Fotografija: Peter Uhan SNG Drama Ljubljana
Robert Icke: Zdravnica (The Doctor). Režija Martin Kušej, prevod Tina Mahkota, dramaturgija Diana Koloini, scenografija Jessica Rockstroh, kostumografija Ana Savić Gecan, glasba Aki Traar. Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana, 2025.
Gledališka predstava Roberta Ickeja, sodobnega angleškega dramatika, temelji na drami Arthurja Schnitzlerja Professor Bernhard. Schnitzler je v izvirniku ostro obsodil antisemitizem na Dunaju na začetku prejšnjega stoletja. Zaplet v Ickejevi priredbi ostaja enak kot pri Schnitzlerju: na kliniki umira najstnica, ki je doma, brez zdravniške pomoči, sama opravila splav. Njeno stanje je brezupno, zdravniki ji ne morejo več pomagati, zato želi zdravnica umirajoči deklici omogočiti mirno in dostojanstveno smrt. Iz tega razloga zavrne duhovnika, ki so ga k dekletu, brez vednosti bolnišnice, poklicali njeni starši.
V Ickejevi različici zdravnica temnopoltemu duhovniku prepreči, da bi vstopil k dekletu in ji podelil zakrament. Ko deklica umre brez obhajila, se nad zdravnico, ki je ravnala v skladu z zdravniško etiko in lastnim svetovnim nazorom, zgrne plaz sovražnosti in obtožb. Čeprav napake formalno ni storila, je njeno dejanje razumljeno kot moralni in ideološki prekršek. Zdravnica, ugledna strokovnjakinja in avtoriteta na svojem področju, se tako znajde v središču družbenega konflikta, kjer se soočijo vprašanja vere, etike, rase in moči.
Ruth Wolff, ki jo brezhibno upodobi igralka Nataša Barbara Gračner – zdi se skoraj, kot da je besedilo v napisano zanjo – je prikazana najprej v intimnem okolju, nato pa še v prostoru medicinskega znanstvenega inštituta, ki ga je do tedaj uspešno vodila. Pomembno je poudariti, da je na svojem področju dosegla vse in da se zdi njeno življenje popolno. Zanimivo je to, kako je režiser Martin Kušej Schnitzlerjevo predlogo iz leta 1912 prenesel v sodobni čas ter celotni uprizoritvi vdahnil srhljivo aktualnost.
Fotografija: Peter Uhan SNG Drama Ljubljana
V izvirnem Profesorju Bernhardiju je Schnitzler komentiral problematiko antisemitizma – temo, ki je bila na začetku 20. stoletja ena najbolj perečih –, medtem ko je v sodobni različici dogajanje postavljeno v kontekst identitetne politike. Tudi Ickova zdravnica je hči judovskih staršev, vendar vere ne prakticira. Ločnica med vero in medicino je v Zdravnici predstavljena lucidno. S tem ko Wolffova vztraja, da je predvsem zdravnica in kot taka zavezana medicinski etiki, se odpre vprašanje relativizacije tistega, kar je v 20. stoletju veljalo za nesporno dejstvo – danes pa postaja predmet dvoma, reinterpretacije in ideoloških spopadov. Icke s tem ne razpravlja le o vlogi posameznika v sistemu, temveč skuša spregovoriti o vrednotah, o najvišjih etičnih standardih, ki so temelj družbenega sobivanja in človeškega dostojanstva.
V izvirnem Profesorju Bernhardiju je Schnitzler komentiral problematiko antisemitizma – temo, ki je bila na začetku 20. stoletja ena najbolj perečih –, medtem ko je v sodobni različici dogajanje postavljeno v kontekst identitetne politike.
Nasprotniki Wolffove, najprej so to dekletovi starši in duhovnik, ki mu je zdravnica prepovedala obhajanje, se opredeljujejo povsem drugače kot ona. Njihova dejanja in stališča izhajajo iz vere, natančneje iz pripadnosti katolištvu, kar vzpostavlja klasičen konflikt med znanostjo in vero. Katoliki si pogosto lastijo pravico do moralne presoje v trenutkih, ko gre za vprašanja smrti in odrešenja. Katoliški duhovnik, za katerega šele pozneje izvemo, da je temnopolt, ima v nasprotju z Wolffovo dvojno identitetno pripadnost. Zaradi tega se zdi, da je njegov moralni argument močnejši od njenega.
Toda to deluje le, dokler se ne pokaže, da zdravničini domnevni zavezniki v trenutku, ko bi morali zagovarjati univerzalne vrednote, odpovedo. Njihovo delovanje razkrije pretencioznost in oportunizem, saj jih vodi predvsem želja po dobičku in družbenem prestižu. Razpoke in nesoglasja med njimi se kažejo že prej, očitno si vsi na tak ali drugačen način želijo zdravničinega položaja, s čimer je v predstavo vpeljana tudi tema razrednosti, čeprav ta še zdaleč ni razdelana do tolikšne mere kot identitetna problematika. Zdravniški odbor, ki naj bi deloval kot skupnost, se vse bolj oddaljuje od Wolffove, in to iz zelo jasnega razloga. Njihovo vezivo ni raziskovalno delo, pač pa karierni vidik. Bolj ko razmišljajo o strategijah, kako se odzvati, kako ignorirati ali kako oblikovati izjavo za javnost, bolj postaja jasno, da bo Wolffova, ki se do konca istoveti s svojim zdravniškim poklicem, ostala sama. Ko eden od zdravnikov pripomni, da zdravniki, podobno kot duhovniki, ščitijo drug drugega, je jasno, da bo žrtvovana.
Ne gre torej toliko za vprašanje, kako pomiriti huronsko prerekanje v javnosti, niti ne za poskus razreševanja etičnega vidika, torej za iskanja odgovora na vprašanje, ali je zdravnica kriva za smrt deklice, ki bi umrla v vsakem primeru (morda pa bi preživela, če bi bil splav dovoljen?). Pred nami je predvsem prikaz razpada skupnosti, ki je v celoti podrejena buržujski logiki. Etični vidik izpodrivajo kategoriziranje, prevlada identitetnih politik in deljenje ljudi v vse bolj toge skupine, ki eskalira v vprašanje, ali bi na primer judovski zdravniki morali zdraviti judovske paciente, itd.
Etični vidik izpodrivajo kategoriziranje, prevlada identitetnih politik in deljenje ljudi v vse bolj toge skupine, ki eskalira v vprašanje, ali bi na primer judovski zdravniki morali zdraviti judovske paciente, itd.
Zdravničina identifikacija s kliniko in s področjem, v katerem deluje, se izkaže za prazno – še posebej v trenutku, ko pride do televizijskega soočenja. Pogumno nastopi v oddaji, zastavljeni kot eskalacija škandaloznosti, hrupa in nasilja. Čeprav naj bi šlo za soočenje mnenj, za trezne argumente ni prostora. Samozavestno vztraja, da je njen poklic poslanstvo, vendar spregleda, da je preizprašana kot predstavnica ekonomsko privilegiranega družbenega razreda. Ko pogumno in provokativno izreče, da ne more nositi odgovornosti za zločine svojih prednikov, in pojasni, da ni vedela, da ima lahko beseda »džungla« rasistične konotacije, je jasno, da je izbrala najslabši možen odgovor. Njeni nasprotniki, ki prav tako poosebljajo deprivilegirani svet, in ne glede na to, iz katerega področja prihajajo, želijo priznanje, da je buržujski razred na ta položaj prišel ne zaradi svojih sposobnosti, temveč kot posledica zatiralskih mehanizmov.
To je, posebej v luči judovskega vprašanja, ki se mu je od časov, ko je Arthur Schnitzler spisal Professorja Bernharda, zgodil precejšen preobrat, izjemno pereča tema, vendar v Ickejevi različici, posebej s prenosom na identitetna vprašanja, izgubi. Jasno je sicer, da tisto zaradi česar je Wolffova obsojena, nima neposredne zveze z dogodkom v bolnišnici ali z zavrnitvijo duhovnika. Obsojena je, ker svoje privilegiranosti ne priznava, in se brez zadržkov spusti v razpravo z različnimi predstavniki družbenih skupin. Trdi, da je do tega položaja prišla na podlagi svojih sposobnosti in ne kot predstavnica določene skupnosti ali še bolje, razreda.
Fotografija: Peter Uhan SNG Drama Ljubljana
Televizijski nastop je zato zadnji trenutek, ko Wolffova še lahko zagovarja svoj prav; od tam naprej se njen svet, kar je uprizorjeno zelo dramatično, začne sesipati. Ne gre za to, da bi priznala krivdo, temveč za spoznanje, da vse, kar je izrekla, nosi še drugo, družbeno in simbolno plast pomena, in da potemtakem besede nikoli ne morejo biti le goli označevalci, posameznik pa morebiti nikoli ne more biti zastopnik samega sebe, temveč prezentira še širšo skupnost.
Ta del predstave, torej medijski linč, je podan, vsaj do določene mere, realistično. Seveda je jasno, da Wolffova duhovniku ni prepovedala vstopiti k umirajoči deklici zato, ker je temnopolt, temveč zato, ker je želela dekletu zagotoviti mirno smrt – v skladu z lastnim etičnim prepričanjem. Toda to ne spremeni dejstva, da pripada privilegiranemu svetu, in da je obtožena zaradi svoje družbene in razredne slepote.
Seveda je jasno, da Wolffova duhovniku ni prepovedala vstopiti k umirajoči deklici zato, ker je temnopolt, temveč zato, ker je želela dekletu zagotoviti mirno smrt – v skladu z lastnim etičnim prepričanjem. Toda to ne spremeni dejstva, da pripada privilegiranemu svetu, in da je obtožena zaradi svoje družbene in razredne slepote.
Čeprav je jasno, v kakšni funkciji je prizor s post-kolonialno teoretičarko, ki zdravnico obtoži rasizma, ker je v afektu izrekla besedo »džungla«, deluje bizarno, saj kaže, da vse teme, ki jih predstava odpre, niso enako premišljene ali pa jim ni podeljena enaka obravnava. Tam kjer bi moral nastati dialog med različnimi zgodovinskimi in družbenimi izkušnjami, se kaže razkol in se vzpostavi nova hierarhija, predvsem pa se ne poišče kreativnih rešitev. Vse je podrejeno temu, kako se bo prezentiralo Wolffovo, in tako so tudi teme rasizma, feminizma le podporne. Obtoževanje bele in uspešne zdravnice judovskega porekla, ki svoje judovstvo zavrača, saj meni, da je verska opredelitev stvar njene zasebnosti, s strani aktivistke, ki nastopa iz pozicije postkolonialne kritike, je v tem smislu zgolj premeščanje krivde in reproducira logiko poniževanja. Ta trenutek lahko razumemo kot kritiko sodobnega moralnega spektakla, kjer celo razprava o rasizmu in pravičnosti postane ideološki performans.
Fotografija: Peter Uhan SNG Drama Ljubljana
Wolffova, ki je svoje življenje posvetila zdravniškemu poklicu, na neki točki, in ravno zaradi nezmožnosti razumevanja določenih (drugih) perspektiv, doživi osebni poraz. Svojo temnopolto partnerko je večino časa potiskala v ozadje, kot da se njune različnosti ne bi smele razkriti javnosti. Zdi se, da zamudi trenutek, ko bi se lahko pokazala kot deprivilegirana – kot istospolno usmerjena in kot Judinja – kar se ji pozneje vrne kot bumerang. Med drugim v odzivu ministrice, ki bi ji edina lahko ponudila podporo. Brez tega razumevanja bi lahko rekli, da Wolffovi spodletijo vsi poskusi obrambe in da v predstavi odpove celo ženska solidarnost.
Naredi pa še eno napako – izda svojo mlado prijateljico. Da bi pojasnila svojo identitetno opredeljenost in dokazala odprtost, javnosti ponudi vpogled v svoje zasebno življenje ter razkrije dekle, ki svojo identiteto šele oblikuje. Ta prizor je boleč ne le zaradi osebne izdaje, temveč tudi zato, ker prevprašuje junakinjino moralno integriteto, ki jo je ves čas zagovarjala in se zanjo sklicevala.
Predstava tako preusmeri fokus iz vprašanja, ali bi zdravnica lahko kakorkoli vplivala na dekletovo smrt – nenazadnje je s svojim vztrajanjem, da ji želi zagotoviti mirno smrt, ravnala korektno, na razpad družbenega sistema kot takšnega. Če pomislimo na glediščno točko iz katere je Wolffova presojana, potem je mogoče reči, da je, in kljub nekaterim slabim odločitvam, interpretirana kot moralna zmagovalka. Resda je sklicujoč se na svojo profesionalnost delovala izključujoče, predvsem do svojih bližnjih, pri čemer se ni mogoče znebiti občutka, da predstava prikazuje razmerje med različnimi silami, torej med tistimi, ki uživajo privilegije, in onimi, ki so teh privilegijev oropani, lotila na precej statičen način.
Resda je sklicujoč se na svojo profesionalnost delovala izključujoče, predvsem do svojih bližnjih, pri čemer se ni mogoče znebiti občutka, da predstava prikazuje razmerje med različnimi silami, torej med tistimi, ki uživajo privilegije, in onimi, ki so teh privilegijev oropani, lotila na precej statičen način.
Senzacionalizem medijev je na primer ostro kritiziran, ne pa tudi razmerje moči med privilegiranim in deprivilegiranim svetom. Ta je prezentiran na precej stereotipen način – kot nepregledna množica, ki prevprašuje tiste z moralno avtoriteto, torej tiste, ki ne priznavajo, da ima tudi umetnost ali pa poklicna etika lahko različne konotacije. Čeprav se Ruth na primer sklicuje na zdravniško etiko, je to ne odreši predsodkov. Nasprotno, sklicevanje na absolutno, na končno instanco, ki je lahko zamenljiva tudi z bogom, je v današnjem svetu očitno več kot passe.
Fotografija: Peter Uhan SNG Drama Ljubljana
Ob koncu vidimo Ruth, ki se v dialogu z Očetom uči določene ponižnosti. Med drugim se »uči videti zgodovino, na kateri stoji«, uči se biti blaga in prepoznati, koliko škode je bilo storjene. Predstava torej izzveni tudi kot obrat v stoletje, ki je minilo, ne ponudi pa vizije glede prihodnosti. Če je bila v Schnitzlerjevi različici prisotna vizija o tem, kaj bi lahko prinesel antisemitizem, smo zdaj soočeni z občutkom, da se marsikaj končuje. Povojne institucije, povojni ideali, javno dobro, ki je cvetelo v miru – vse, za kar so se borili, razpada. Vse poka. Na vprašanje, ali se vera končuje, duhovnik Ruth odgovori, da se vera »levi – išče nove oblike«.
Če je bila v Schnitzlerjevi različici prisotna vizija o tem, kaj bi lahko prinesel antisemitizem, smo zdaj soočeni z občutkom, da se marsikaj končuje. Povojne institucije, povojni ideali, javno dobro, ki je cvetelo v miru – vse, za kar so se borili, razpada. Vse poka. Na vprašanje, ali se vera končuje, duhovnik Ruth odgovori, da se vera »levi – išče nove oblike«.
»Nisem molila, ko mi je umrla ljubljena oseba,« izreče Ruth duhovniku, s čimer pokaže, da ohranja notranjo vertikalo. Kljub odvzemu licence in kljub temu, da je postala žrtev kulture izključevanja. S tem predstava seveda prevprašuje, kako deluje kultura izključevanja, »ki vse bolj postaja orodje nadzora in cenzure«, kot zapiše Renata Salecl v gledališkem katalogu, hkrati pa na izjemno kompleksen način odpira tudi vprašanje odgovornosti. V intimnem smislu se je morda Ruthina situacija razrešila, odprto pa ostaja, kako naslavljati perspektivo drugih, napadalcev, ekstrateritorialcev, Palestincev, Arabcev, Judov, ki ne podpirajo genocida, Afričanov, Kitajcev, in drugih, ki prihajajo iz deprivilegiranega sveta, in kljub svojim sposobnostim in etičnim normam, nimajo enakih možnosti za povzpetje po hierarhični lestvici.
