Arhiv avtorja: Jelena Lasan

Jelenine pesmi dišijo po telesu, ki se odpira morju, in po geografiji, ki ni nikoli samo ozadje, ampak prostor preizkušanja. Breskve v košari, Michelangelov obraz, parket plesne dvorane – vse se preliva v eno samo gibanje, kjer se ljubezenski dotik prepleta z valovanjem obale. Tu ni jasnega začetka ali konca; podobe se plastijo kot valovi, ki hkrati raztapljajo in gradijo. V njih je prisotna želja po izginjanju, pa tudi nuja po trdnosti, kot bi telo in beseda drug drugemu dokazovala, da lahko zdržita. V intimi se zrcali umetnost, v erotiki minljivost, v praznini jutra nežnost. Poezija ostaja v gibanju, ne kot dokončen odgovor, ampak kot prostor, kjer se svet – večplasten, zastrt, senzualen – razpira v dotik, v ritmu brez meja.