Fotografija: Polona Campolunghi Pegan, avtorica pesniške zbirke Hišica na Marsu, ki je pravkar izšla pri založbi Hirondelle (2025).
Polona Campolunghi Pegan v pesniški zbirki zbirki Hišica na Marsu (Hirondelle, 2025) odpira prostor dvojine – intimen in hkrati univerzalen, kjer se eros prepleta z ranljivostjo, telesnost z mitom, bližina s kozmično razdaljo. Pesmi, razpete med slovenščino in bosanščino (prevod Sonja Cekova Stojanoska), ustvarjajo dialog med jeziki, kulturami in telesi, ki se srečujejo in razhajajo, vedno znova na meji izrekljivega.
»Hišica« iz naslova je obenem zavetje in eksil, kraj imaginacije, kjer ljubezen, hrepenenje in izguba segajo do rdečega prahu Marsa in se vračajo v intimo vsakdanjega dotika. Poezija Polone Campolunghi Pegan je izrazito telesna – koža, dih in dotik se stapljajo s podobami lune, morja, gozda in puščave. Telo postane prostor, kjer se zapisuje zgodba ljubezni in odsotnosti, kjer je jezik hkrati razpoka in most.
V tej zavezanosti telesu in intimnemu odmeva občutljivost, kakršno v slovenski poeziji poznamo pri Maji Vidmar, medtem ko večje, čezjezikovne in čezkulturne razsežnosti spominjajo na pesniško pot Josipa Ostija. Polona Campolunghi Pegan tako vpisuje svoj glas v tradicijo, ki ljubezen in eros razume kot presežno izkušnjo – hkrati globoko osebno in univerzalno.
Polona Campolunghi Pegan se je rodila leta 1979 in živi ter ustvarja v obmejnem prostoru Nove Gorice. Po izobrazbi je zdravnica. Piše predvsem poezijo, občasno tudi krajšo prozo. Leta 2017 je izdala pesniško zbirko Sanje o granatnem jabolku, ki jo je Revija Mentor (JSKD) izbrala za najboljšo samozaložniško zbirko leta. Leta 2019 je prejela Mentorjev feferon za protestno pesem Veš, mali, nismo več ljudje in drugo nagrado na Arsovem natečaju za kratko zgodbo V avtobusu nas je bilo kakih osem.
Naslov Hišica na Marsu nas že ob prvem branju popelje v občutek oddaljenosti in hkrati domačnosti. Je ta “hišica” prostor varnosti ali prostor izgnanstva?
Prostor varnosti. In živosti. Prostor, kjer si to, kar si. Kjer je smeh lahek.
V vaši poeziji je telo vedno prepleteno z naravnimi in kozmičnimi silami – z vetrom, morjem, mesečino. Bi rekli, da skozi telo raziskujete svet, ali da skozi svet raziskujete telo?
Predvsem bi rekla, da se odrekam mejam. Pustim, da se kozmos, oddaljeni časi in oddaljeni svetovi zlivajo skozi mojo kožo. In da a koprnenje, čutenje in nemir duše iz premajhnega prostora telesa najdejo pot do trav, krošenj in zvezd – da se osvobodijo.
Vaši verzi dihajo – kot bi se pesem odvijala v ritmu telesa. Kako pri vas nastaja pesem? Iz podobe, iz zvoka, iz občutka?
Pesmi nastajajo iz fragmentov, ki so se nekoč davno ali se še vedno odlagajo nekje globoko v nezavednem. Pisanje je odpiranje oken, da lahko besede izletijo na plano. Ustvarjalni proces je vedno podprt s čutenjem. Ali s slutnjo čutenja. Velikokrat je to globoko telesna izkušnja, skoraj živalska. Je posledica odmikanja pregrad med različnimi jazi. Včasih bolečega. Kot bi se zavest uspela za trenutek izpostaviti divji, neobrzdani, prvinski energiji, da na svojem situ ujame usedline, ki se povežejo v besede.
Pisanje je odpiranje oken, da lahko besede izletijo na plano. Ustvarjalni proces je vedno podprt s čutenjem. Ali s slutnjo čutenja. Velikokrat je to globoko telesna izkušnja, skoraj instinktivna, živalska.
Ljubezen v zbirki ni idealizirana, pogosto se dotika bolečine, samote in razpada. Je za vas ljubezen način preseganja lastnih meja ali prej razkrivanja ranljivosti?
Ljubezen, ubesedena v tej poeziji, je predajanje. Do konca. Preko meja strasti. Do tam, kjer ne bolečina ne samota ne razpad niso pomembni. Takšna ljubezen je samotna. Ni romantična. Ne dopušča pobega v iluzijo popolnosti. Čisto tiha je, tudi ko bi lahko kričala. Je radikalna – in iz svoje radikalnosti objema cela in želi biti objeta cela. Je sprejemanje. Izročanje lastnih strahov. Lastnih bolečin. Je razdalja, ker v resnici ne moreš izgubiti svoje meje, izgoreti. Ta ljubezen je čista v tem, da ve, da bo ostala tudi takrat, ko bo objem prazen.
Naslovnica pesniške zbirke Hišica na Marsu: Božidarka Brnas
Večkrat se zdi, da jezik v pesmih ne zadošča – kot da se mora umakniti telesu. Kako se spoprijemate s tistim, kar se ne da izreči, a želi biti zapisano?
Težko. Ker je vztrajno. In išče pot ven. Odraža se v dihanju, v bitju srca, v lakoti duše. Včasih se razkrije v glasbi, ki premakne nekaj globoko pod spominom. Ali v vonju, ki mi zaustavi korak. A prav to, česar še ne znam izreči, je tisti del duše, ki me dela živo. Ki išče skrajnost jaza, da se zazrem vase. Da najde pravo besedo. Morda ne zdaj. Morda šele takrat, ko bo pravi čas za to.
A prav to, česar še ne znam izreči, je tisti del duše, ki me dela živo. Ki išče skrajnost jaza, da se zazrem vase. Da najde pravo besedo. Morda ne zdaj. Morda šele takrat, ko bo pravi čas za to.
Zbirka živi v dveh jezikih – slovenskem in bosanskem. Je ta dvojezičnost za vas predvsem estetska odločitev ali tudi izraz notranje razcepljenosti, dialoga med dvema svetovoma?
Pred časom sem naletela na staro ljubezensko pesem, napisano v bosanskem jeziku. Poslušala sem jo uglasbeno znova in znova. Takrat sem si zaželela raziskati, kako bi bilo, če bi tudi svojo poezijo preoblekla v nekoliko drugačen melos. Želela sem slišati svoje besede, kako odzvanjajo v variaciji drugega jezika — kot bi jih napisal nekdo drug, a da bi jih vseeno razumela. Po prvem prevodu ene od svojih pesmi v bosanski jezik sem začutila, da bi zbirka pridobila, če odprem jezikovni prostor in pustim, da moje pesmi prediha drugačna, vendar meni še vedno razumljiva poetika.
Naravni elementi – voda, veter, pesek – se v zbirki pojavljajo kot nosilci spomina in čustva. Bi rekli, da narava v vaši poeziji deluje kot podaljšek človeškega notranjega prostora?
Absolutno. Človek, ki pogreša, pogreša z golimi vejami drevesa, človek, ki ljubi, z mahovi boža kožo grčavega hrasta, človek, ki hrepeni, čuti hrepenenje zvezd nad puščavo. Resnično čutenje človeka se ne more ustaviti ob njegovi koži. Kot se ljubezen ne more končati ob odsotnosti bližine.
Resnično čutenje človeka se ne more ustaviti ob njegovi koži. Kot se ljubezen ne more končati ob odsotnosti bližine.
Na več mestih se zdi, da pesnica nagovarja odsotne, mrtve ali izgubljene. Je pisanje za vas način ohranjanja stika z izgubo, morda tudi oblika molitve?
Predvsem je pisanje način ohranjanja stika s sabo. S tistim delom sebe, ki želi ostati živ tudi takrat, ko se dotik izgubi. In s tistim delom sebe, ki se zaveda, da je vse končno in da v resnici ničesar in nikogar ne moremo obdržati. Da smo le posoda, skozi katero se stekajo trenutki. Je osmišljanje (ne)doživetega. Je želja po molitvi, ki ne zmore iskreno privreti iz duše, ker se še pogaja s trgovcem na stojnici življenja. Je trenutek, ko vzamem v roke tudi tiste, malo pozabljene ali v kot postavljene dele sebe in jim rečem: »Tukaj ste. Tudi v svojem pogrešanju in žalovanju še vedno znate peti.«
Pesem Ko si bova zgradila hišico na Marsu vsebuje nežno otroškost, hkrati pa zrelo intimnost. Kako v vašem pisanju sobivata dom in ljubezen – kot zavetje ali kot nenehna pot?
Ljubezen je dom. In ustvarjanje doma ves čas zahteva odpiranje vrat ljubezni. Dom je prostor, kjer ti je dobro. Kjer se lahko smeješ in plešeš. Kjer je doma veselje. Kjer diši po dobri večerji in veš, da za ljubezen ni treba prositi. Da ti je podarjena. In si dovolj. Dom je prostor, kjer poskrbiš za tiste, ki jih imaš rad. Ampak zares doma se počutiš le, če imaš rad tudi sebe. Dom ni hiša ali stanovanje. Je proces, včasih lahkoten, včasih pa zelo težak, ki ne preneha spraševati: “Ali si res tukaj doma?”
Ljubezen je dom. In ustvarjanje doma ves čas zahteva odpiranje vrat ljubezni. Dom je prostor, kjer ti je dobro. Kjer se lahko smeješ in plešeš. Kjer je doma veselje. Kjer diši po dobri večerji in veš, da za ljubezen ni treba prositi. Da ti je podarjena. In si dovolj.
Vaša poezija prehaja med konkretnim in metafizičnim, med dotikom kože in širino vesolja. Verjamete, da lahko poezija ta svetova poveže, ali ju zgolj približa?
Poezija, ki jo pišem, izhaja iz dveh temeljnih občutkov. Prvi je odprtost, prosojnost, ranljivost, skorajda popolna prehodnost med notranjim svetom in svetom izven mojega telesa. Hkrati pa odzvanja drugi občutek popolne samosti in odrezanosti kljub radikalnemu predajanju. Teh svetov ni mogoče popolnoma povezati, niti popolnoma ločiti. Včasih je treba le mižati in dihati, da telo najde svoj utrip. Drugič pa je treba duši dovoliti, da zbeži daleč, da najde svojo Svetlobo.
Zdi se, da zbirka ne stremi k razrešitvi, temveč k sprejemanju odprtosti – »ko stopinje izginjajo, vse naše ostaja«. Kako razumete ta konec – kot pomiritev, ali kot začetek nečesa novega?
Nekoč morda pomiritev. Morda. Vsekakor izpuščanje. Dihanje. Sprejemanje. Vračanje k sebi. Skupaj s tistim delom, ki čuti še naprej, vendar se ne oklepa rešitve. Kot blagoslov jemlje veselje in žalost. Ker oboje obarva življenje. So dnevi, ko je v duši vse tiho zaradi preveč občutenega … in v tistih dneh ta poezija izbere hvaležnost za to čutenje.
So dnevi, ko je v duši vse tiho zaradi preveč občutenega … in v tistih dneh ta poezija izbere hvaležnost za to čutenje.
Če bi morali Hišico na Marsu opisati z enim samim občutkom – bi bil to spomin, dotik ali tišina?
Verjetno vse troje: spomin, ki se ni zgodil – pa vseeno ostaja. Dotik, ki želi priti blizu, pa ostaja na površini kože. In tišina … prijateljica tišina, ki vedno odpira vrata pogledu vase. Ampak, če bi že morala izbrati samo en občutek, bi izbrala hrepenenje. Hrepenenje po življenju, po tem, da si ljubljen in ljubiš, po tem, da si cel.
