer sem, in taka kot sem, kljub dejstvu, da ima družino.«
»Te ne moti, da se od tebe vrača v ženin objem, da ga tržeš od njegovih otrok?« je Viktor poskušal igrati na Gretino slabo vest.
»Karlo ni moja last, ko je z mano, je samo z mano, ko odide, je lahko kjer koli in s komer koli. Skupaj nama je lepo. Vsakokrat, ko se vidiva, je to na željo obeh, nobenih pritiskov, izmikanj, slepomišenja in kar je še tipičnih partnerskih sredstev, kako drug drugemu zagreniti življenje,« je Greta zdaj vneto zagovarjala svoj odnos s Karlom in njen pogled na zvezo z moškim. Vedela je, da Viktor ni zadovoljen z njenim odgovorom. A tokrat bo moral vzeti dejstva taka, kot so. Sedela sta pri mizi drug drugemu nasproti in se gledala.
»Karlo ni moja last, ko je z mano, je samo z mano, ko odide, je lahko kjer koli in s komer koli. Skupaj nama je lepo. Vsakokrat, ko se vidiva, je to na željo obeh, nobenih pritiskov, izmikanj, slepomišenja in kar je še tipičnih partnerskih sredstev, kako drug drugemu zagreniti življenje,« je Greta zdaj vneto zagovarjala svoj odnos s Karlom in njen pogled na zvezo z moškim.
Kdo bo prekinil tišino, ki se je zavlekla mednju?
»Veš, Viktor, odkar je Nino v mojem življenju, je on edini, ki mu res pripadam. Še vedno pa nisem njegova last. Tako kot on ni moja last. Samo prišel je v moje življenje, da bi mi pokazal, kakšno je v resnici. Tako poskušam dojemati tudi vse ostale ljudi, ki me obkrožajo. Zakaj je Glorija z mano? Kako je v moj krog vstopil Karlo? Kaj midva pomeniva drug drugemu?«
Viktor je še vedno molčal, zdelo se je, da Gretine besede ne sedejo v njegov tok, da ga odnaša skozi lastna razmišljanja.
»Saj, verjetno imaš prav. Ne vem zakaj bi morala poslušati moje pomisleke glede ljubimca ali partnerja. Ali pa moškega v svojem krogu, kot praviš,« je s hripavim glasom dodal Viktor.
Videla je njegovo skrb, njegov mar za njeno in Ninovo dobro.
Takrat jo je nenaden nemir v njeni bližini priklical iz preteklosti. Z elastiko, ki jo je imela prej okoli zapestja, si je spela svoje neukrotljive kodre v čop na vrhu glave in stopila do vznemirjenih ribičev. Nino je hitel navijat svojo vrvico in klical Viktorju, naj vleče … Greta je opazila, da Viktor drži svojo palico z vso močjo in vleče vrvico iz vode. Nino je že pritekel do njiju, ko je riba s trnkom v svojih ustih nenadoma skočila iz vode in se začela premetavati po gladini, da je Viktor kar se da hitro navil vrvico in skrajšal razdaljo do svojega plena. Končno je bila ta tako kratka, da je ribo potegnil na kopno. Bila je majhna, siva s črnim vencem pred repom, predvsem pa je v njenih očeh sijala groza, ki so jo opazili vsi trije, in nemo gledali, kako se uboga žival premetuje po skalah ob njihovih nogah. Viktor si je zmočil roke, jo trdno prijel, da se je umirila. Dvignil jo je, da so se lahko vsi trije zazrli v divje prestrašene oči ujete živali.
»Kaj praviš, Nino, to je njena zadnja in edina možnost, midva jih bova imela še veliko. Jo spustiva?« je Viktor vprašal svojega lovskega tovariša. Nino je zaskrbljeno gledal ribo, še vedno vznemirjen zaradi ulova.
»Ja, izpustiva jo,« je bilo zdaj slišati olajšanje v njegovem glasu. »Saj bova še kdaj ujela kakšno,« je še dodal, kot bi si dajal pogum za nadaljevanje.
Viktor je že odstranil trnek iz ribjih ust in jo približal vodil. Razprl je dlani in v istem trenutku so prazno zazevale.
