Fotografija: Pexels – Josh Sorenson
*
Tu, v središču zemlje,
ko pozabljamo k čemu se nagibamo;
mi zadišijo breskve v košari,
s sončnosti obal, ki se je prilepila z odbojnostjo zrcal,
na dolgem ravnem morju
kot bi drsela v mojo željo po izginjanju …
Valovi pa … ki se vzpenjajo ob jug Italije
in se stoletja ovijajo okoli skal,
da bi ocenili trdnost naših okončin,
praznijo besede in se potapljajo
brez umetnih obžalovanj,
ko na novo razporejajo slanost teh koščic.
Čez to šahovnico obzorja spet dvigujem glavo,
gorka zadržanost žalujočih obrazov
je za mano in gledam v oseko,
valov, ki se množijo,
ko tiho vpijajo črnino.
*
Konec poletja mi naznanja
nežnost vseh zapisov,
v višini mehkih ustnic,
se v počasni želji spuščam
v arhitekturno moč,
naučenih portretistov,
ki bi senčili konture njegovega obraza,
v linijah izrazite proporcionalnosti,
je izklesan – kot bi ga ustvaril Michelangelo.
V tej prepišnosti korakov,
se tako pogosteje vrtiva na parketu,
in z utripanjem hitiva
v svobodo divjih konjev.
Potem se upočasniva,
in kot lok,
drsi njegova dlan po mojem hrbtu,
s prsti včerajšnje strasti
mi odpira ustnice
ob steni,
padam v vrtoglavico poljubov
in mu vračam valovanja v uho.
Nato se znova zdrzne sonce,
s kapljami na čelu,
in raztrese pesek čez obalo.
*
Objemam te s praznino jutra
kot bi padalo telo v vodo.
Brez jasnega začetka ali konca
se zabrišejo pogovori o paleti
nežnih tonov, ki ti prirastejo v glavo
kot Vivaldijeva glasba.
O vprašanjih večplastnosti sveta,
doživljam mirovanje brez dokončnosti smeri.
Potem se spet začnem
prestavim nogo k robu, se oblečem v paro
in nad oblakom zrem v škrge sobne rože,
Voda bi pisala po gladini mehkih prstov,
če bi zemeljsko obstajala,
zgolj kot podpora hrbtu,
da bi se kot v morju naslonila nanjo.
