Poezija Nourija al-Jarraha se odpira kot prostor med dvema modrinama: med nebom in morjem, med izgubljenim mestom in telesom, ki še vedno pomni. Njegov Damask ni zgolj kraj, temveč rana, privid, amulet, mesto, ki se pesniku izmika prav zato, ker ga nosi v sebi.
V teh pesmih se lepota nikoli ne pojavi brez razpoke. Svetloba je nasilna, oko je izdrto, čolni so izgubljeni, telo je prerešetano, toda jezik kljub temu vztraja. Pesnik ne zapisuje katastrofe od zunaj; govori iz njenega središča, iz slepote, ki vidi več kot pogled.
Al-Jarrahova poezija je zato poezija izgnanstva, a tudi poezija upora. Ne pristaja na to, da bi bila vojna zadnja resnica sveta. V njenih podobah se mit, zgodovina in osebni spomin premešajo v govorico, ki ne pojasnjuje, ampak odpira. Vsaka plošča je kakor kamen, dvignjen iz ruševin; vsaka podoba nosi sled izgubljene domovine.
