Fotografija: Pexels – Calvin Seng
Ozri se name, pomlad,
da se prebudim v tvoje sanje.
Iz kapelj krvi nabiram regrat v raztopljeni zrak
in odsevam v daljno preteklost obujenih src.
Zaznala sva abstrakcije kot kazen za izginulo pomilostitev.
Imperij sva in blagostanje nezavednosti,
kjer se ščit opomoglega dviga v moralo.
V imenu pravičnosti sem te pripeljal predse,
za poklon videnja v premišljevanju.
Le še odmev ujameva
in previdnost pred pohlepom izorjemo v večni dan.
Najin prostor kot atom upepeljuje žalosti,
saj nimava v posesti preperele vednosti.
Ne veva, ker je mučeništvo zastrlo zaveso
in postala sva otroška igrača v sodbi preteklosti.
Skozi melanholijo strasti,
do dosege največjega.
