Dan te ne izbira,
in v vseh teh letih te niso naučili,
ne smrti ne življenja.
Stoletja praznih vojn,
ki se vlečejo,
kot prod po grobni zemlji.
Ampak —
govorimo raje o nečem otipljivem.
Na tej cesti, pred prepadom
se ti spet predajam,
ko mi s preciznostjo pogleda izvlečeš nož,
ki se je zarinil
vame na poročni torti
in katerega okus ostaja nepokvarjen.
Objestni smo do groba,
ampak na obali je spet sonce veličastno!,
In mehke oči, ki me zibajo v blagem vetru,
mi spet kažejo poti
v razkošju vseh ostankov.
drznih upanj,
ko se razkomotim na sedež
in naslonim nate ob postanku
si okušava dlani in približujeva usta,
ti drsim s prsti čez lase
in zunaj začnejo goreti oblaki,
da se zdijo škrlatna ramena
popolna slika dneva.
