Adriana Kuči: Lili Bosniae, Hirondelle, 2026
Adriana Kuči, rojena leta 1975 v Sarajevu, se že od mladosti ukvarja z novinarstvom in različnimi oblikami pisanja. Njena besedila so bila objavljena v številnih medijih in literarnih revijah. Leta 2015 je izdala Enciklopedijo slovenskih košarkaških reprezentantov, zbirko devetdesetih intervjujev v slovenskem jeziku, leta 2017 pa svoj prvi roman I prljavo i plavo, napisan v jeziku narodov Bosne in Hercegovine. Roman Ime mi je Sarajevo je napisala v slovenščini in v njem prepričljivo ubesedila izkušnjo vojne v Sarajevu ter njene dolgotrajne posledice. Leta 2024 je pri založbi Litera izšel njen roman Noč, ko je preplavala reko. Poleg Sarajeva je živela tudi na Bližnjem vzhodu, zadnja leta pa živi in dela v Sloveniji.
Za prozo Adriane Kuči je značilno vztrajno vračanje k človeku: k njegovim ranam, zamolkom, prestopom, izgnanstvom in hrepenenjem. Tudi v romanu Lili Bosniae jo zanimajo predvsem ljudje, ki so v iskanju — doma, jezika, imena, matere, otroka, zgodbe ali vsaj možnost, da bi razumeli lastno bolečino. To iskanje ni zgolj psihološko, temveč je globoko povezano z zgodovino, z vojno, s telesom in z vprašanjem pripadnosti.
Lili Bosniae je pretresljiva in poetično zasnovana pripoved o identiteti, izgubi, materinstvu, vojnih travmah in usedlinah preteklosti. Roman izhaja iz spoznanja, da se nasilje, ponižanje in zamolčane resnice ne končajo v trenutku, ko se zgodijo. Nalagajo se v telesu, v spominu, v družinskih odnosih, celo v krvi. Prav zato je motiv krvi v romanu tako pomemben: ni le biološki znak sorodstva ali bolezni, temveč metafora za dediščino, ki je posameznik ni izbral, a jo vendarle nosi v sebi.
V središču romana so ženske zgodbe. Lejla, Lili in Ajša so povezane z ranami, ki jih niso znale ali smele pravočasno izreči. Ob njih se pojavlja tudi zgodovinska figura bosanske kraljice Jelene Grube, o kateri je ohranjenih le malo zgodovinskih podatkov. Avtorica vstopa prav v te praznine: tja, kjer zgodovina obmolkne, spregovori literatura. To je ena močnejših plasti romana. Zgodovina si pogosto zapomni kralje, vojne, meje in poraze, literatura pa se lahko posveti tistim, ki so bili preslišani, izbrisani ali potisnjeni na rob.
Avtorica vstopa prav v te praznine: tja, kjer zgodovina obmolkne, spregovori literatura. To je ena močnejših plasti romana. Zgodovina si pogosto zapomni kralje, vojne, meje in poraze, literatura pa se lahko posveti tistim, ki so bili preslišani, izbrisani ali potisnjeni na rob.
Naslovna bosanska lilija zato ni zgolj simbol, še manj zgolj politični znak. V romanu postane večplastna podoba preživetja. Predstavlja nekaj, kar je mogoče izruvati iz zemlje, ne pa tudi iz spomina. Povezana je z nekdanjim bosanskim kraljestvom, z izgubljenim dostojanstvom, z izgnanstvom, pa tudi z otrokom, ki mu nihče ni znal dati varnega začetka. Lilija je krhka, a vztrajna; ranljiva, a neuničljiva. V tem smislu je natančna metafora za romaneskne junakinje, ki jih življenje večkrat zlomi, vendar jih ne izbriše.
Ena izmed osrednjih junakinj, Lili, je deklica neznanega porekla, rojena med obleganjem Sarajeva leta 1993. Odrašča v sirotišnici, kjer ji ime po bosanski liliji podari Vera, nadomestna mati in ena redkih oseb, ki v njej prepozna več kot le zapuščenega otroka. A Vera umre, še preden bi Lili lahko posvojila, njen mož Zlatko deklico zavrača in jo zaznamuje z zaničevalnim izrazom »bosanski pankrt«. S tem se za Lili začne novo poglavje: poglavje brez topline, brez knjig in brez pesmi, a tudi poglavje, v katerem tisto, kar ji je bilo nekoč dano, ne izgine povsem. Ostane v njej kot sled, ki jo pozneje zna predajati naprej.
Prav v tem je ena lepših misli romana: človeka ne oblikuje samo tisto, kar mu je bilo odvzeto, temveč tudi tisto malo, kar je kljub vsemu prejel. Lili ni imela varnega doma, jasnega porekla ali materinega naročja, vendar je v njej preživelo nekaj mehkega, pozornega. Zato lahko vzpostavi stik z Ajšo, dekletom, ki sovraži mater, očeta, šolo in samo sebe, ki kriči, se samopoškoduje in se zdi nedosegljiva. Lejla pokliče Lili prav zato, ker sama ne zmore več s svojo hčerjo. Išče nekoga, »ki ima stik z razpokami«, nekoga, ki ne bo pobegnil, ko se bo Ajša sesula, in ki bo znal ostati ob nekom, ki diha drugače.
Prav v tem je ena lepših misli romana: človeka ne oblikuje samo tisto, kar mu je bilo odvzeto, temveč tudi tisto malo, kar je kljub vsemu prejel. Lili ni imela varnega doma, jasnega porekla ali materinega naročja, vendar je v njej preživelo nekaj mehkega, pozornega.
Odnos med Lili in Ajšo je eden najprepričljivejših delov romana. Ne temelji na vzgojnih pravilih ali avtoriteti, ampak na prepoznanju. Ajša Lili sprejme, ker ta ne nastopa kot rešiteljica, temveč kot nekdo, ki pozna občutek neizbranosti. Lili ji pove, da tudi nje nihče ni izbral, da ji nihče ni znal povedati, komu pripada in kje je njen jezik. S tem roman nakaže pomembno misel: pripadnost ni vedno vprašanje krvi, naroda ali družinskega imena, ampak tudi vprašanje tega, kdo ob tebi ostane, ko si najbolj ranljiv.
Lejla in Lili se srečata na jezikovnem tečaju v Ljubljani. Obe prihajata iz Bosne, toda njuni življenjski poti sta si različni. Lili išče delo in svoje mesto v svetu, Lejla pa je zdravnica, prevarana žena in izčrpana mati, ki se ji zaradi utrujenosti in notranjih pritiskov začne rušiti tudi zdravje. Pri prijatelju Gregorju, zdravniku in enem redkih moških likov, ki je ne razočara, izve, da ima v krvi preveč železa — hemokromatozo, genetsko motnjo krvi. Bolezen v romanu ni zgolj medicinski podatek. Deluje kot simbol nečesa presežnega: kot materialni dokaz, da telo pomni, da kri nosi zgodbe, ki jih zavest dolgo odriva.
Lejlo diagnoza vrne v Sarajevo, v čas vojne, mladosti in odnosa z Borisom. Nikoli se ni zares čutila, da bi kam pripadala. Spraševala se je, kdo si, če nočeš pripadati nikamor. Pri sedemnajstih je zanosila, Boris pa jo je zapustil prav tedaj, ko bi ga najbolj potrebovala. Njena mati, hladna in stroga onkologinja, nosečnost razume kot napako v sistemu, ki jo je treba odpraviti. Lejla rodi deklico v hiši, kamor so tudi drugi starši pošiljali dekleta rodit stran od oči javnosti, nato pa odide. Odide študirat v Ljubljano, kjer ponovno izkusi nepripadnost: mesto ji dovoli bivati, vendar je nikoli zares ne sprejme.
Lejlo diagnoza vrne v Sarajevo, v čas vojne, mladosti in odnosa z Borisom. Nikoli se ni zares počutila, da bi kam pripadala. Spraševala se je, kdo si, če nočeš pripadati nikamor.
Eden izmed močnejših prizorov romana je Lejlino pozno srečanje z Borisom. Šele po tridesetih letih mu pove, da imata hčerko. Iz njegovega pisanja je moč razbrati utrujenost, krivdo in nekaj, kar bi lahko spominjalo na sočutje, a pride nekako prepozno. Ta zamuda ali pa časovni zamik je za roman ključen. Nekatere resnice ne izgubijo moči zato, ker so bile zamolčane; nasprotno, prav molk jih naredi težje, gostejše in bolj uničujoče. Lejla nosi v sebi praznino, ki jo je izdolbla tišina. V tem smislu roman natančno pokaže, da molk nikoli ne more biti prazen, pač pa je poln neizrečenega.
»Določenih stvari ni mogoče nikoli odpustiti, ne glede na ljubezen, ki jo morda še vedno občutiš.« Ta misel pomembno zareže v roman. Adriana Kuči ne idealizira odpuščanja in ne ponuja lahkih sprav. Njene junakinje ne ozdravijo zato, ker bi se preteklost čudežno in sama od sebe uredila, ampak zato, ker si naposled dovolijo videti, kaj se je zgodilo. Lejla mora oditi, da bi se lahko rešila. Ko z Gregorjem odide v Darfur, kjer delata kot zdravnika, se njena osebna travma preseli v širši prostor svetovne bolečine. Vojna ni več samo Sarajevo, ampak tudi Darfur; ni več samo preteklost, ampak nenehno ponavljanje človeške ranljivosti.
Roman je najbolj prepričljiv tam, kjer osebno izkušnjo poveže z zgodovinskim in kolektivnim spominom. Manj prepričljiv je morda v trenutkih, ko se simbolne vezi nekoliko preveč zgostijo: kri, bolezen, lilija, izgubljena hči, vojna, zgodovinska kraljica in sodobne ženske travme so močni motivi, ki mestoma učinkujejo skoraj preveč pomenljivo.
Adriana Kuči v vseh svojih romanih znova in znova piše o ljudeh, ki nekaj iščejo. Zdi se, da jo zanima prav ta človekova temeljna necelovitost. Njeni liki niso junaki v klasičnem pomenu besede, ampak ljudje z razpokami. V Lili Bosniae jo posebej zanimajo ženske, ki jih zgodovina ni slišala ali jih ni znala zapisati drugače kot skozi odsotnost. Lejla, Lili, Ajša in Jelena Gruba živijo v različnih časih, vendar nosijo sorodna vprašanja: kdo sem, če mi je bilo odvzeto ime; komu pripadam, če so mi odvzeli dom; kako živeti, če je bilo treba molčati, da bi preživela?
V Lili Bosniae jo posebej zanimajo ženske, ki jih zgodovina ni slišala ali jih ni znala zapisati drugače kot skozi odsotnost. Lejla, Lili, Ajša in Jelena Gruba živijo v različnih časih, vendar nosijo sorodna vprašanja: kdo sem, če mi je bilo odvzeto ime; komu pripadam, če so mi odvzeli dom; kako živeti, če je bilo treba molčati, da bi preživela?
»Molk včasih ni kazen, ampak le način, kako preživeti.« Ta stavek bi lahko razumeli kot eno izmed temeljnih misli romana. Toda Adriana Kuči pokaže tudi drugo plat molka: tisto, ki se prenaša naprej in prizadene naslednje generacije. Ajšina bolečina ni ločena od Lejline. Lili ni ločena od zgodovine Sarajeva. Lejlina kri ni ločena od zamolčane hčere. V romanu se vse vrača, vendar ne zato, da bi junakinje kaznovalo, temveč zato, da bi se naposled lahko sestavile in obstajale drugače.
Lili Bosniae je roman o ženskah, ki jih ločujejo stoletja, a povezujejo podobna bremena: izgnanstvo, zapuščenost, materinstvo, krivda, sram, bolezen in hrepenenje po priznanju. Hkrati je to roman o Bosni kot prostoru bolečine in preživetja, vendar tudi prostoru nežnosti, jezika in spomina. Avtorica piše z izrazitim občutkom za detajl, za notranjo tišino svojih likov in za trenutke, ko človekova ranljivost priplava na plano brez velikih besed.
Čeprav roman mestoma tvega preveliko simbolno nasičenost, njegova moč ostaja prav v povezovanju intimnega in zgodovinskega. Lili Bosniae ni zgolj pripoved o izgubljenih koreninah, ampak tudi roman o tem, da korenine niso vedno tam, kjer jih pričakujemo. Včasih zrastejo iz skrbi, iz poslušanja, iz prepoznanja drugega človeka. In včasih je dovolj, da nekdo ostane ob nas prav takrat, ko se zdi, da nas ni mogoče več razumeti.
Adriana Kuči je napisala roman o ranah, ki se dedujejo, in o nežnosti, ki lahko kljub vsemu preživi. Bosanska lilija v njenem romanu ni samo cvet preteklosti, temveč tudi znamenje vztrajnosti: dokaz, da lahko nekaj krhkega ponovno požene proti svetlobi, tudi če je bilo dolgo prekrito s temo.
