Fotografija: Pexels, Thom Gonzalez
Iz arabskega jezika prevedla Meriem Essaoudy
Irski avtor Samuel Beckett je svetu predstavil posebno obliko absurdnosti in utrujenosti – temno vizijo obstoja. V Beckettovem svetu telo ne stremi k cilju, temveč k novi fazi bolečine in izgube. Kot drevo, ki ne ve, kam raste, izgublja svoje veje, dokler na koncu ne stoji kot šibko ogrodje, ki občuti svojo osamljenost.
V mestu Gaza in njegovem nenehnem boju z vojno, uničenje ni uprizorjeno niti namišljeno. Domovi in zgradbe se sesuvajo pod krutostjo bombardiranja in odmevi eksplozij. In čeprav se zdi, da se je bolečina zbrala na enem mestu, se nekateri ljudje smejijo. Mar ni nenavadno, da se nekdo smeje v Gazi? Tukaj smeh ni zato, ker bi bilo uničenje zabavno ali prijetno – je trenutek golote pred samim seboj, popolna izpostavljenost. Človek nima druge izbire, kot da se smeje.
Mar ni nenavadno, da se nekdo smeje v Gazi? Tukaj smeh ni zato, ker bi bilo uničenje zabavno ali prijetno – je trenutek golote pred samim seboj, popolna izpostavljenost.
Zdrs
Ko je bomba udarila blizu naše hiše, je svak izgubil ravnotežje. Poskušal je pobegniti, a je zdrsnil in padel kot klovn v komičnem prizoru – le da ni nosil kostuma, temveč zgolj čisti strah. In čeprav je bila celotna situacija čista groza, je planil v smeh. Smejal se je svojemu telesu, ki ga je izdalo, podobi sebe, kako se sesuva od strahu. Kot da bi padec nenadoma razkril skrito komiko telesa v tem obstoju.
Trenutek zatem smo se vsi smejali – kolektiven smeh, kot da bi se spotaknili med piknikom. A ta smeh ne pripada piknikom. Je popačen zvok, kot glasba poškodovanega kasetnega traku. Ta smeh je oropan veselja, nosi zadnje ostanke energije, ki bi se sicer lahko spremenila v jok.
Kot pokaže Beckett v svoji igri Endgame (Konec igre, slovenski prevod Srečko Fišer), je telo nič drugega kot lutka. Lutka, ki je utrujena od gibanja, a ne more drugega, kot da se še naprej giblje.
Kot pokaže Beckett v svoji igri Endgame, je telo nič drugega kot lutka. Lutka, ki je utrujena od gibanja, a ne more drugega, kot da se še naprej giblje.
V Gazi se ta lutka smeje, medtem ko razpada—smeje se svojemu neizogibnemu in nenehnemu sesuvanju. Tukaj ljudje hitijo ustvarjati resno komedijo iz elementov, ki nikoli niso bili mišljeni za uporabo. To je tisti trenutek, ko si pred ogledali znova in znova ponavljamo, obdani z grozljivimi odsevi, v iskanju izhoda—vendar zaman.
Smeh je v tem primeru notranji dialog – način potrditve, da si še živ. Je nova oblika samorazlage v času pomanjkanja – samega življenja. Ta smeh je absurden, kaotičen in primitiven. Ne pomeni, da je nekdo znova odkril veselje ali varnost. Je odziv na smrt, kot dihanje človeka v komi.
In tako kot v Beckettovem svetu, smeh nikogar ne reši pred smrtjo, čeprav ji vsaj doda nekoliko grenak priokus. In kdo lahko smrt zmehča le z enim požirkom vode?
In tako kot v Beckettovem svetu, smeh nikogar ne reši pred smrtjo, čeprav ji vsaj doda nekoliko grenak priokus. In kdo lahko smrt zmehča le z enim požirkom vode?
Voz žalosti
Ko se duša smeji v Gazi, to ni zaradi optimizma ali upanja na svetlobo na koncu tunela. Pravzaprav se posmehuje potem samim — kajti tukaj je vsaka pot obdana s smrtjo. V času vojne je vse človeško razbito, in vse naravno zlomljeno. A ko pride trenutek ironije, se morda soočimo z novo definicijo bede in drugačno obliko človeškega propada.
V prizoru, ki se zdi preprost, a nosi čudno simboliko, dve ženski iz Gaze—nekoč elegantni, v svojih preteklostih — stopita na voz, ki ga vleče osel. Brez goriva, brez avtomobilov, brez civilizacije. Sedita na vozu kot na odru farse. In namesto da bi jokali, izbruhneta v smeh. Ta smeh ni izraz nečesa smešnega — je globok izraz ponižnosti. Smeh ob izgubi dostojanstva, ob zrušitvi nekdanje slave, ob padcu iz razkošnih sosesk na prašne poti. Od brezhibnih oblačil do cunj, ki jih ni več mogoče očistiti. Smeh, razpršen pred ogledalom, ki nenadoma odseva, koliko so se tvoje poteze spremenile—in vse, kar lahko storiš, je, da se smeješ, da se ne zlomiš.
Ta smeh ni izraz nečesa smešnega — je globok izraz ponižnosti. Smeh ob izgubi dostojanstva, ob zrušitvi nekdanje slave, ob padcu iz razkošnih sosesk na prašne poti.
Beckett nekje zapiše: Smeh nas ne more rešiti, a dušo osvobodi bede in jo spusti v neznan prostor.
In točno to se dogaja v Gazi. Smeh duše ne osvobodi bede, a ji dovoli, da lebdi nad njo. Trenutek smeha je tu redek stik, kjer se izčrpano telo sreča z zlomljeno dušo in skupaj ustvarita bežen iskren trenutek življenja. Smeh je edini most med raztrgano notranjostjo in neobvladljivim zunanjim svetom.
Ni naključje, da smeh prebivalcev Gaze spominja na smeh Beckettovih likov. V Čakajoč Godota se Vladimir in Estragon ne smejeta, ker bi bilo kaj smešno, temveč zato, ker je čakanje neznosno — in nesmiselnost sveta ju prisili, da namesto besa poiščeta alternativni ton: smeh.
»Smejva se, da ne bova jokala,« pravi Estragon — skoraj kot bi govoril v imenu prebivalcev Gaze.
Tukaj je smeh notranja odločitev — da zaščitiš svojo dušo pred tem, da bi postala nič drugega kot pepel. Ni zanikanje bede, temveč njen izraz skozi sredstvo, ki ga zatiranje ne more utišati.
Tukaj je smeh notranja odločitev — da zaščitiš svojo dušo pred tem, da bi postala nič drugega kot pepel.
Fotoalbum
Nek prebivalec Gaze je dejal:
»Stal sem pred ruševinami svojega doma, ne da bi vedel, kaj pravzaprav iščem. Našel sem majhno luknjo, ki so jo naredile granate. Skozi njo sem stopil v skoraj popolnoma uničeno sobo in tam našel fotoalbum. Usedel sem se na ruševine in listal po slikah — moja poročna fotografija, moj prvorojenec, naši prazniki, družinski spomini. Smejal sem se, ko sem zagledal sebe, mlajšega, kako plešem v tej hiši, ki ne obstaja več.«
Ko se je prebudil v svojo okolico, je vse raztrgalo pomen obstoja. Zato je odložil tisti nasmeh, kot da bi bil zasačen sredi škandala.
Tisti smeh ni bil niti sarkazem niti sreča. Bil je obupan poskus, kako ponovno uveljaviti samega sebe v soočenju z izničenjem. Trenutek smeha pred fotoalbumom je bil spopad med preteklostjo in praznino — med intimnostjo in razdejanjem. Tukaj smeh postane način za ponovno vzpostavitev eksistencialnega ravnotežja, opomnik, da je nekoč obstajalo nekaj, po čemer se je splačalo hrepeneti, četudi zdaj leži v pepelu.
Tukaj smeh postane način za ponovno vzpostavitev eksistencialnega ravnotežja, opomnik, da je nekoč obstajalo nekaj, po čemer se je splačalo hrepeneti, četudi zdaj leži v pepelu.
Tako kot v Beckettovem gledališču ljudje izgubijo občutek za čas, se izgubijo v nepomembnih dogodkih in se zatekajo k spominom, da bi upravičili svoj obstoj. Natanko tako kot v Srečnih dneh, kjer lik Winnie postopoma tone v zemljo, a še vedno govori o svojih spominih, se smeji drobnim stvarem—kot bi skušala potisniti preteklost v sedanjost, da bi preprečila popoln zlom.
Beckett zapiše: »Morda so najboljša leta mimo. Ko je bila še možnost za srečo. A jih ne bi hotel nazaj. Ne s tem ognjem v meni zdaj. Ne, ne bi jih hotel nazaj.«
Ironija
Po Beckettovi logiki ni junaštva, ni srečnih koncev, ni odrešitve. Obstaja pa smeh—kot da je to edini preostali del človeškosti, medtem ko vse drugo razpada v absurd. Tako kot v Gazi, kjer so domovi bombardirani, drevesa izruvana, elektrika in voda prekinjeni, dostojanstvo izbrisano —ostane bore malo, kar je še mogoče braniti, razen te krhke sposobnosti smeha.
Tako kot v Gazi, kjer so domovi bombardirani, drevesa izruvana, elektrika in voda prekinjeni, dostojanstvo izbrisano —ostane bore malo, kar je še mogoče braniti, razen te krhke sposobnosti smeha.
Kot da je smeh sam po sebi oblika upora — ugovor temu, kar se dogaja. Filozofija, ki smeh spreminja v orožje, tudi če strelja v praznino.
V nekem dogodku, ki ga je pripovedoval prebivalec Gaze, je pomoč s padalom pristala na njegovi strehi. Ljudje so se zbrali in vstopili v stavbo, da bi prevzeli hrano — a zgodilo se je to, da so plenili vse: pohištvo, naprave, vsakodnevne spomine — tudi same škatle s pomočjo. Moški je rekel:»Smejal sem se, kljub vsemu. Kakšna farsa je to?«
Njegov smeh ni bil praznovanje, temveč ritual dovoljene norosti — temna ironija, ki vznikne iz stvarnosti, ki ne loči več med preživetjem in propadom. Njegov smeh je bil kot smeh Zorbe, ki je plesal na grobu svojega sina, v poskusu, da si ponovno pribori orodje za kljubovanje smrti.
Spominja tudi na smeh Beckettovih likov, ko z zadržanim humorjem govorijo o svoji prihajajoči smrti ali pa se posmehujejo svoji ponavljajoči se bedi: »Ko si v dreku do vratu, ti ne preostane drugega, kot da zapoješ.«
Spominja tudi na smeh Beckettovih likov, ko z zadržanim humorjem govorijo o svoji prihajajoči smrti ali pa se posmehujejo svoji ponavljajoči se bedi: »Ko si v dreku do vratu, ti ne preostane drugega, kot da zapoješ.«
V Gazi je petje morda nemogoče — vendar je smeh še vedno dosegljiv, kot krik, ki pravi: »Še vedno se zavedam, kaj se dogaja. Zato se smejem.« Smeh tukaj ni zgolj izraz protislovja—je zavestno dejanje zavrnitve popolnega zloma.
»Nič ni bolj smešnega kot nesreča, to ti priznam. Da, da, to je najbolj komična stvar na svetu.«
— Samuel Beckett, Čakajoč Godota
Meriem Essaoudy je spletna učiteljica angleščine in trenutno študira angleške študije in prevajanje na Univerzi Hassan I v Maroku. Spomladi 2025 bo tudi pripravnica pri reviji ArabLit.
- Avtorju in uredništvu ArabLit, kjer je bilo besedilo v angleškem prevodu (21. 4. 2025) tudi najprej objavljeno, se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo. Iz angleškega jezika prevedla G. B. O.
