Fotografija vir: Wikipedia, naslovnica romana It Ends With Us (Colleen Hoover)
It Ends With Us – ali pa tudi ne.
Ljubezen ne boli.
To je resnica, ki bi morala biti zapisana z velikimi črkami. Povsod. Na platnicah knjig. Na začetkih poglavij. V srcih tistih, ki še verjamejo, da moraš najprej trpeti, preden si ljubljen.
Tisto, kar boli, ni ljubezen.
To, kar boli, ima ime: nasilje.
Tisto, kar boli, ni ljubezen.
To, kar boli, ima ime: nasilje.
In nasilje ni ljubezen. Nikoli. Nikdar. Nikjer.
Zato je It Ends With Us Colleen Hoover tako zapleten fenomen. Knjiga, ki jo berejo množice. Predvsem mlade ženske. Dekleta, ki vstopajo v odnose. Ki šele postavljajo meje. Ki še ne vedo, da so meje nekaj, kar lahko – in morajo – imeti.
Za marsikatero izmed njih je to prva knjiga, ki sploh izreče besedo »nasilje«. Prva, ki pokaže, da tudi ljubeč moški lahko stisne premočno. Udari. Rani.
Zato ji ne moremo odreči pomena.
Tudi film – z vso svojo hollywoodsko olepšavo – je vsaj poskus.
Poskus govoriti o nečem, o čemer se še vedno pogosto molči.
Toda – to ni dovolj.
Zgodba Lily in Ryleu ni zgodba o razumevanju. Je zgodba o nevarni zamegljenosti.
Zgodba Lily in Ryleu ni zgodba o razumevanju. Je zgodba o nevarni zamegljenosti.
Ryle ni prikazan kot nasilnež, temveč kot nekdo, ki je poškodovan. Ki je v resnici dober, a mu »uide«. Nekdo, ki se »bori s sabo«. Ki ima razlog.
In tu se začne težava.
Ker vsak ima razlog.
Vprašanje je – ali imaš pravico?
Ryle je nima. A si jo vseeno vzame. Z roko. Z besedo. Z močjo.
In pripovedovalka to vidi – a ga vseeno ljubi. Verjame mu.
In mi, kot bralci, se znajdemo v pasti. Začnemo ga razumeti. Morda celo opravičevati.
Ker ima travmo.
Ker je zdravnik.
Ker je včasih nežen.
Ker jo ima vendar rad.
Tudi to reče.
Po vsakem udarcu.
In Lily? Ostane.
Še kar nekaj časa.
Tako kot ostanejo mnoge.
Ne zato, ker bi bile šibke. Temveč zato, ker so prepričane, da nimajo izbire.
Ker je nasilje najprej psihološko. Ker je svet okoli njih neprepoznaven.
Ker družba ne vpraša: »Kaj potrebuješ?«, ampak: »Zakaj si še tam?«
Ker sram. Sram!
Tuj bi moral biti ta sram.
In Lily? Ostane.
Še kar nekaj časa.
Tako kot ostanejo mnoge.
Film temu doda še eno plast nevarnosti.
Zamegli nasilje z estetiko. Z glasbo. Z mehkobo kadrov.
Udarec postane mehka senca. Nasilje dobi obliko spomina, ne izkušnje.
In ko se to zgodi, izgubimo ostrino.
In ko izgubimo ostrino, izgubimo resnico.
Zato je pomembno reči: It Ends With Us ni varna zgodba.
Ni tisto, kar naj bi bila – zgodba o koncu nasilja.
Je zgodba, ki nasilje prepozna, a ga ne obsodi.
Ki odpira vrata, a ne postavi pregrade.
A kljub temu – ali ravno zato – je pomembna.
Ker je prvi korak.
Ker mlade ženske začnejo spraševati.
Ker si izmenjujejo odlomke.
Ker prvič rečejo naglas: »Tudi meni je to naredil.«
Ker začnejo čutiti, da to ni normalno.
Ker morda prvič začutijo, da niso same.
Ker prvič rečejo naglas: »Tudi meni je to naredil.«
Ker začnejo čutiti, da to ni normalno.
Ker morda prvič začutijo, da niso same.
To šteje.
To odpira.
To boli.
A bolečina je včasih nujna, da se lahko rodi odločitev.
Toda ta odločitev je velika.
Večja, kot si lahko kdo brez te strašne izkušnje predstavlja.
Ko si v nasilju, je že dih odločitev.
Je že misel – herojstvo.
Kaj šele odhod.
Ne gre z lahkoto. Ne gre z enim trenutkom.
Gre s koraki. Počasnimi. Neprepričanimi. Pogosto skritimi.
In gre z družbo.
Z družbo, ki te vidi.
Ki ne tišči pogleda v stran.
Ki ne razume nasilneža, ampak ščiti žrtev.
Ki ne išče opravičil, ampak postavlja meje.
Ki reče: »Tega ne dovolimo več.«
Ljubezen nikoli ne boli.
Če boli, ni ljubezen.
Če boli, je nasilje.
Ljubezen nikoli ne boli.
Če boli, ni ljubezen.
Če boli, je nasilje.
In tisti, ki ga izvaja, ni ranjen fant, ki išče mamo.
Je moški, ki je izbral.
Izbral je biti nasilen.
Ker živi v prepričanju, da ima pravico.
Da je ženska manj.
Da je njegova.
Da je dolžna.
In to prepričanje ni zgolj njegovo.
To je prepričanje družbe, ki ga je vzgojila.
Ki ga je učila, da je moč enaka vrednosti.
Da se moč ne preverja, temveč izkorišča.
Da je ženska na voljo.
Da je tišina dokaz ljubezni.
To prepričanje mora razpasti.
Razpadati mora vsak dan. Z vsako zgodbo. Z vsako kolumno.
Z vsakim jasnim stavkom: »Ne. To ni v redu.«
Zato: hvala, Colleen Hoover, ker si odprla vrata.
Ker si povedala zgodbo, ki vsaj nekaj začne.
A mi moramo naprej.
Moramo povedati tiste zgodbe, ki se ne ustavijo pri pogojni obsodbi.
Ki jasno povedo: nasilje se ne konča z odhodom. Ampak z razgradnjo sistema, ki ga omogoča.
Moramo povedati tiste zgodbe, ki se ne ustavijo pri pogojni obsodbi.
Ki jasno povedo: nasilje se ne konča z odhodom. Ampak z razgradnjo sistema, ki ga omogoča.
It ends with us?
Samo če vemo, kaj pomeni končati.
In če vemo, kaj pomeni biti mi.
