Fotografija: Metka Trdin
Dragi starši in mladi,
z veseljem vas vabimo k sodelovanju v posebnem ustvarjalnem programu, namenjenem temnopoltim deklicam in dečkom (12–17 let). V sklopu štirih delavnic bodo mladi skupaj z mentoricami in mentorji raziskovali, kako umetnost, pogovor in skrb zase pomagajo zaživeti in zasijati v svetu, kjer se pogosto počutijo nevidne.
Vsaka delavnica je priložnost za izražanje, igro in krepitev samozavesti – ob boku mentorjev in mentoric, ki imajo avtentične izkušnje in razumejo, kako je odraščati kot pripadnik manjšine v Sloveniji.
Kdaj in kje?
Za nami je čudovita delavnica s Sekumadyjem Condejem. V Narodni galeriji smo si ogledali upodabljanje temnopoltih oseb v svetovnem slikarstvu. V Centru Tomaža Šalamuna pa smo nadaljevali s pogovorom, kjer se je odvijal prelesten smeh, tudi nekaj bodic smo premislili, in se vprašali, kam gre luč, ko jo ugasneš?
8. novembra nadaljujemo z mentorico Georginah Nyaguthii Njoki.
Na delavnici Telo, identiteta in moč – kako skrbeti zase? bomo skušali odgovoriti na vprašanje, zakaj je pomembno, da se skoraj čisto vsak dan namažemo s kremico, si nadenemo svileno kapo, in si, spet skoraj vsak dan, rečemo, da smo najlepši na svetu.
Dobimo se ob 14. 30 na Tržaški cesti 4 v Ljubljani. Na voljo je še nekaj prostih mest!
Udeležba na vseh delavnicah je brezplačna!
Lahko se prijavite na posamezno delavnico ali na cel sklop delavnic, ki bodo potekale do decembra 2025!
Prijava na delavnico
PRIJAVNI OBRAZEC – KLIKNITE TUKAJ
*
Napovedujemo pa še eno delavnico, in sicer 29. novembra, ko se srečamo z Metko Trdin, ki nam bo, tudi zaradi svoje knjige Nisem vaša mulatka, pojasnila, kdaj in kako je lahko literatura blazina, na katero položimo glavo, ko smo utrujeni.
Ob tej priložnosti objavljamo tudi Metkin tihi, vendar hkrati mogočen glas. Radi te imamo, draga Metka, in si želimo s teboj raziskovati svetlikanje kamnov, s teboj splezati na drevo, in se tam med krošnjami hahljati do konca naših dni.
*
Sem Metka Trdin,
ali Meta kot me kliče ožje sorodstvo.
Odraščala sem v Pekrah,
idilični vasi pod Pohorjem.
S prijateljicami smo ves božji dan tekale po travniku,
iskale srebro na kamnih v potoku, plezale po drevesih,
najraje sadnih, v katerih krošnjah smo
se poleti oziroma jeseni sladkale s plodovi jablan, hrušk, breskev in sliv.
Zvečer nismo želele domov, zjutraj smo komaj čakale večera, da bi lahko ponovno zaspale.
Prijateljice so bile moje ogledalo in jaz njihovo.
Spomnim se, ko je A. z nohtom rahlo podrsala
po moji roki, kar je pustilo na koži belo sled.
Potem je vzdolž cele roke z nohtom-kredo narisala
hišo in naju.
Bila sem ponosna,
ker je bilo kaj takega možno ustvariti le na moji koži,
njeni pa ne.
Potem mi je par let starejši sosed,
prijatelj A. -jinega brata, nekega dne zabrusil,
da sem nigerka.
Nihče, niti A. ni vedela, kaj je to,
bilo je povezano z barvo moje kože,
po kateri je tako rada risala.
Biti nigerka je bilo grozno.
Spoznanje, da sem nekaj kar A. ni,
mi je vzbudilo strah in občutek odrinjenosti.
Bila sem stara 6 let in ta občutek še vedno zavzema (pre)velik prostor v mojem spominu.
Sem torej nekdo, nekaj drugega kot o sebi mislim, da sem?
Sem, nigerka, banana, opica, zamorka, šimpanz,
palma ali zažgani losos?
Ne, to ni moje ogledalo.
Sem ljubiteljica umetnosti,
prva slovenska temnopolta profesionalna
igralka, pisateljica, strastna bralka.
Sem ponosna mama bodočemu pravniku, ljubemu sinu,
hčerka materi, ki je šla skozi pekel
obsojanja, nerazumevanja, poniževanja in nasilja,
sem hčerka očetu, ki me je zavrgel, ker ni želel še petega
otroka, deklice v Sloveniji, svojem drugem domu.
Sem učiteljica.
Sem tudi sestra …
Partnerstva in podpora
Delavnice se izvajajo v sodelovanju z Univerzo Sigmunda Freuda Dunaj, podružnica Ljubljana, in pod pokroviteljstvom Mestne občine Ljubljana.
