Fotografija: Pexels (Yulia Polyakova)
*
Igra prestolov
Pošasti niso več plod domišljije,
zdaj jih gledamo v prenosih v živo,
ko letajo po zraku, lomastijo po tleh
in za sabo puščajo vse človeško
spremenjeno v brezobličnost.
Igra prestolov v režiji pohlepnežev,
psihopatskih scenaristov in nakopičenega kapitala.
Ne pretrese nas več
stopetdeset mrtvih deklic.
Razstreljenih.
Stopetdeset prihodnosti.
Izbrisanih.
Bile so zgolj napaka.
Za lajšanje morebitne slabe vesti,
na te slike lepijo pravljice
o reševanju naroda pred zlobnim vodjem,
o obrambi pred grožnjo, ki bi se lahko zgodila.
Igra prestolov v režiji pohlepnežev,
psihopatskih scenaristov in nakopičenega kapitala.
Kolateralna škoda na poti v lepšo prihodnost.
Jutri pridejo na vrsto drugi.
Zaman si lažemo, da ti drugi nismo mi.
Niti dejstvo, da naša tla niso bogata,
da ne skrivajo zakladov,
nas ne rešijo vsiljene vloge
v globalnem dokazovanju moči.
Dohiteva nas resničnost.
Igra prestolov se spreminja v Igre lakote.
*
Ker te ni
Sedim ob oknu in vem, da telefon ne bo zazvonil,
da se na zaslonu ne bo zasvetilo sporočilo,
da zvonec na vhodu ne bo zahteval, naj vstanem in odprem,
in ustnice, še tople od zadnjega pogovora,
se ne bodo dotaknile mojih.
Ne bo več počasnih sprehodov ob morju, ker je slučajno lep dan,
nič več rezervacij v lokalu na večerji za dva
in zarotniškega iskanja malih laži, kako preskočiti družinsko kosilo.
Na blazini ob meni ne bo več drobnega pisma v vdolbini,
premraženi prsti se mi ne bodo segreli do jutra,
ne bo presenečenj med kuhanjem in med pospravljanjem postelj,
nobenih načrtov za vikend in odhodov v neznano v zadnjem trenutku. Ne bodo
več tekle solze olajšanja ob spravi po hudem prepiru,
nič več toplih dlani na ramenih
in prijaznih besed ob vrnitvi.
Zadnja slika v albumu bo ostala zadnja.
