Fotografija: Slađana Vide
***
Ko bi vsaj povezal nekaj črt
in jih s toplo sapo pihnil v veter.
Ko bi vsaj narisal krog z rokami
in prekinil vihar med črno in sivo.
Ko bi vsaj zaključil, da se izgubljaš v mojih očeh iz rjave
prsti in da le v njih lebdiš.
Takrat, le takrat bi lahko spletla niti las v vijugaste grebene,
dvignila ličnice visoko in na ušesa položila nežni žarek
sonca.
Takrat, le takrat bi moja reka zopet tekla.
Tako pa paralizirana čepim med hrapavimi čermi.
Bodice prodnika prepredajo moje iznakaženo telo.
Usta, sešita z zarjavelo naplavino utišajo krik, ki rešeta
presušeno strugo.
***
Ob drobnem cingljaju
se je na dno trebuha
kakor sploščen mesec
usedla ljubezen.
Streljam na njo s slepimi naboji
upajoč na to,
da potone.
Še vedno je tam.
Položila jo bom v vitrino
in vsake toliko, kot starka s skatlice s perlami, znje obrisala prah.
***
Na jezero se je spustila
vreča naslade.
Razgrnila je svojo
biserno obleko,
da bi jo
lesk modrine
povzdignil
nad valove čutov.
Iščoč tišino
je razprla peruti, in jih
previdno
posušila na vetru.
Bežno je pogledala za sijem,
ki se je pogrezal v globino.
Ulegel se je na školjko,
da ji vrne njeno prvotno obliko.
Mir je,
pomisli.
