“Hoja po ulicah je postala vaja v mnogih stvareh – kot bi nosil slike, za katere se bojiš, da ti bodo spolzele iz rok, ali kot bi na hrbtu nosil očeta, da bi ga rešil pred smrtjo. Začel sem se spominjati drobnih stvari: vonja jutranjega čaja, škripanja vrat, ki so še vedno visela na tečajih, kratkega smeha, ki ga je v meni prebudila moja otroška fotografija, ko je bila strast še glina, ki sem jo s prsti oblikoval kot otrok, ki mesi sluz.” (Husam Maarouf, Hočem sobo, Bog – ali me slišiš?)
Arhiv avtorja: Husam Maarouf
Besedilo HUSAMA MAAROUFA raziskuje nenavadno prepletenost smeha in trpljenja v vojni Gaze, skozi prizmo filozofije in dramatike Samuela Becketta. V svetu, kjer življenje izgublja svoj smisel in telo postane lutka, ki ne more nehati gibati, se prebivalci Gaze odzivajo na uničenje in izgubo z grenko ironijo – s smehom, ki ni izraz sreče, temveč mehanizem preživetja. Smeh postane način, kako zaščititi svojo dušo pred propadom, izraz notranje svobode v času popolne nemoči. Tako kot pri Beckettovih likih, tudi v Gazi smeh služi kot edini upor proti absurdu obstoja.
V vojni, ki poteka v Gazi, večina ljudi išče osnovne potrebščine, kot so hrana, oblačila (ki jih ni nikoli dovolj) in šotori, da bi jih zaščitili pred izpostavljenostjo. Presenetljivo pa iščejo tudi knjige.