Fotografija: Maja Drolec
Tsitsi Dangarembga (1959) je zimbabvejska pisateljica, dramatičarka, filmska ustvarjalka in dolgoletna aktivistka, ki velja za enega najpomembnejših glasov afriške literature v zadnjih desetletjih. Svoj literarni preboj je dosegla že s prvim romanom Nervous Conditions (1988), prvim romanom v angleščini, ki ga je objavila temnopolta ženska iz Zimbabveja. Delo velja za prelomnico v postkolonialni afriški književnosti in je bilo pozneje uvrščeno na seznam 100 knjig, ki so spremenile svet. Pisateljica si je z njim utrla pot kot mojstrica introspektivne, hkrati pa neusmiljene družbene analize.
Svoj literarni preboj je dosegla že s prvim romanom Nervous Conditions (1988), prvim romanom v angleščini, ki ga je objavila temnopolta ženska iz Zimbabveja. Delo velja za prelomnico v postkolonialni afriški književnosti in je bilo pozneje uvrščeno na seznam 100 knjig, ki so spremenile svet
V svojih delih Dangarembga ne popušča pri prikazu družbene stvarnosti, temveč jo naslika neposredno, z lirično močjo, izrazito družbenokritično noto in pretanjeno psihološko občutljivostjo. Njen slog prepleta osebno in politično, notranji svet protagonistk z neizprosno resničnostjo zunanjega sveta.
Pisateljica pogosto tematizira položaj žensk v postkolonialni Afriki, njihove boje za izobrazbo, samostojnost in dostojanstvo v svetu, ki jih nenehno potiska na rob.
Roman To objokovano telo (This Mournable Body), ki ga je v slovenskem prevodu Andreja Skubica leta 2024 izdala založba Goga, je zadnji del avtobiografsko navdihnjene trilogije o protagonistki Tambudzai. Roman je bil leta 2020 nominiran za prestižno Bookerjevo nagrado in zaključuje pripoved, ki se je pričela z romanom Nervous Conditions in se nadaljevala z manj znanim delom The Book of Not. Medtem ko prvi del spremlja Tambudzaino odraščanje in željo po izobrazbi ter emancipaciji, se v zadnjem delu razgrne temačna slika odraslosti, ki jo zaznamujejo razočaranje, psihološki zlom in eksistencialna praznina.
Tambudzai je zdaj odrasla, izobražena temnopolta ženska, ki živi v Harareju, glavnem mestu Zimbabveja. Po formalno uspešnem šolanju se znajde v negotovem, kaotičnem vsakdanu, kjer zaman išče službo, stanovanje in življenjski smisel. Na začetku romana prebiva v samskem domu, kjer si prostor deli z manj izobraženimi ženskami. Čeprav ima visokošolsko izobrazbo, je izobčena in brez moči. Nekdanja zaposlitev v oglaševalski agenciji, kjer je pisala slogane, se je končala s ponižanjem: kreativno delo so si lastili beli sodelavci, predvsem Tracy, simbol nevidne a vztrajne rasne hierarhije. Ko je Tambudzai poskušala zahtevati priznanje, je bila hitro odstranjena – izgubila je službo, dom in dostojanstvo.
Tambudzai je zdaj odrasla, izobražena temnopolta ženska, ki živi v Harareju, glavnem mestu Zimbabveja. Po formalno uspešnem šolanju se znajde v negotovem, kaotičnem vsakdanu, kjer zaman išče službo, stanovanje in življenjski smisel.
Roman nas popelje v živahno, a brutalno urbano pokrajino Harareja. Tambudzai se stiska v mini kombijih, obkrožena z nasilno, vulgarno moškostjo, ki jo nenehno opominja na njeno ranljivost. Eden najbolj pretresljivih prizorov v romanu je napad na Gertrude, mlado sostanovalko iz samskega doma. Ta dogodek deluje kot ogledalo – Tambudzai prepozna lastno ranljivost, spozna, kako tanko je tkivo dostojanstva, ki ji še preostaja. Roman pogosto uporablja pripoved v drugi osebi, s čimer ustvarja občutek razcepljenosti – kot da Tambudzai spremlja samo sebe od zunaj. Ta glas, nekakšna vest ali notranji kritik, jo razgalja, opominja, sramoti in potiska v notranjo krizo.
Psihološka napetost, ki preveva roman, doseže vrhunec, ko Tambudzai pobegne iz mesta in se preseli na posestvo vdove Manyanga. Tam živi v zapuščeni hiši in se preživlja z gojenjem zelenjave. Sprva se zdi, da je našla zavetje, a ta iluzija hitro razpade. Njena izolacija, nemoč in vse hujša osamljenost razkrivajo, da je ujetnica – ne le zunanjih okoliščin, ampak predvsem lastnih notranjih razpok.
Kasneje se Tambudzai zaposli kot učiteljica biologije na srednji šoli, kjer se sooči z novo generacijo deklet. Te so bolj svobodne kot ona nekoč, a tudi zmedene, brez jasnih vrednot. Ko ena izmed dijakinj povzroči incident, v katerem Tambudzai izgubi nadzor in poškoduje dekle z ravnilom, sledi popoln psihični zlom. V očeh lokalne skupnosti ni prostora za razumevanje ali odpuščanje – sledi hospitalizacija v psihiatrični ustanovi, groteskno simbolični prostor brezupa, kjer družba zapira tiste, ki se ne uklonijo.
Iz bolnišnice jo reši sestrična Nyasha, emancipirana in izobražena ženska, poročena z Nemcem. A tudi ona je le na videz svobodna – njen mož jo nasilno nadzoruje. Feministična zavest Nyashe trči ob brutalno resničnost, ki je močnejša od teorije: »njena žena je njegova lastnina.« Dogodek dodatno podčrta temeljno sporočilo romana – ženska v patriarhalni, rasno zaznamovani in razredno razslojeni družbi ne more uresničiti svoje subjektivnosti brez žrtev.
Dogodek dodatno podčrta temeljno sporočilo romana – ženska v patriarhalni, rasno zaznamovani in razredno razslojeni družbi ne more uresničiti svoje subjektivnosti brez žrtev.
Ko se zdi, da Tambudzai vendarle znova dobiva priložnost – Tracy jo povabi k sodelovanju v novi oglaševalski agenciji – sledi nova preizkušnja. Vodila naj bi projekt »Vaški eko prehod«, katerega cilj je pripeljati bele turiste v ruralno vas, kjer bi izkusili »pristno Afriko«. Tambudzai mora lokalne ženske prepričati, da sodelujejo pri dogodku – tudi s plesom zgoraj brez. Ko jo lastna mati obtoži izdaje in izgubi nadzor, Tambudzai doživi eno najbolj bolečih prelomnic: »Ko jo dosežeš, bridkost prekipi čez bregove bledo vijoličastega jezera in ti privre v grlo. … Srce se ti razpoči. Ti se razpočiš z njim in padeš poleg svoje matere.«
Sledi še ena odpoved – Tracy jo zavrže, ko ne izpolni pričakovanj. Tambudzai znova pristane na robu – brez službe, brez identitete, izgnana iz vseh svetov. A roman se tu ne zaključi, temveč pokaže, kako ciklično in izčrpavajoče je življenje ženske, ki je »pretemna, da bi pripadala svetu belcev, in preveč izobražena, da bi se zlila z revščino vasi«. Tambudzai se kljub vsemu ponovno pobere – dobi delo kot kurirka in začne sodelovati s Christine, sorodnico vdove Manyanga, ki ji pomaga pri študiju. Toda zavedanje ostaja: njeno življenje je zaznamovano s stalno mejo med preživetjem in propadom. »Tvoja koža je motna kot mehka membrana, ki ovija obup.«
A roman se tu ne zaključi, temveč pokaže, kako ciklično in izčrpavajoče je življenje ženske, ki je »pretemna, da bi pripadala svetu belcev, in preveč izobražena, da bi se zlila z revščino vasi«.
V To objokovanem telesu Tsitsi Dangarembga ne ponudi odrešitve. Namesto tega predstavi surovo resnico: sistem, ki temelji na rasizmu, seksizmu in razredni neenakosti, onemogoča temnopoltim ženskam, da bi zares živele. Lahko le obstajajo – v razpokah, v praznini, »v popkovini, pokopani na domačiji, ki te vleče.« Pri tem pa je s pretanjenim občutkom za jezik, psihološko globino in družbeno ostrino ustvarila delo, ki presega žanrske in geografske meje.
Skozi roman bralci spoznavamo družbo, v kateri so temnopolte ženske še vedno manjvredne in trpijo zlorabo na več področjih – nazadnje sovraštvo in zaničevanje postaneta ponotranjena in zaradi tega je vstop v Tambudzaine misli še toliko bolj skeleč.
Roman To objokovano telo, ki je roman o razpadanju – telesnem, duševnem, družbenem – in obenem o človekovi neuklonljivi želji, da bi bil znova cel, presunljivo izpisuje položaj žensk, temnopoltih in mladih revnih izobražencev v urbanem Zimbabveju.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
