Fotografija: Pexels – N. Voitkevich
Sonce je žgalo na skoraj v rjavo barvo odeto pokrajino. Na ravnici dna male kotanje, kjer je nekoč kraljevalo močvirje, ki v tistih časih ni služilo ničemur in so se ga vsi izogibali, je bilo zdaj še eno zadnjih območij, kjer se je dalo pridelati vsaj malo hrane za ljudi, ki niso izbirčni. A zdaj to ni več pomembno. Zdaj moraš biti zadovoljen z malim. Na sredi med tremi njivami, kaj njivami, bolj grede so bile to, je bila izkopana jama, globoka kakšna dva metra in premera kakšnih petnajst metrov. Tu je bila mlaka bogata s trstičjem in drugimi vodnimi rastlinami. Čista voda, skoraj turkizne barve, je razveseljevala človeško oko, ko je uživalo ob pogledu vse do dna. Voda. Čista pitna voda, ki se je nabirala iz globin treh gričev, ki so obkrožali kotanjo, ki je spominjala na vrtačo, ki je za pokrajino Slovenskih goric nenavaden in redek pojav. Rib pa ni bilo. Že dolgo več ne.
Skoraj popolna tišina je bila skoraj grozljiva. Na podeželju bi se skoraj zagotovo moralo slišati traktor, ki bi kaj počel na travniku ali njivi. Morda bi v bližnjem gozdu pela motorna žaga, ko bi marljiv domačin pripravljal drva za mrzlo zimo. A kaj bi to, saj zim ni več bilo. Če bi se ta zvočna kulisa zdela odveč ali bi bila za nekoga moteča, bi vsaj ptički na nebu ali na veji zelenega drevesa prepevali milo pesem, ko bi samček z ljubkimi napevi vabil drobno ptičko ter jo prepričeval, da je odločitev zanj najboljša izbira. Tudi ptiča ni bilo več nobenega, morda tudi zato, ker ni bilo nobenega drevesa več.
Skoraj popolna tišina je bila skoraj grozljiva. Na podeželju bi se skoraj zagotovo moralo slišati traktor, ki bi kaj počel na travniku ali njivi. Morda bi v bližnjem gozdu pela motorna žaga, ko bi marljiv domačin pripravljal drva za mrzlo zimo. A kaj bi to, saj zim ni več bilo.
Še nekaj je bilo drugačno od tistih lepih časov. Zemlja je rutinsko kot vedno letno spreminjala nagib svoje osi vrtenja glede na ravnino, po kateri kroži okoli sonca, toda sedaj se letni časi niso več spreminjali. Nekaj malega že, ker sončni žarki padajo na površino zemlje pod zelo različnimi koti, toda zdaj so bile razlike temperatur na zemlji zanemarljive. Rastlinam, posledično pa tudi živalim, se je zmešalo. Predvsem jim ni bilo več jasno, kaj in kdaj morajo kaj storiti, da tvorijo plodove in si zagotovijo obstoj za naprej.
Ženska blizu petdesetih, a človek bi ji dal polovico manj, je vihtela motiko, to prastaro orodje, ki je sedaj, ko ni bilo več strojev in pogonskih goriv zanje, prišlo še kako prav. Po generacijah in generacijah človeštva, ki je znalo za prehrano skrbeti samo še iz velikih trgovin ali naročene hrane preko spleta, je bil pravi čudež, da je obvladala takšne vrste delo. Na sebi ni imela skoraj nobenega oblačila. Tudi potrebno ni bilo nič zdaj, ko je že ob šestih zjutraj sonce pošteno žgalo. Le kratko belo krilce iz čipke, pod katerim ni nosila ničesar, ji je zakrivalo skoraj popolno ritko, katero je skupaj z drugimi svojimi zakladi skrbno čuvala, boječ se, da ji sonce ne pride do živega tam spodaj. Če bi poleg nje enako delo opravljal kakšen moški, bi se zelo trudil, da bi vzdržal njen hiter tempo, da bi bil tik za njo in bi bilo življenje kljub peklenski vročini vseeno lepo, zdaj ko je bila tako sklonjena in je bil tudi pogled na ostali del njenega telesa tako božanski.
Za hip se je zravnala, da zajame dih. S prepoteno roko si je poravnala nagajiv pramen svojih temnorjavih kodrastih las. Šele zdaj se je videla vsa lepota njenega popolnega obraza, ki sta ga krasila ljubek za malenkost navzgor zavihan nosek, pod katerim so še bolj prišle do izraza njene polne ustnice, ki so lahko služile marsičemu. Tudi, če se ni smejala (v teh časih ni bilo veliko razlogov za smeh), ji je z obraza lila njena vedrina in nepopisna milina, ki je spominjala na angele z najlepših slik ali kipov, ki jih je kadarkoli ustvarila človeška roka. Spominjala je na Afrodito iz Knida. Zdaj si je z roko pobrisala pot, ki jo je tekel tudi po napetih, polnih in skoraj navzgor štrlečih prsih. Roka je bila očitno umazana od prsti, saj se ji je leva dojka umazala in njen prej tako vabljiv kolobarček se je zdaj zlil z rjavo barvo prsti. A ona se za vse to ni zmenila. Zdaj so jo trle čisto druge skrbi. Za preživetje je šlo. Tako rekoč za življenje in smrt. Imela je vsega skupaj tri njivice. Letos je posadila tri glavne vrtnine, ki bi ji omogočale preživetje. Koruza ni več vzklila. Krompir je sicer pognal iz zemlje, toda po kakšnih treh tednih, ko je oko uživalo ob pogledu na to bujno zelenost, se je v dveh dneh vse obrnilo na glavo in končalo. Tudi krompirja več ne bo za jesti, a kar je še hujše, zdaj tudi ni več semena za naslednje leto. Na tretji njivi, ki jo je tako skrbno okopavala danes, je raslo sedem vrst fižola. Ta zares dobro kaže. Kratek počitek je bil končan in vrnila se je k delu sklonjena. Videlo se je, da krilce sicer zakriva ritko, pogled pa pove, da krilce v resnici več odkriva kot zakriva.
Spominjala je na Afrodito iz Knida. Zdaj si je z roko pobrisala pot, ki jo je tekel tudi po napetih, polnih in skoraj navzgor štrlečih prsih. Roka je bila očitno umazana od prsti, saj se ji je leva dojka umazala in njen prej tako vabljiv kolobarček se je zdaj zlil z rjavo barvo prsti. A ona se za vse to ni zmenila. Zdaj so jo trle čisto druge skrbi. Za preživetje je šlo.
V sosednji dolini, na dnu nekoč tako žuboreče rečice z imenom Pesnica (ne, to ni poetinja, čisto prava reka je nekoč bila to), je mladenič prav tako vihtel motiko. Večja motika je bila to in delo mu je šlo hitreje od rok. Njegovo telo je bilo od stalnega fizičnega dela atletsko in skoraj izklesano ter je spominjalo na izbrane kipe antičnih junakov, ki so jih bili deležni le bogovi ali največji vojaški junaki tiste dobe. A kaj bi to. Po naravi je tako, da se moška lepota ne da primerjati z žensko in naj ostane pri tem. Bolj pomembno je bilo, da se je podobno kot lepotica za sosednjimi griči on prav tako boril za preživetje, ko je na ozkih ravnicah petih zaporednih gred na strugi nekdanje reke, kjer se je od nekod še čudežno pojavljala voda, je bilo zdaj vsaj nekaj vlage, kar pomeni življenje, prideloval zelenjavo. Slutil je, da se bo nekoč zgodilo, kar se mora zgoditi. Morda je bližje, kot se zdi. Letos mu je od vseh rastlin, ki so obetale življenje, uspeval samo še krompir. Skoraj istočasno kot krasotica na sosednjih gričih, je tudi on končal z delom. Motiko je vrgel na ramo in se odpravil k svoji hiški na vrhu griča, ki je stala kakšnih sto metrov zračne razdalje nasproti lepotice, s katero sta se poznala. To sta bila poslednji dve človeški bitji na stotine kilometrov naokrog. Kilometri razdalje med ostanki človeške civilizacije so bili zdaj relativna stvar, saj bi peš hoja kamorkoli daleč pomenila zanesljivo smrt.
Bolj pomembno je bilo, da se je podobno kot lepotica za sosednjimi griči on prav tako boril za preživetje, ko je na ozkih ravnicah petih zaporednih gred na strugi nekdanje reke, kjer se je od nekod še čudežno pojavljala voda, je bilo zdaj vsaj nekaj vlage, kar pomeni življenje, prideloval zelenjavo. Slutil je, da se bo nekoč zgodilo, kar se mora zgoditi. Morda je bližje, kot se zdi.
Človek ne živi samo od kruha. Ima še druge potrebe, ki jih je primerno in potrebno zadovoljiti. In na koncu bo srečen konec, verjetno tudi mala smrt. A že dolgo se to počne drugače. Tako kot se je človeštvo pred desetletji preselilo iz prijateljstva in druženja s fizično bližino na socialna omrežja, tako se je sedaj tudi ljubilo samo še digitalno, virtualno. Namišljeno torej. Zdaj, ko je znanost tik pred dokončnim propadom človeške civilizacije omogočila, da si z mislimi opravil neko delo ali postopek, je bilo podobno tudi pri ljubljenju. Začelo se je kot vedno z nežnim zapeljevanjem. Mili nasmehi, erotične besede, nerodni in navidez slučajni dotiki, nežne kretnje. Poljubi sprva nežni in kratki, takoj za tem pa že strastnejši. Vse namišljeno. Vse virtualno. Tudi pri teh dveh je bilo tako. A onadva sta imela svoje variacije, da si povečata užitke. Ob dogovorjenem in točno določenem času tik pred mrakom, ko je vročina končno padla pod štirideset stopinj, sta vsak pred svojo hišo prinesla svojo odejo. Ona je bila še dovolj blizu, da je mladeničevo oko, če se je dovolj potrudil, znalo zaznavati njeno počasno in zapeljivo slačenje dveh krpic, ki jih je imela na sebi. Potem sta si vzela čas vsak na svojem gričku. Imela sta torej nadgradnjo virtualno-digitalnega ljubezenskega akta, tako da sta ob čutnosti vedela, da sta tu oba in se vidita pri tem. Ko bo čas za to, se bodo do njega slišali najprej mili vzdihi. Vzela sta si čas. Čas, ki ju bo pripeljal do vrhuncev istočasno. Kar je prav in zaslužita si to.
Toda danes je poseben dan. Dan, ki bo dokončno zapečatil usodo in dokončal neko dobo. Za vsakega od njiju velja to, toda šele v polnosti se pokaže usodnost tega dne, ko bosta kmalu padla v malo smrt. Mična gospa je imela prav danes zadnje dneve, ko bi se še lahko znova zaplodil človeški rod in se spet razširil po vsej zemeljski obli, da ponovno ponese slavo človeka, da zagospodari zemlji. Moški, ki so še ostali od nekdaj tako slavnega človeškega rodu, so zaradi uničujočih učinkov onesnažene narave že desetletje postali neplodni. Mladenič tam ob reki Pesnici je bil zadnji srečnež na tem svetu, ki bi še lahko ustvaril s svojo žensko novo življenje.
A onadva nista nič vedela o tem. In tudi zanimalo ju ni to v teh trenutkih, ko se je naslada stopnjevala in vse bolj rasla. Najprej nežna napetost se je okrepila, srčni utrip in dihanje sta zdaj skoraj podivjala. Zdaj so delovale vse mišice. Končno sprostitev vseh zavor in za hip skoraj popolna odsotnost. Nato pomiritev. Z zadovoljstvom je pogledala na mladeniča na gričku nasproti nje. Zadovoljna in srečna je bila, ko je ugotovila, da se je v istem času in zaradi nje zgodilo tudi njemu.
A onadva nista nič vedela o tem. In tudi zanimalo ju ni to v teh trenutkih, ko se je naslada stopnjevala in vse bolj rasla. Najprej nežna napetost se je okrepila, srčni utrip in dihanje sta zdaj skoraj podivjala. Zdaj so delovale vse mišice. Končno sprostitev vseh zavor in za hip skoraj popolna odsotnost. Nato pomiritev.
Novega življenja torej več ne bo. Vse je zaključeno in zapečateno. Brez sleherne izrečene besede sta si pomahala. Zdelo se mu je celo, da mu je z roko poslala poljubček. Kako lepo. On ji je pomahal v slovo. Kakšna krasotica! Boljše si ne bi mogel želeti.
Morda, ne samo morda, zagotovo je tako bolje. Še sreča, da je tako. Le onadva še ne vesta tega. Njen poslednji fižol in njegov zadnji krompir sta se prav te dni odločila, da v sebi ne nosita več kali novega življenja. Letos ju bosta še lahko užila in nahranila, naslednje leto se ju bo sicer dalo posaditi, vzklila pa več ne bosta. Preprosto ne zmoreta več. Preveč hudega se jima je zgodilo v zadnjih letih.
