Fotografija: Pexels
V angleščino prevedla Alaa Alqaisi*
To so najslabši dnevi. Ne vem, zakaj zadnje čase tako pogosto uporabljam presežnike ali pa rečem »prvič«, kot da bi moj um hipno razvrščal vsako izkušnjo glede na pretekla dejstva ali iluzije. Morda bi zadostovalo, če bi rekla, da so to strašni dnevi, brez primerjav z drugimi temnimi.
Vročina: šest neprekinjenih ur glavobola, ki doseže vrhunec okoli prve popoldne, nato pa postopoma popušča od četrte ure do sončnega zahoda. Nespremenjen, tog razpon. Neusmiljen. Tisti dve uri pred in po sončnem zahodu sta edina trenutka, ko začutim, da verige popustijo z mojih zapestij, da je moja glava končno svobodna, preden nastopi noč, preden se bombardiranje okrepi, preden zdrsnem v spanec, ko se moje telo nazadnje zruši kljub vsem naporom, da bi ostala budna, da bi se oklepala še zadnje sence časa brez sonca.
Tisti dve uri pred in po sončnem zahodu sta edina trenutka, ko začutim, da verige popustijo z mojih zapestij, da je moja glava končno svobodna, preden nastopi noč, preden se bombardiranje okrepi, preden zdrsnem v spanec, ko se moje telo nazadnje zruši kljub vsem naporom, da bi ostala budna, da bi se oklepala še zadnje sence časa brez sonca.
V tistih obljubljenih urah sedim na stolu, ki smo ga prinesli iz šole, spremenjene v zatočišče v Rafi, zdaj pa dokončuje svoje z nesrečami zaznamovano življenje pod platnenim nadstreškom pred šotorom. Njegovo ogrodje je rjavkasto, njegova površina se lušči. Razpustim lase in raztegnem svojih deset prstov v zrak, poskušam pomiriti vrtinčenje voda v sebi. Pred rdečim mrakom, milejšim obrazom krutosti, in pred najlepšo stvarjo, ki jo je Khan Younis pustil v moji duši, pozabim na sončev ugriz, ki je še vedno vrezan v mojo kožo, in pomislim, da usmiljenje morda le ni izginilo iz vsake ure dneva.
V tej vojni me je ideja zapora preganjala v mnogih oblikah – od zatočišč do vrst za vodo, od lakote do vročine. Prisilni pokop želje. Tisti občutek, da ti nekaj polzi mimo, in se ga ne moreš oprijeti iz tako krhkih razlogov, da se zdijo neresnični. Postavila sem si celo vprašanje, ki ga ne morem pozabiti: ali literatura, ki nastaja v zatočiščih, šotorih ali kjerkoli v Gazi — šteje kot zaporniška?
Postavila sem si celo vprašanje, ki ga ne morem pozabiti: ali literatura, ki nastaja v zatočiščih, šotorih ali kjerkoli v Gazi —šteje kot zaporniška?
Po tretjem tednu vojne sem začela hrepeneti po knjigi Moj pobeg v svobodo. Pustila sem jo med zbirko, ki sem jo zbrala med in po študiju, svojo bodočo knjižnico, svoje sanje, zdaj zakopane pod ruševinami našega družinskega doma na vzhodnem robu Gaze v Beit Hanounu. Videla sem se ob oknu zatočišča v Rafi, bolj prepletena kot kdajkoli z izkušnjo Alija Izetbegovića. Mislila sem, da mi bo ponovno branje morda pomagalo zbrati misli, ki so mi razpadale v dlaneh, da bo morda omililo bes, kakršnega dotlej nisem poznala, vsaj ne s toliko ostrine. Toda ko sem končno imela priložnost, da jo prenesem in spet berem, tega nisem storila. Pozabila sem. Do dna sem izpila zapor, dokler se ni naselil vame.
Spomnim se ubežnikov iz zapora Gilboa, še posebej Mohammeda al-Aride, ki je dejal: »Hranili smo se s sabr, s sadom potrpežljivosti te dežele,« medtem ko je bežal čez domovino, o kateri je sanjal, tik preden so njega in tovariše znova ujeli. Njihova občutja si predstavljam tako jasno, da se približam vsaki zaporniški zgodbi, pa naj bo še tako drugačna, pa naj bodo še tako različne oblike zaporov, ki si jih ljudje izmišljamo. Razumem silovito lakoto po svobodi, ko je predolgo ni. Ne razumem pa tistih, ki pravijo, da ne bi vedeli, kaj storiti s svojo svobodo, če bi jo imeli. Jaz—morda bi sprva nerodno tipala, a natančno vem, kaj bi storila. Dobro vem.
Spomnim se ubežnikov iz zapora Gilboa, še posebej Mohammeda al-Aride, ki je dejal: »Hranili smo se s sabr, s sadom potrpežljivosti te dežele,« medtem ko je bežal čez domovino, o kateri je sanjal, tik preden so njega in tovariše znova ujeli.
Zdaj razumem, zakaj gredo desetine administrativnih pripornikov v izraelskih zaporih v gladovno stavko. Človek ne more prenesti zapora brez znanega konca. Mora obstajati določen čas, zadnje obdobje. Kot je rekel Ward v sirski televizijski seriji Šminka (Qalam Hamra): »Naj nas obsodijo, premestijo … deset let, dvajset, karkoli, tudi usmrtitev.« Prav to »karkoli« je ljudi pripeljalo do tega, da so si resnično želeli smrti. Kaj človeka drži pokonci, če ne njegova vera, tisto, kar mu je tako dolgo krepilo hrbtenico? In če ta smisel izgine, kaj ostane drugega kot nič?
V dolgem žgočem dnevu se bojim ur, ki se ne premikajo. Poskušam misliti mirno, umetno, o tem, kaj bi lahko počela, čeprav ponavljam iste stvari dan za dnem. Pogajam se s soncem: navadila bom telo in duha, da bosta prenesla ta goreči kotel. Zamotila se bom z dvema filmoma zapored na telefonu, ali pa bom govorila z otroki, s starejšimi, vseeno je — samo da pripovedujem znane zgodbe na neznan način. Morda bom oprala celo kad umazanega perila, samo da ubijem čas. Toda sonce ne pozna usmiljenja; ne obrne niti malce svojega obraza, včasih pa mi celo pokaže jezik. Zato sedim, tišina kot moje zadnje zatočišče, požiram svojo besnost in si dopovedujem, da je to le majhna muha bitja, ki ga ne ganejo molitve teles, ki se topijo. In da mi bo ob koncu dneva povrnila z veličastnim rdečim mrakom.
*Alaa Alqaisi je palestinska prevajalka, pisateljica in raziskovalka iz Gaze, ki jo globoko navdušujejo literatura, jezik in moč pripovedovanja zgodb pri povezovanju kultur ter pričevanju o doživetih resničnostih. Več njenih del lahko preberete tukaj na ArabLit: Read more of her work here at ArabLit.
Iz angleščine prevedla G. B. O.
Avtorici in urednici ArabLit, kjer je bilo besedilo prvotno objavljeno, se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.
