Foto: Željko Stevanič
DENAR
denar vstopi v glavo neopazno
najprej odkimavaš in zavračaš
se obračaš v nebo
ker so oblaki dragocenejši
te je učil sokrat in platon in že kdo
denar pa žvenklja in žvenketa
včasih tiho včasih glasno
vedno vztrajno
potem zamenjajo cervantesa z ekonomijo
in biblijo s seznamom ekumenskih trgovinskih centrov
ki jih vodijo na svojih domačih vrtovih
tisti v prevelikih čevljih
v katere so vstopili
ko je svet spal
in tako
pravi denar
ki žvenklja in žvenketa
včasih tiho včasih glasno
vedno vztrajno
zakaj nočeš tudi ti ?
pravi
če so že vsi
zakaj bi bil ravno ti edini bebec v tem sprevodu ?
in žvenklja in žvenketa
čisto blizu ušesa
in potem čisto blizu oči
in blizu ust
ima okus po slanih arašidih
prija zelo prija
usta potegne skupaj
tako da se samodejno zaokrožijo v oooooooooo
oooooooooo denar!
krikneš
o denar moj edini!
in že ga imaš v glavi
od glave do srca pa ni daleč
in tako umreš
VSAKDANJA LITANIJA
svet se ne spreminja
ker svet ni rožni grm
ne pozna pomladi poletja jeseni in zime
samo trnje
svet se ne spreminja
odžeja se s krvjo
zasiti se z besedami
posladka z lažmi
svet se ne spreminja
pač pa
spreminja balerino
v dvigovalca uteži
učitelja v čistilca greznic
slikarja v črička iz andersenove pravljice
arhitekta v ponavljalca šestega razreda
svet se ne spreminja
zato ni prav nobene potrebe
da bi ga občudovali
kot vreteno je
svet
z iglo na koncu
ki nas je uspavala že davno
ko smo bili še v pravljici
LJUBA MEDEJA
nisi ubila
najinih otrok
samo sanje
zdaj čakava na ponovitev
nekje v prihodnjih življenjih
ko bom jaz reka
in ti bel kamen
preko katerega bom tekel
kot da te objemam
PREDNIKI
nosiva najine prednike
kot težke kamnite oblake
njihove zgodbe so nepredvidljive
pripoveduješ mi
o tvojih davnih babicah in dedkih
ki jih nisi poznala
zdi pa se ti
da vidiš njihovo podobo
vsakič ko se pogledaš v ogledalo
pripovedujem ti o svojih
ljubih in manj ljubih
ki sem jih zdavnaj pokopal
na dno vodnjaka na dvorišču hiše
ki je zgrajena iz kamnov zgodb
nosiva prednike
kot neznane gobe
vzniknile so iz težkih časov
ki niso najini
ki nikoli ne bodo najini
zastrupljajo naju
ko leživa naga na belih
hladnih rjuhah poletja
namesto da bi se ljubila
