Fotografija: Pexels – Gabriel Peter
Ne vem, kdo je Metki podaril tisti prstan.
Poznala sem njene starše, ob koncu sedemdesetih. Dolenjce, ki so prišli na obrobje Ljubljane že pred vojno in odprli gostilno. Ker gostilna vedno dobro »nese«, so pridobili kar nekaj zemlje in pet otrok, sicer pa sta starša s svojo mehko govorico »zavijala« po dolenjsko in bila precej preprosta človeka. Njihov oče, klicali so ga ati, je imel karizmo, čeprav je bil preprost oštir; fantje so ga spoštovali in se ga bali. Vsak večer so se dobili pri njem doma in načrtovali svoje življenje, še potem, ko so imeli že svoje žene in svoje otroke. Najmlajša Metka je bila bolj mamina, mamina ljubljenka.
Metkini štirje bratje so bili že precej tipični Ljubljančani, po govorici se ni kazalo, od kod izvirajo, vsi so doštudirali, zgradili hiše na domačem dvorišču, se ukvarjali s politiko, in marsikdo je poznal njihovo gostilno. Jaz sem jih poznala zaradi očetove delavnice. Najmlajši mi je bil celo všeč, in to v času moje najhujše pubertete, ampak to je bila bolj iluzija o deset let starejšem fantu, ko si pubertetnica pri štirinajstih želi, da bi jo imel zrel fant za svojo princesko. Poleg vsega je bil zaročen s svojo sošolko iz pravne fakultete, ki ga je »čakala« tudi tedaj, ko je bil pri vojakih. Všeč je bil najprej moji mami in potem – po njenem prigovarjanju, da je iz dobre družine, pošten, pameten in študiran, – malo tudi meni. Najbolj me je pritegnil njegov gromki glas in precej avtoritativen nastop.
Metkini štirje bratje so bili že precej tipični Ljubljančani, po govorici se ni kazalo, od kod izvirajo, vsi so doštudirali, zgradili hiše na domačem dvorišču, se ukvarjali s politiko, in marsikdo je poznal njihovo gostilno.
Kadar je prišel z Lojzom na dvorišče naše ličarske delavnice, je bil nasmejan, jaz pa sem se skrila v hišo in izza zavese v dnevni sobi opazovala in prisluškovala njihovim pogovorom. On je končeval študij, jaz sem komaj začela v gimnaziji. V resnici se potem kasneje v življenju Metod nikoli ni ukvarjal s pravom. Mogoče so ga za ta študij nagovorili bratje, ki so se poleg s svojimi službami ukvarjali tudi z avtomobili, kar je bilo tedaj dobičkonosen prekupčevalski posel; prodaja, nakup, prodaja, nakup. Vmesni člen je bil moj oče, ki je imel priznano ličarsko delavnico. Poklepano vozilo je »poličal« in takrat je prišel, največkrat z deset let starejšim bratom Lojzom, očetovim vrstnikom.
Lojze je mojega očeta nagovoril, da je kupil hiško na otoku Krku v Malinski, kar je bilo meni nadvse priročno, mogoče se vendarle še kaj izcimi …, in potem smo bili sosedje. Vsako sezono, ko smo prišli na morje, se je oče pogovarjal z enim od bratov – sosedov, kaj je novega. V njihovih družinah je vedno bilo kaj novega, če drugega ne, so dobili kakšnega dojenčka, družinam so posvečali veliko pozornosti, vsi bratje so imeli po tri ali štiri otroke, razen Metke. Potem smo se ves dopust »prenašali«, gledali s terase na teraso, zjutraj jih je bilo treba pozdraviti, moški so odzdravljali in dodali še kakšno prijazno besedo, ženske pa me največkrat niso niti pogledale.
Malo smo se razlikovali, vsaj jaz sem takrat tako razmišljala, saj so bili oni Ljubljančani, njihove žene so bile vse nekoliko bolj fine in se niso veliko družile z mojo mamo, z očetom še malo, z mamo pa nikoli, jaz sem bila pa še mlada in so me opazili moški, ženske so me imele za otroka. Slišalo se je pa vse. Najbolj glasne žlice so bile, kadar so bili na morju »dohtarjevi«, žena se ni posvečala gospodinjskim opravilom in je bilo vse bolj na žlico, je bila pa prečudovito lepa. Na plaži je snela naramnice modrca, spodvihala spodnji del kopalk, da se je videlo skoraj vse, in svoje telo nastavljala soncu. Ustnice si je mazala z živo rdečo šminko, se mi zdi, da je bila proti poldnevu že čisto mehka na tisti skali, kjer se je gospa sončila. Po tretjem otroku je bila že kar nekoliko preveč okroglih oblin, ampak usta si je še vedno šminkala z živo rdečo, dvigala svojega dojenčka v zrak in ga poljubljala. Druga, šoferjeva žena (bil je osebni šofer velikih živin …) je bila hladna, nikoli ni poljubljala otrok, čeprav sta imela z možem štiri hčerke; takrat so bile še čisto majhne, vsako leto se je rodila ena. Zadnji dan dopusta je Katra vrgla na teraso veliko rjuho in metala cunje iz hiške, nekaj skozi vrata, nekaj skozi okno, zavezala culo, mimogrede je bilo vse v avtu, in so se odpeljali.
Na plaži je snela naramnice modrca, spodvihala spodnji del kopalk, da se je videlo skoraj vse, in svoje telo nastavljala soncu.
No, v tem res ni bilo ne vem kakšne finese, a jaz, skoraj otrok, sem še tipala skozi življenje.
Metod je prišel samo dvakrat. Prvič sam s svojo belo vectro, mogoče sem se zaljubila v ta avto takrat, in imela sama potem v življenju tri vectre. Klepetal je z mojim očetom … ptički so žvrgoleli, morje se je penilo in metalo kristale, mislila sem, da lebdim … on pa je z enim očesom gledal v moja stegna, medtem ko sem očetu pomagala beliti dnevno sobo, in ko je odhajal, je potrobil, moja mati pa je rekla:
»O, punca, tale fant je prišel zaradi tebe, pa kako je lepo vzgojen, a si ga kaj pogledala? A te je kaj vprašal?«
Drugič je prišel samo za vikend s svojo Marto, suhljato očalarko, in kmalu po tistem sem slišala, da sta se poročila. Pa saj sem se jaz tudi, čez dobrih šest let.
Pred časom sem ga gledala po televiziji, zdaj starejšega gospoda – »pričevalca«, še vedno se ukvarja z gostilno, na Krasu ima velik vinograd, ampak gospod je zdaj v letih, ki niso več mikavna.
Pred časom sem ga gledala po televiziji, zdaj starejšega gospoda – »pričevalca«, še vedno se ukvarja z gostilno, na Krasu ima velik vinograd, ampak gospod je zdaj v letih, ki niso več mikavna.
Metko sem videla na Krku samo enkrat. Z ljubimcem, precej starejšim poročenim moškim. Nisem si predstavljala, kako to izgleda, če imaš poročenega, … sem pa slišala starše, hm, no, ja. Vedeli smo, da edina ne živi doma, bratje so si zgradili hiše na domači zemlji, ona pa se je še malo iskala. S terase se je slišalo smejanje od popitega vina. Ona in Peter. Na plaži skok v morje, vsi so skakali z istega pomola, ki so ga sami zabetonirali in kjer je bil privezan njihov čoln, tako kot bratje – po moško – je skočila tudi Metka, dolgi svetli lasje so sunkovito zaplapolali, ko se je pognala s pomola, potem pa se je že slišal njen smeh, ki je bil rahlo hreščeč glas kadilke. Sončila sta se na njihovem pomolu, božala ga je, Petra, po hrbtu, njeni dolgi, temno rdeče obarvani nohti so poplesavali po njegovem hrbtu in velik prstan z rdečim kamnom se je svetlikal v soncu.
To je bilo tedaj, še v Jugoslaviji, ko smo vsako leto težko pričakovali velik državni praznik jeseni, ob koncu novembra, potem smo imeli kar teden dni počitnic, in marsikdo si je lahko privoščil kratko potovanje ali izlet, zato smo se teh prostih dni veselili. Leta 1981, prvega decembra, je 180 potnikov in članov posadke sedlo na letalo DC-9 McDonnel Douglas slovenskega prevoznika Inex-Adria, ki je prvič z Brnika poletelo na Korziko. Na enodnevni izlet. A ciljne destinacije niso dosegli, saj je letalo med postopkom spuščanja s krilom zadelo ob goro, nato pa treščilo na drugo stran v gore. Najhujše letalske nesreče v slovenski zgodovini ni preživel nihče.
Najhujše letalske nesreče v slovenski zgodovini ni preživel nihče.
Kot se je kasneje izkazalo, je do nesreče vodilo več dejavnikov. Ključno naj bi bilo predvsem nenatančno izražanje, tako zračne kontrole (kontrolor je zelo slabo govoril angleško), pa tudi posadka letala ni obvladala francosko. Kontrola je bila namreč prepričana, da je letalo že nad morjem, in je izdala ukaz o spuščanju letala, čeprav je bilo to dejansko še nad goratim območjem otoka. Vreme je bilo slabo in letalo se je spuščalo v meglo, vidljivost je bila izredno slaba. Ko je varnostni sistem na letalu začel opozarjati na bližino tal, je bilo že prepozno, da bi posadka ustrezno reagirala in preprečila najhujše. Letalo je treščilo ob goro.
V času nesreče manjše letališče Ajaccio (Campo dell’Oro) ni imelo radarja.
Alenka Puhar, novinarka in publicistka časnika Delo, je ob objavi novice zapisala, da se je ta črni dan za 180 oseb končal na kamnitem pragu Svetega Petra. Takšno je namreč ime gore, v katero je treščilo letalo – San Pietro.
Alenka Puhar, novinarka in publicistka časnika Delo, je ob objavi novice zapisala, da se je ta črni dan za 180 oseb končal na kamnitem pragu Svetega Petra.
Te nesreče se še zelo spominjam. Okoli 10h dopoldne so po radiu objavili, da je letalo izginilo. Nepredstavljivo. Najhuje pa je bilo zvečer, ko so objavili seznam potnikov. Med njimi je bilo znano ime. Spomnila sem se njenega smeha in njenega skoka v morje. Verjetno je držala Petra za roko, ko se je zgodilo.
Mama ni pričakala svoje Metke, nikoli več je niso videli.
Namesto Metke je prišel samo njen prstan s temno rdečim kamnom.
