Fotografija: Pexels – Jose Aragonas
Elena Ferrante »Na robovih«, Cankarjeva založba 2025
Elena Ferrante je literarni psevdonim italijanske pisateljice, katere pravo ime in življenjska zgodba ostajata neznani. Pod tem imenom je izdala več romanskih uspešnic, med katerimi so najbolj odmevne Neapeljske tetralogije”(Genialna prijateljica, O novem priimku, O tistih, ki bežijo in tistih, ki ostajajo, O izgubljeni deklici) in Nadležna ljubezen, Dnevi zavrženosti, Zlagano življenje odraslih.
O anonimnosti so se pojavile številne špekulacije – od ugibanj o morebitnem kolektivu ali skupini pisateljev do trditev, da naj bi bila za Ferrantejino literaturo odgovorna lastnika založbe, kar sta odločno zanikala. Njena odločitev za anonimnost je postala del literarnega mita, zato, če se nam že ne razkriva ona kot osebnost in kot avtorica, se razkriva v knjigi Na robovih njen vpogled v razmišljanje o pisanju.
Njena odločitev za anonimnost je postala del literarnega mita, zato, če se nam že ne razkriva ona kot osebnost in kot avtorica, se razkriva v knjigi Na robovih njen vpogled v razmišljanje o pisanju.
Knjiga Na robovih ni roman, temveč zbirka esejev, ki jih je Elena Ferrante napisala za tri odprta predavanja v Bologni, interpretirala pa jih je igralka Manuela Mandracchia. Eseji govorijo o temah povezanih z njeno pisateljsko dejavnostjo, poetiko, pripovedno tehniko in drugimi temami. V knjigo Na Robovih pa je poleg esejev Pero in napor, Akvamarin, Zgodovina, knjigo zaokrožila z esejem Dantejevo rebro. V vseh esejih Ferrante odpira temeljna vprašanja svojega ustvarjanja in odnosa do literature.
Pisanje je za Ferrante samoten, intuitiven proces. Ko ga poskuša artikulirati, govori o pohlevnem in silovitem načinu pisanja. Avtorica opozarja na izmuzljivost v pisanju, pohlevni način nosi v sebi podrejenost in strukturiranost, omogoča nadzor nad besedami, preprečuje, da bi se zgodba razblinila v neobvladljivem toku misli. Drugi način pa je eruditski, ki predstavlja inuitivni vzgib. Zanj so značilni nenadni odkloni, presenečenja, preboji v nepredvidljivost. V teh prelomnih trenutkih njene junakinje in zgodbe odpovedo na začrtani poti.
Avtorica opozarja na izmuzljivost v pisanju, pohlevni način nosi v sebi podrejenost in strukturiranost, omogoča nadzor nad besedami, preprečuje, da bi se zgodba razblinila v neobvladljivem toku misli. Drugi način pa je eruditski, ki predstavlja inuitivni vzgib.
Elena Ferrante zapiše: »Literarni žanri so varna območja, trde osnove. Nanje postavim medel okvir zgodbe in s sproščenim, previdnim užitkom vadim. Medtem samo čakam, da mi mislilpobegnejo, se zmedejo, in druge, številne jaz prestopijo rob, se povežejo, me primejo za roko, me začnejo s pisanjem vleči tja, kamor se bojim iti, kamor me boli iti, in od koder se, če bom šla predaleč, morda ne bom znala vrniti.»
Pisanje je za Ferrantejevo izgubljanje, prehrajanje »čez rob«, na področje, kjer ji kot pisateljici težko, kjer biva tudi bolečina.
V nadaljevanju piše, da začne s povezovalnim pisanjem, ki sloni na doslednosti, s katero gradi svet, v katerem je vsaka struktura na svojem mestu. Poimenuje jo trdna kletka, ki jo gradi z vsemi potrebnimi učinki resničnosti. Opira se na starodavno in sodobno mitografijo in z naborom prebranega. Nato pride na vrsto razdiralno pisanje, ki ustvarja oksimorone, nedoslednosti in protislovja.
Za Ferrantejevo je pisanje ravnovesje med urejenostjo in kaotičnostjo, med stabilnostjo in rušenjem. Zapiše, da postane zadovoljna, ko lepo pisanje postane grdo, ko izgubi skladnost in da so liki zlagani, kadar so skladni in jasni. Prav ta na robu vnaprej načrtovanega se zgodijo nepredvideni literarni preobrati; liki postanejo neobičajni in zaživijo po svoje.
Za Ferrantejevo je pisanje ravnovesje med urejenostjo in kaotičnostjo, med stabilnostjo in rušenjem.
Ferrante ne išče dokončne prevlade nobene od komponent, njen cilj je dinamično ravnovesje obeh principov. Začne z zarisom in nato pusti, da se razrahljajo robovi, prečkajo meje in se ustvari napetost med pričakovanim in nepričakovanim.
Ta rob predstavlja prostor ustvarjalnega tveganja, liki in situacije se rojevajo v svoji polni kompleksnosti, neizogibni napaki ali neskladju navkljub prav takšna literatura prinaša največjo literarno moč in privlačnost.
V tretjem eseju pa se opredeli do avtobiografske fikcije, ki je za avtorico premišljen umetniški postopek, saj delčke resničnosti vnaša v svoje romane; ali kot zapiše: » iz živega življenja izhajajo majhni in veliki razlogi, ki roko silijo k pisanju«. S tem poudari, da so material za roman vedno naše izkušnje, spomini, občutki, zaznave, ki jih kot pisateljica preoblikuje. Meja med resničnostjo in izmišljotino je prav tisti ustvarjalni rob na katerem se rojevajo dobre zgodbe.
Dotakne pa se tudi pomembnosti pisanja ženskih avtoric. Takole pravi:
»Če hočemo, da književnost, ki jo pišejo ženske, uspe pisati svojo resnico, se bo zato morala truditi vsaka od nas. Za dolgo časa bomo morale nehati razlikovati med tistimi, ki pišejo samo povprečne knjige, in tistimi, ki ustvarjajo ključne besedne svetove. Da bi se uprle slabemu jeziku, ki zgodovinsko ne namerava sprejeti naše resnice, moramo mešati in spajati naše talente, niti vrstica se ne sme izgubiti v vetru.»
Ženske avtorice morajo preseči delitev na povprečne in ključne književnice, združiti glasove in se podpirati. Ta poziv k vztrajnosti in medsebojnem opolnomočenju in zavestni uporabi jezika, ki zgodovinsko ni pripravljen sprejeti ženske resnice, kaže, da Ferrante svojo umetnost dojema kot sredstvo kulturne in družbene preobrazbe, da samo ženske, ki pišejo svoje spomine in zgodbe, dejansko premikajo meje zgodovinskih okvirjev, oziroma kot zapiše Ferrante: »Verjamem, da zgolj povezava ženskega jaza z Zgodovino spreminja Zgodovino.«
Ženske avtorice morajo preseči delitev na povprečne in ključne književnice, združiti glasove in se podpirati.
Kot avtorica se velikokrat srečujem z notranjimi glasovi, ki me prepričujejo, da svetu nimam veliko povedati in je moj notranji kritik največji saboter, da ne objavim ali napišem več. V razmišljanju «pa, kdo bo to bral» sploh nisem osamljena. Sindrom vsiljivke (imposter sindrom) je nekaj, kar ženske občutimo pogosto, še posebej pa, ko se avtorsko izpostavimo. Osebno mi knjiga ni dala samo uvid v miselno delavnico Elene Ferrante, temveč me je spodbudila v tem, da moramo ženske najti svoj glas in moramo pisati, ustvarati besedila, se aktivno udejstvovati, saj bomo samo na ta način premikale meje, ustvarjale družbeno tkivo in s tem tudi svojo identiteto.
Robovi so torej prostor pogumnosti – dražljaj, ki nas sili, da jih raztegnemo, obširimo ali presežemo. Tam, na robu znanega, se prižge droben ogenj čarobnosti, ki prevede bralca in napisano v skupno zgodbo. In Elena Ferrante temu zelo dobro sledi.
