Fotografija: Maja Drolec
Drago Jančar; Posmehljivo poželenje, Beletrina, 2025
Drago Jančar (1948) je eden osrednjih slovenskih pisateljev, dramatikov in esejistov, štirikratni dobitnik nagrade kresnik ter prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. Njegovi romani so prevedeni v številne jezike, prejeli prestižne nagrade doma in v tujini, njegovo pisanje pa je zaznamovano z nenehnim raziskovanjem človekove notranje razklanosti, svobode in ujetosti.
Roman Posmehljivo poželenje (1993), preveden že v osem jezikov, je nastal kot odmev avtorjevega potovanja po Ameriki, kamor je odšel s Fulbrightovo štipendijo. Postavljen je v devetdeseta leta, ko v New Orleans prispe slovenski pisatelj Gregor Gradnik na povabilo profesorja kreativnega pisanja dr. Freda Blaumanna. Ob prihodu ga prevzame zmedenost – prihaja »iz namrgodenih krajev v veselo okolje z nasmejanimi obrazi«, kjer so drugačni ljudje, drugačno vreme in celo odnos do literature. Gregor, ki je prepričan, da se pisanja ne da učiti, v Ameriki spozna ravno nasprotno.
Roman Posmehljivo poželenje (1993), preveden že v osem jezikov, je nastal kot odmev avtorjevega potovanja po Ameriki, kamor je odšel s Fulbrightovo štipendijo.
V romanu se močno kaže tema alienacije – človekovega odtujevanja od družbe in samega sebe, ki se izraža v osamljenosti in domotožju. Gregor se bori s tujim okoljem, a se mu hkrati približa skozi razmerje s pravnico Ireno Anderson. Njegov notranji razcep je ves čas prisoten: »Novi svet je krhek kot kristal, zato je pazil, da ga ne razbije … in naprej drsenje po ravni cesti čez sončno, razsvetljeno in napeto kožo Amerike, … trenutek trajajočega življenja nekje drugje.«
Dogajanje se prepleta z literarnimi in simbolnimi navezavami: Gregor stopa po četrti Tennesseeja Williamsa, skozi okno opazuje osebi iz Tramvaja poželenja, v svoji sobi pa ima ščurka, ki ga poimenuje Gregor Samsa. Družbo mu dela pisana druščina v Rigbyjevem baru, kjer temnopolti Jezus igra klavir, natakarica Debie streže pijačo, Gumbo in Louise prekupčujeta drogo, profesor Blaumann pa se zaplete s študentko Meg. Vse te like Gradnik primerja s ščurki – trdovratnimi, izmuzljivimi in vedno prisotnimi.
Dogajanje se prepleta z literarnimi in simbolnimi navezavami: Gregor stopa po četrti Tennesseeja Williamsa, skozi okno opazuje osebi iz Tramvaja poželenja, v svoji sobi pa ima ščurka, ki ga poimenuje Gregor Samsa
Eden vrhuncev romana je Gregorjevo doživetje Mardi Grasa, ko »so vsi malo nori, oz. so živeli še bolj umetniško, intenzivno umetniško«. Takrat se povsem preda novemu svetu, tudi zaradi Irene – čeprav ga doma čaka Ana. A ko Irene odide k Petru v New York, se Gregorju spet povrne občutek osamljenosti, postal je »le pasivni opazovalec celotnega dogajanja«. V tem delu Jančar doseže posebno intenzivnost opisa: »Plaz upehanih besed, ki tečejo čez mizo in ne priznavajo polifonije glasov vsenaokrog, ki so izključujoče … Svet je zožen do tiste točke, ko ne more nikamor več, ko ga je treba razkleniti.«
Pomembno ozadje romana je Gregorjevo ukvarjanje z Anatomijo melanholije Roberta Burtona, ki ga žene k ideji, da bi napisal svojo knjigo o tej bolezni duha. Bralec ob tem še močneje občuti njegov boj z notranjimi preprekami in ustvarjalnimi blokadami. Prelomnica pride ob klicu iz domovine – mati umira in Gregor se mora vrniti. Takrat zapiše Jančar eno najbolj pretresljivih misli: »Gnalo ga je v to noro, vrtinčasto središče in na rob lastnega življenja, ki je čutilo, da se zdaj, zdaj, izteka neko njemu tako bližnje življenje.«
Roman je prepleten z anatomskimi skicami in razpredelnicami, ki prikazujejo točke melanholije, s čimer pridobi tudi strokovni in filozofski razsežnosti. Jančar v zgodbo vnaša prvine potopisnega romana, barvitost New Orleansa, jazz, blues in hrano, a hkrati vedno opozarja na temnejšo, odtujeno plat bivanja.
Jančar v zgodbo vnaša prvine potopisnega romana, barvitost New Orleansa, jazz, blues in hrano, a hkrati vedno opozarja na temnejšo, odtujeno plat bivanja.
Na ovitku piše, da je Posmehljivo poželenje »sočna mojstrovina«.
To vsekakor drži: resničnost se v njem gradi kot pripoved, pripoved pa spreminja resničnost. Jančar ne piše velike zgodovinske zgodbe, temveč zgodbo o posamezniku, ki išče svoje mesto med fižolom in rižem, jazzom in bluesom, literarnimi delavnicami, pa tudi med »poželenjem in hrepenenjem«.
