Nadaljevanje eseja Rehame Al-Saba “Na tvojem pragu”
Laila se vrača v rojstni kraj po letih odsotnosti in se sooči z notranjimi demoni, ki jih primerja s Dantejevim Infernom. Mesto simbolizira njen osebni pekel, kjer se pretekli “jazi” borijo za prevlado nad njo.
Pripovedovalka se zbudi sredi eksplozije v begunskem taborišču al-Šaboura v Rafahu, zbegana in z začasno izgubo spomina, med ruševinami dedkove hiše, kjer skuša rešiti ujeto sestro Lailo. Medtem ko čaka na dvigalo, najde njen telefon z zadnjim sporočilom in poveže svojo nočno moro z Dantejevim Peklom.
Reham Al-Saba se je rodila v mestu Gaza v Palestini. Diplomirala je iz arabskega jezika in medijev na Univerzi Al-Azhar v Gazi leta 2010. Na isti univerzi je delala kot asistentka na oddelku za arabski jezik in medije. Delovala je tudi na področju ustvarjalnega pisanja za mladino in mladostnike v okviru lokalnih organizacij. Poučevala je arabščino in družboslovje na Ameriški mednarodni šoli v Gazi. Njena literarna dela in pesmi so bila objavljena v številnih lokalnih in arabskih časopisih. Njen prvi roman »Al-Ghufran« (Odpustitev) je leta 2023 izdala založba Dar Al-Ahliya Publishing and Distribution v Jordaniji. Reham piše tudi za film in gledališče.
“Hoja po ulicah je postala vaja v mnogih stvareh – kot bi nosil slike, za katere se bojiš, da ti bodo spolzele iz rok, ali kot bi na hrbtu nosil očeta, da bi ga rešil pred smrtjo. Začel sem se spominjati drobnih stvari: vonja jutranjega čaja, škripanja vrat, ki so še vedno visela na tečajih, kratkega smeha, ki ga je v meni prebudila moja otroška fotografija, ko je bila strast še glina, ki sem jo s prsti oblikoval kot otrok, ki mesi sluz.” (Husam Maarouf, Hočem sobo, Bog – ali me slišiš?)
Besedilo opisuje neznosno vročino, bolečino in občutek zapora med vojno v Gazi, kjer so trenutki olajšanja redki in kratkotrajni. Avtorica razmišlja o svobodi, literaturi in potrpežljivosti ter se bori z brezčasnostjo dni, ki jih preživlja v zatočišču.
Postavila sem si celo vprašanje, ki ga ne morem pozabiti: ali literatura, ki nastaja v zatočiščih, šotorih ali kjerkoli v Gazi — šteje kot zaporniška? (Aya Massri)
Lakota je verz.
Razselitev je verz.
Svet ne blagoslavlja
šotora iz pločevink.
(Nima Hasan)
Zdi se, da se je Bog odločil obdariti palestinske ženske z neomajnostjo. Na tem mestu ni jasno, ali je to blagoslov ali prekletstvo. (Nima Hasan)
Gre za intimno in hkrati pretresljivo zbirko zapisov palestinske pisateljice Nime Hasan, ki med genocidno vojno v Gazi beleži vsakdanje trenutke življenja, prežetega s smrtjo, lakoto in izgubo, a tudi s kljubovanjem in ljubeznijo do življenja.
Besedilo, ki ga je uredila Rania Jawad in prevedla Malaka Shwaikh, je pričevanje o človečnosti, ki preživi kljub sistematičnemu nasilju in izbrisu.
Ni ulic
Ni hiš
Ni zidov
Ni dreves
V tej ranjeni deželi —
kam naj naslonimo
svoja izčrpana telesa?
Besedilo Alaa Alqaisi je pretresljivo pričevanje iz oblegane Gaze, kjer avtorica skozi osebno izkušnjo opisuje, kako lakota ne prizadene le telesa, temveč razkraja tudi jezik, misli in dostojanstvo. Lakota postane tiha, a neusmiljena prisotnost, ki uničuje ritem vsakdanjega življenja, izčrpava um in telo ter ogroža celo zmožnost izražanja.
Besedilo HUSAMA MAAROUFA raziskuje nenavadno prepletenost smeha in trpljenja v vojni Gaze, skozi prizmo filozofije in dramatike Samuela Becketta. V svetu, kjer življenje izgublja svoj smisel in telo postane lutka, ki ne more nehati gibati, se prebivalci Gaze odzivajo na uničenje in izgubo z grenko ironijo – s smehom, ki ni izraz sreče, temveč mehanizem preživetja. Smeh postane način, kako zaščititi svojo dušo pred propadom, izraz notranje svobode v času popolne nemoči. Tako kot pri Beckettovih likih, tudi v Gazi smeh služi kot edini upor proti absurdu obstoja.
Atef Abu Saif piše o izničenju svoje knjižnice, v kateri so tri dragocene zbirke, ki jih nikoli ne bo mogel nadomestiti. “To niso knjige, papirji, besede, verzi ali zgodbe. To so deli mojega življenja in rasti – deli mojega spomina in čustvene navezanosti.”