Fotografija: Pexels – Timi Keszthelyit
Iztok Osojnik – Vohun: tehnonovela (Polica Dubova, 2024)
Znotraj pestrega in raznolikega opusa Iztoka Osojnika se v zadnjem obdobju soočamo predvsem s produktivnim ponavljanjem. Takšnim ponavljanjem, ki je pogoj za resnične in domnevne literarno-jezikovne dogodke. V njegovem delu je literatura jezikovni fenomen, ki presega vrstne in žanrske forme in se generira iz njihovega zavestnega razpadanja. Literarni učinek njegovih knjig ni toliko v izpostavljenem pomenu, kot je v njegovem stalnem sestavljanju in sprotnem razstavljanju, ki ga potiska v drugi plan. Tovrsten pristop izhaja iz Osojnikove zenbudistične osebne filozofije neidentitete in resničnosti kot postajanja, ne pa kot sklopa substanc.
V primeru njegovega literarnega dela obljublja veliko, a prinaša tudi številne nevarnosti. Tako izpolnjeno obljubo kot udejanjeno nevarnost srečamo v Osojnikovi knjigi Vohun.
V primeru njegovega literarnega dela obljublja veliko, a prinaša tudi številne nevarnosti. Tako izpolnjeno obljubo kot udejanjeno nevarnost srečamo v Osojnikovi knjigi Vohun.
Gre za kratko prozno delo, ki parodira vohunski roman. Vendar pa ne gre za realizirano parodoijo: parodija namreč predpostavlja zaobrnitev pomena forme znotraj forme same. Tu pa gre za popolnoma neupoštevanje forme.
Pripovedovalec se sicer predvsem na začetku »metafikcijsko« sprašuje od žanrskih konvencijah in jih smeši, dokler proti sredini vprašanje žanra povsem ne izgine in se tekst spremeni v serijo esejev, traktatov in zafrkljivih zgodb o dogajanju v bloku in na slovenski literarni sceni, ko se proti koncu znova vrne na izhodiščno spraševanje o formi. Prav tako ni jasno, kdo je sploh protagonist dela: je to Amis Kosygin, je to Osojnik sam ali kdo tretji? Na neki točki pripovedovalec tudi zasleduje osebo – ki je sočasno tako osmešena kot povzdignjena – za katero se izkaže, da je on sam.
Prav tako ni čisto jasno, kdo ali kaj je vohun oziroma kaj poklic vohuna predstavlja in obsega. Zagotovo je njegov status deloma povezan s predstavo o sodobnem svetu, ki je prepreden z mnogoterimi povsem očitnimi in drugimi manj očitnimi zarotami. Osojnikov vohun bi tako lahko bil parodija tega poklica, ki predpostavlja določeno prikritost in specializacijo, saj živimo v svetu, kjer smo vsi tako ali drugače vpleteni v določen tip zarot. To je svet mednarodnega kapitala in mednarodnih institucij ter vojaških zavezništev, ki seveda služijo točno določenim interesom. Nacionalni parlamenti imajo v tem svetu sicer še vedno pomembno vlogo, vendar je to vloga zagotavljanja čim manj motenega delovanja globalnega kapitalsko-vojaškega stroja. Če na mizo slučajno, po pomoti, torej najbrž v nasprotju z dejansko intenco strake, ki želi brez tveganja zadovoljiti svoje volilce, pride referendum o oboroževanju, se ga bo čim hitreje pometlo pod preprogo. V odsotnosti možnosti dejanskega delovanja, parlamenti postanejo prizorišče čustvenih kulturnih bojev kot sredstev političnega marketinga, ki naj omogoči poslancem ostati v parlamentu in prejemati solidno plačo. Politika se kaže kot vedno bolj očitno uprizorjena in spominja na ameriško rokoborbo.
Osojnikov vohun bi tako lahko bil parodija tega poklica, ki predpostavlja določeno prikritost in specializacijo, saj živimo v svetu, kjer smo vsi tako ali drugače vpleteni v določen tip zarot.
Realnost in svet politikov ter njihovih izjav začneta vedno bolj odstopati druga od druge, dokler ne pride do shizofreničnega stanja, v katerem živimo trenutno in ki se v času holokavsta nad Palestinci pospešuje iz dneva v dan. Liberalnemu elitističnemu posmehovanju »teoretikom zarot« od zmage Trumpa malokdo še zaupa. Teater liberalizma, ki je skušal dajati vtis, da je vse skupaj, vključno s masovnim detomorom in genocidom, dokaj normalno in da se ničesar ne počne za hrbti volilcev, je odpadel. Kot je dejal Gramsci: »stari svet umira, novi pa se le s težavo rojeva. Zdaj je čas pošasti.«
Po drugi strani pa to ne sme biti izgovor za pretirane teorije zarote, v katere včasih zapade pripovedovalec. Kot je recimo ta, da je bilo cepljenje v času pandemije Covida, del načrta za depopulacijo svetovnega prebivalstva na dve milijardi. Ravno zato, ker je razmerje med resnico in lažje v Vohunu načrtno prevprašano in ker je pripovedovalec načrtno nejasen ter razpršen, moramo tekst prijeti za roge v tistih trenutkih, ko nam pod krinko zavezujoče nezavezanosti želi podtakniti stvari, ki nikakor niso nezavezujoče niti subverzivne. V času številnih zarot, o katerih neosveščeni govorijo, da ne obstajajo, ima osveščenega človeka, da bi resno tehtal vsako teorijo zarote. Za tehtanje take pompozne teorije, ki pravi, da poteka množična depopulacija svetovnega prebivalstva, pa mora imeti nekaj oprijemljivih argumentov, ki jih pripovedovalec, za katerega se po tonu zdi, da je avtor, ki tedaj piše resno, esejistično, ne dočaka. Osojnik, ki s svojim pisanjem in delovanjem že vrsto let predstavlja alternativo v slovenskem literarnem polju, v nekaterih pogledih, kakor se kažejo v delu Vohun, vendarle ostaja zavezan lokalni doksi.
Osojnik, ki s svojim pisanjem in delovanjem že vrsto let predstavlja alternativo v slovenskem literarnem polju, v nekaterih pogledih, kakor se kažejo v delu Vohun, vendarle ostaja zavezan lokalni doksi.
Poleg te cepilske gre izpostaviti predvsem še dva vidika:
– Osojnikovo predstavljanje rusko-ukrajinske vojne ne seže onkraj gostilniške domene lokalnega slavofilstva. Njegova kritika vseh mogočih zarot in interesov v imenu obrambe Ukrajine je seveda upravičena, vendar pa se nikjer ne dotakne samega ruskega subimperializma in zgodovinske izkušnje konkretnih Ukrajincev s svojimi sosedi, zaradi katerih so tudi pripravljeni krvaveti na poljih. Zagotovo to ni gola zavedenost z Zahodno propagando (čeprav je tudi te zavedenosti nasploh veliko), temveč tudi goli interes po fizičnem obstanku in sorazmerni avtonomiji, ki bi z okupacijo izginila. Vodilni ruski kolonialisti današnjega časa namreč povsem nesramno zagovarjajo metode etničnega čiščenja Ukrajincev. Zato je preprost gostilniški pristop iz mirne Ljubljane, ki zgolj cinično nasprotuje Zahodnemu imperializmu, ne upošteva pa resnosti ruske nevarnosti za njihove sosede, deluje moralno pretirano relativizirajoče in prežvečeno.
– Osojnikov budistični supremacizem, ki izhaja iz tipičnega kranjskega gostilniškega antikatolicizma. Seveda je tudi kritika pozicioniranj in oblastnih struktur RKC v slovenski zgodovini upravičena. Njena historičnomaterialna specifika je bila v zadružniškem modelu ekonomije, ki je preko materialne produkcije uspel uveljaviti tudi nadzor nad osebnim življenjem še dolgo v moderno dobo. Obenem pa lahko prav v katoliški zadružinški kulturi vidimo nekatere poteze kasnejše komunistične razredne zavesti. Saj je zadružništvo kot komunalistični produkcijski način, sicer v okviru totalne organizacije, Cerkve, najbrž ustvarilo določene kulturne predpogoje za komunizem. Ki se mu je sicer upirala s pomočjo kolaboracije s fašističnim in nacističnim okupacijskim režimom, v želji, da bi zaščitila svoj lokalno specifični produkcijski način. Revolucija bi namreč pomenila reorganizacijo agrarnege ekonomije ter množično proletarizacijo in industrializacijo, kar se je po vojni tudi zgodilo. Rimokatoliška cerkev je sicer kljub svoji totalnosti tudi izjemno raznolika organizacija s številnimi lokalnimi delnimi avtonomijami. Zaradi odpora do historičnih in sodobnih pojavnosti sicer še vedno pluralne slovenske Rimokatoliške cerkve (katere predstavniki na Primorskem so se aktivno upirali italijanskemu fašizmu) pa še ni upravičeno neprestano demonizirati celotno krščanstvo, kot se vse prepogosto dogaja v javnem govoru. Skupaj s kristjani kot posameznimi osebami vred. Gorazd Kocijančič je pred leti upravičeno dejal, da gre za slovensko obliko antisemitizma.
Obenem pa lahko prav v katoliški zadružinški kulturi vidimo nekatere poteze kasnejše komunistične razredne zavesti. Saj je zadružništvo kot komunalistični produkcijski način, sicer v okviru totalne organizacije, Cerkve, najbrž ustvarilo določene kulturne predpogoje za komunizem.
Medtem, ko Osojnik izpričuje svoj odpor do domnevnega monoteističnega blebetanja in njegove izključevalnosti, sam goreče blebeta in pridiga o budizmu kot edini pravi poti, katere edini pravi prerok (seveda uporabi drug izraz, saj preroke monoteizmov, jasno, izključuje) je Buda, ki ne pozna vsiljenih moralnih pravil (budizem pozna včasih še bolj stroga moralna pravila, spolne hierarhije in podobno od monoteizmov) in se ne poslužuje idolatrije (zato pa nekateri budisti gradijo ogromne zlate kipe Bude in se pred zlatimi kipci bud tudi klanjajo). Osojnikovo udrihanje čez religiozne konkurente (seveda pa po Osojnikovem budizem ni nekaj tako umazanega kot je religija) spominja na udrihanje fundamentalistov drugih religij.
Pojavi slovenskega budističnega supremacizma sicer izhajajo iz omenjenega specifičnega historičnega razvoja naroda, v katerem je Cerkev odigrala določeno nalogo. Obenem pa njegova reakcionarna drža izhaja tudi iz mednarodnih tokov povojnega Zahoda. Ta je na začetku temeljil na fordističnem modelu kapitalizma z močnim državnim planiranjem, socialno državo in velikimi sindikati. Zaradi upada ameriške proizvodnje ob katastrofi v Vietnamu pa je prišlo do prestrukturiranja Zahodnega gospodarstva s pomočjo financializacije. Proizvodnja se je medtem začela izvažati v države s cenejšo delovno silo in bolj razpoložljivimi naravnimi viri.
V ameriški družbi se je začelo večje razslojevanje: industrijski proletariat je izgubljal na pomenu in kupni moči, razraščati pa se je začel razred profesionalcev, ki so delovali v s finačno industrijo povezanem birokratskem aparatu ter pri razvoju z njim povezane računalniške tehnologije. Urbani japiji in liberalni profesorji so svoj boljši razredni položaj začeli upravičevati ideološko in kulturno.
Nekateri uporniki, hipiji iz šestdesetih, ki so potovali po svetu in se seznanjali z vzhodnjaškimi duhovnimi praksami, so kasneje postali menedžerji in finančniki. Svoje z budizmom navdahnjeno razumevanje resničnosti kot procesne, nestalne, nesubstancialne, so prenesli v svet lebdečega dolarja, ki ni bil več vezan na zlati standard, prenesli so ga v svet finančnih špekulacij, ki so tudi pripeljale do globalne krize leta 2008. Prav tako so sodelovali v ustvarjanju ideologije skrajnega individualizma, ki ni več vezan na substancialne forme družine, spola, morale in podobno. Takšen prožen individuum je bil idealen kapitalistični subjekt v svetu fluidnih poklicev in kapitalov. Družbo je nadomestil trg – trg pa ni bil substanca, temveč proces. Morala monoteističnih nižjih slojev je bila v nasprotju z neoliberalizmom, bogate pa je prepričala, da so revni v pomanjkanju zato, ker so neumni in verjamejo v napačne stvari. Potvorjeno dojemanje budistične teorije o procesnosti resničnosti je pripeljalo do ideološkega upravičenja neoliberalne fluidnosti kot orodja izkoriščanja in pehanja množic v duševne stiske.
Nekateri uporniki, hipiji iz šestdesetih, ki so potovali po svetu in se seznanjali z vzhodnjaškimi duhovnimi praksami, so kasneje postali menedžerji in finančniki. Svoje z budizmom navdahnjeno razumevanje resničnosti kot procesne, nestalne, nesubstancialne, so prenesli v svet lebdečega dolarja, ki ni bil več vezan na zlati standard, prenesli so ga v svet finančnih špekulacij, ki so tudi pripeljale do globalne krize leta 2008.
Osojnik, ki je tudi sam povezan z valom jugoslovanskega hipijestva, izvoženega iz ZDA, si skupaj s finančniki in menadžerji, čez katere benti, torej deli identično kulturo. Tu seveda ne gre za kritiko Osojnikov osebnih prepričanj in njegove kritične drže do drugih religij, temveč za kritiko blatantnega in antiintelektualnega elitizma. Izpostaviti pa velja še nenavadno vez med novodobnimi spiritualnosti, ki temeljijo na apropriaciji Zahodnjaških idej.
Danes, med holokavstom v Palestini, nad katerim je zgrožen tudi Osojnikov vohun, spremljamo pojav, ki ga je izraelski liberalni časopis Haaretz imenoval »joga naciji«. Na spletu se pojavljajo influencerke in influencerji, ki pozirajo kot poduhovljeni praktikantni joge in zen budizma ter blatantno, z naseškom na obrazu, podpirajo holokavst. Seveda gre za vse, kar je ravno nasprotno Osojnikovi etični drži in njegovemu poglobljenemu razumevanju zen budizma. Vendarle pa se s skupino »joga nacijev« druži v paranoji pred cepivi (ki je, kot rečeno, ne želimo preprosto zavreči kot neutemeljeno, kot zaenkrat neutemeljen se zdi le način, na katerega se ta kaže). Pojav, v katerem se srečata Osojnikov vohun in »joga nacizem«, je po mojem »vrnitev substance« – radikalno zanikanje substancialnosti identitet in resničnosti, pri kateri se poudarja njeno postajanje, njena procesnost, pripelje do neprevidnosti, v kateri se lahko substanca vrne skozi velika vrata in postane še hujša.
Kakorkoli, tu se naša kritika Osojnikovega teksta konča. Priznati mu je treba, da neprestano niha in čeprav se mestoma zdi, da nateguje nas, v resnici nateguje predvsem samega sebe. Kar je za tekst dobro. To je njegova osrednja kvaliteta, zaradi katerega ga je vredno brati. Osojnik ne postane rigiden fašist, kvečjemu se rigidnost in izključevalnost nekaterih idej kmalu spet sprevrže v igro. Vohun – kot ime nestabilne pluralne subjektivnosti – lahko na eni strani psuje krščanstvo kot tako, na drugi strani pa se sklicuje na Martina Luthra in ga celo daje za zgled. Njegova kritika, ki se mestoma preveč oddalji od historičnegamaterializma, se v naslednjem hipu izteče v lucidno filozofsko analizo svetovne civilizacije, narave literature in pomena življenja.
Kakorkoli, tu se naša kritika Osojnikovega teksta konča. Priznati mu je treba, da neprestano niha in čeprav se mestoma zdi, da nateguje nas, v resnici nateguje predvsem samega sebe. Kar je za tekst dobro.
Določeno ambivalenco lahko najdemo tudi v njegovem odnosu do literarne scene, ki je mestoma lahko posplošujoč, vendar je večinoma povsem utemeljeno zavračujoč in posmehujoč, zaradi te utemeljenosti pa tudi precej zabaven. Še posebej, ko v besedilo vključuje prepoznavna imena te scene in satirično spreminja njihova imena. Vendar vrh smešnosti tovrstnega preimenovanja predstavlja Zoltan Nutrija, ki je seveda šifra za korporativnega direktorja Ljubljane. Osojnik nas sooča s skrajno zaostreno distinkcijo na deskriptivno in poučno »kmečko povest«, ki naj bi v slovenski prozi, tudi v njeni »urbani« različici, prevladovala še danes in njegovim lastnim decentraliziranim načinom pisanja.
Seveda, kot smo pokazali, ta vendarle ni tako decentraliziran niti ne moremo sodobne slovenske proze preprosto izenačiti s kmečko povestjo (v tem primeru pa bi morali za kmečko povest označiti tud vso vedno bolj konvencionalno in povestniško pridigarsko vodilno svetovno romanopisje). Vendar je Osojnikov sproščen odnost do svoje (pol)zunanjosti, s položaja katere smeši literarno polje, precej posrečen.
Vohun se giblje na meji med Izstopom in »nasprotništvom« za vsako sceno, ki je v slovenskem kulturnem prostoru prav tako ves čas dvoumna, tako na področju književnosti kot filozofskih usmeritev. Kakorkoli, bistvo Vohuna je (ne)forma, manj vsebina, v katero se vpletejo tarče in anekdote različnih sort. Samo pisanje oziroma vohunsko delo je prekinjano s krajšimi poročili o tem, kaj vohun (torej orisani pluralni subjekt, ki zajema tudi del avtorja samega) počne v svoji vsakdanji okolici. S tem se dosega komični učinek, obenem pa vtis breztemeljnosti teksta, ki je njegova osrednja motivacija – na ta način sčasoma malo predvidljiva, a vedno smešna. Tu gre za strukturno sovisnost smešnega z breztemeljnim, ki se izraža tudi v drugih literarnih besedilih, ki jih povezujemo s pojmom »ludizma«. Komični učinek v glavnem nastaja tam, kjer je predvideni potek dogodkov in s tem naše celokupno razumevanje sveta zamajano. Kjer se dogodi manjša nesreča, ki obrne ustaljeni tok na glavo, kjer se ne zgodi tisto, kar najbolj pričakujemo. Vendar se Osojnik od »ludistov« razlikuje v tem, da ni nihilistični, antisocialni pozer z enim samim trikom, ki v svojem ponavljanju preneha biti zabaven, temveč ga nosi omenjena ponotranjena zavezanost etični breztemeljnosti. Njegova zabavnost tako vselej, tudi, če sčasoma ujeta v obrazce, deluje organsko in zato prepričljivo.
Vendar se Osojnik od »ludistov« razlikuje v tem, da ni nihilistični, antisocialni pozer z enim samim trikom, ki v svojem ponavljanju preneha biti zabaven, temveč ga nosi omenjena ponotranjena zavezanost etični breztemeljnosti.
Naslednja pomembna dimenzija Vohuna je njegov odgovor na uveljavljanje tako imenovane umetne inteligence, ki se vedno bolj uveljavlja na področju pisanja. V tem tudi lahko iščemo smisel podnaslova »tehnonovela«. Besedilo Vohun prevprašuje status literarnega besedila v času, ko ga je mogoče digitalno generirati. Kaj sploh še lahko pomenijo zgodbe in literarna govorica v takem svetu? Gre za nadvse pomembno vprašanje, ki je v delu pisateljev_ic večinoma še vedno ignorirano. Osojnik nanj odgovarja tudi v praksi, s tem, da nam enega od možnih načinov nadaljevanja pisanja v novih razmerah, ki so seveda tudi globalne razmere tanjšanja in potvarjanja naravnega človeškega jezika v prid poskusov ustvarjanja celostnega konsenza z obstoječim stanjem brutalne akumulacije kapitala ter imperialističnim sadizmom, genocidi in ekocidi.
Delo Vohun fokus prestavlja z deskriptivne pomenske ravni na polja pomena, ki presegajo deskripcijo (s tem, da ji predhodijo) in sekundarno generiranje novih pomenov s strani bralca prestavlja na raven primarnega generiranja skozi prepletanje večplastnih tokov zavesti in s tem struktur govorice v realnem času, s čimer pisanje postane dogodek v realnem času, ki spne čas pisanja s časom branja. Bralec_ka je v obeh primerih sotvorec_ka teksta, le, da Vohun interaktivnost dviguje na nov nivo. Ali je v tej smeri možno nadaljevati, ali takšen pristop lahko naleti na plodna tla, bodo pokazali drugi pišoči in broči.
Prehitro bi bilo reči, da Vohuna ne smemo soditi po tem, kaj pove, temveč po tem, kako pove. To bi bilo napačno iz dveh razlogov: prvič, zato, ker pove veliko pametnega, in drugič, ker bi to lahko bila potuha za tisto, kar je manj pametno. Soditi ga je treba kot celoto, kot nekakšen »train wreck«, ki nas pripelje do srečnega konca: do konca, ki ga ni, namreč, v katerem se nikoli nič ne utemelji, niti pripovedovalec sam, niti se ne razjasni koherenca njegovih stališč niti se nič zaokroži. Ostaneta predvsem vibriranje »pomenskega polja« in etična drža, ki nas izzivata k ustvarjanju novih polj in odzivu na zastavljeno držo, ki je ni mogoče ignorirati, tudi, če se ne strinjamo z njo v vsem.
Prehitro bi bilo reči, da Vohuna ne smemo soditi po tem, kaj pove, temveč po tem, kako pove. To bi bilo napačno iz dveh razlogov: prvič, zato, ker pove veliko pametnega, in drugič, ker bi to lahko bila potuha za tisto, kar je manj pametno.
Predvsem pa spodbuda k multitudnemu ustvarjanju boljšega sveta, tukaj in zdaj. Gre za akcijsko besedilo. Tu gre za univerzalnost »dejavne ljubezni« Jezusa, na katero se sklicuje Osojnik, ne glede na svoj prezir do krščanstva, kakor se sklicuje tudi na sufije; pravzaprav za dispozicijo univerzalnosti, ki deluje na ravnini onkraj preproste dihotomije med strpnostjo in nestrpnostjo ter se vedno znova dogaja kot dogodek. Ta sama dispozicija pa je proces generiranja pomenskih in materialnih mrež, ki ne more postati kanonska teologija, četudi bi si Osojnik morda tudi nevede to včasih želel. Medtem, ko pojav kritizira tudi sam. Če sprejmemo Osojnikovo generiranje skupaj z njegovimi nevarnostmi, mu lahko odgovorimo s svojimi (z njegovimi nevarnostmi v red). Le tako lahko pride do velikih stvari.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
