Fotografija: Pexel – Daniel Reche
Vse sem ti razkril in vse povedal tako, da sedaj zagotovo nič ne veš. Si zaupnik brez dokazov. Fantazije ohlapnih oblik so kovačnica za blodnje in tvoji komentarji so središče najine nezavednosti, skrunjene do čudovitih stvari. Sva eksperiment podob, ki brez presoje poglabljajo skrivnosti, in motivi dražijo zasebnost do zoglenele kritičnosti. Z zlato tinto beleživa zasuke in v naju brizgajo prepoznavne skrivnosti. Za trenutek večnosti se potopiva v nezavedno in, ko si iz očesa odstraniva kričanje, na hitro izgineva.
Zvezdna beležka, brez obsojanja nemoči, za hip prepozna najine namene in videnja bliskajo skozi ponavljajoče se slikanice. Spodbujava se v specifične spomine.
Zvezdna beležka, brez obsojanja nemoči, za hip prepozna najine namene in videnja bliskajo skozi ponavljajoče se slikanice.
Ko sva zadnjič stopala po sipinah in golem kamenju, sem ti nalašč zamolčal vsebino morja. Skozi sončne odtenke sem zakrival skrivnosti, ki so brbotale v večer dneva, odetega v zibelko erotičnih pokrival. Nisi odnehala in moje skrivnosti so na krilih hrepenenja in hotenja plapolale skozi podhode zanesenih čarovnij.
Moja korenina želja si in napitek, vmešan v prastaro in skrivnostno. Si misel in dejanje. Kotel, v katerem ljubiva, vre samotarsko in ni nama treba, da stojijo na tistem bregu, ki opazuje zastrte zavese. Za njimi, zavesami, rajža dozorena moč in ni nama treba, da bi si nadejala pomoči. Dovolj se zemlja dviga skozi skrivnosti, oplemenitene z ničemer. Ker sva. Izza pregrade, varovalke pred njimi, raste pomlad in razkošje razkazuje ozdravele rane. Krvni napitek je le še obsedenost, katere vrednost je harmonija večnih pesmi. V tem sva potujoča odrešitev, sva vrenje in stražarja norcev. Odrevenelost je le dokaz, kako se skrivnosti ubranijo pred mrazom, in potrpežljivost napreduje v odrešitve.
V tem sva potujoča odrešitev, sva vrenje in stražarja norcev.
Srhljivo čudovita je resnica in nikdar omadeževana. Resnica skrivnosti. Srhljiva v vencu, spletenem iz cvetja, položenega v nedrja praporščakov, katerih namen je svetloba. Pod pogrinjalom dušnega obraza se plodijo svežine in zvestobe dobrim namenom.
Skrivnost. Strah? Sram? Stigma? Rodovi gnusa pred spretnimi vlačugami? Skritost pred razdejanjem obraza? Prikrivanje nagote in ostudnost boja proti gnusu? Mračina svetlobe? Beg v tolažnike?
Takšni hodimo po zemeljski obli in na obraz se nam lepijo ožgane krpe.
Studenčnica priteka iz samote izvirov, lev se sprehaja ob vznožju želja, na obzidju so pripravljene pasti in upanje je stoječa fanfara, ki se zaletava v nje, ki skušajo pokončati mladike. Vrata vseh potokov so priprta in sončna svetloba lomi tako krvoločne kakor neizčrpne v dvigovanju zemlje.
Tako skrivnost posije v dediščino, ki prebiva tako v gozdu, kakor na poteptanih poželenjih.
Tako skrivnost posije v dediščino, ki prebiva tako v gozdu, kakor na poteptanih poželenjih.
Vselej v upanje in resnico, zavoljo katere smo prijokali in se prismejali do tukaj. Z mečem v rokah smo številno ljudstvo in smo rosa samotnega dvora. Najglasneje govorijo skrivnosti. Tudi njim, ki nočejo poslušati. Potoke resnice iščemo in se pokrivamo s čredami, katerih pravda je slišanje odmevov gora. Hribi se topijo in njih skrivnost je naš vzpon, ki odteka v razmikajoče se doline. Do največjega sonca, ki greje najbolj prav in je rez pregreh.
Sedaj se lahko objameva. Pot je dovolj dolga, da postoriva tisto najpomembnejše. Tisto, ki je skrivnostno in se kaže na vsakem koraku. Nisva več vosek, pač pa plamen, ki je dragocena razgaljenost, v kateri se lahko uresničiva. Sva neuničena in pašnik zaljubljencev. Zbežala sva pred hudim časom in se rešila izgnanstva. Nihče naju ne stiska in takšna lahko zaobjameva jutranje svetlobe. Ker sva rekla skrivnosti, naj spregovori. Četudi ostane skrivnost.
