Fotografija: Pexels
Za tebe
In nikogar drugega
Si se kdaj zbudila sredi eksplozije?
Si se kdaj prebudila ob potresu in se spraševala, kaj se je zgodilo?
Vstala sem natanko ob četrt na sedem zjutraj, potopljena v šrapnel in pepel. Težko sem dihala, še težje pa videla, kaj je okoli mene. Moje srce je utripalo. Jasno sem ga slišala, kot da bi hotelo eksplodirati.
Moj nos je bil poln vonja po smodniku, dimu in še nečem, nečem kemičnem, in vsakič, ko sem poskušala vdihniti, sem vdihnila le dim in smodnik. Bilo je, kot bi se utapljala – poskušala zajeti sapo, a sem vdihovala le vodo.
Nisem razumela, kaj se je zgodilo, in močno sem zakašljala. Je bila naša hiša tarča? Sem umrla? Sem halucinirala?
Po nekaj minutah se je začela zbirati množica in spoznala sem, da še vedno slišim. Vsaj mrtva nisem bila.
Po nekaj minutah se je začela zbirati množica in spoznala sem, da še vedno slišim. Vsaj mrtva nisem bila.
Še vedno brez sape nisem vedela, kako sem se znašla tam, kjer sem bila, a spomin mi je zagotavljal, da prejšnjo noč nisem zaspala sredi ulice. Spala sem v svoji postelji, doma, in zdelo se je, kot da me je skupaj z otroki, ki sem jih objel, preden smo zaspali, vrglo na cesto.
Ljudje so nam pomagali vstati, kosti so nam pokale, navlažili so nam izsušena usta z vodo. Pogledala sem svoje otroke, ne da bi jih prepoznala, in takrat sem spoznala, da sem izgubila spomin – le za nekaj trenutkov, a dovolj, da me je prestrašilo. Ženske iz tabora so vpile: »Bog, hvala, da sta ti in tvoja otroka živa!«
Moji otroci!
Imam otroke?! Kdo sploh si ti? In zakaj sem tukaj – na cesti?
Spomnila sem se, da sem bila prisiljena zapustiti svoj dom in da smo se zatekli v dedkovo hišo v begunskem taborišču al-Šaboura v Rafa. Tja smo prišli zaradi vojne.
Spomnila sem se, da sem bila prisiljena zapustiti svoj dom in da smo se zatekli v dedkovo hišo v begunskem taborišču al-Šaboura v Rafa. Tja smo prišli zaradi vojne.
V ušesih so mi odmevali kriki ljudi, od njih se mi je vrtelo. V mojih očeh so se zrcalili obrazi mojih otrok, ki so povsem mirno, skoraj nepremično, opazovali, kako so ljudje poskušali rešiti nas in ostale člane družine izpod ruševin in grušča.
Njihove oči so bile rdeče in široko odprte, obrazi prestrašeni. Sivi. Moje ustnice so se tresle, nos pa mi je zadušil vonj — smodnik se je vanj za vedno usedel. Moji čuti ga niso mogli preseči, še manj moj spomin.
Ljudje so se začeli zbirati na vrhu ruševin, kot bi bili griči, in videla sem jih, kako so izpod njih vlekli preživele. Nekatere obraze sem prepoznala, mnogih pa ne — med njimi tudi obraza svoje matere in očeta.
Ali lahko človek res pozabi obraza svojih staršev?
Videla sem rdečo. Toliko te grozne barve, ki se je razlivala čez sivino prizora.
Videla sem rdečo. Toliko te grozne barve, ki se je razlivala čez sivino prizora.
Spomnim se, da sem Mahmouda, svojega moža, zagledala kot tujca, ko je pritekel in nas objel — po tem, ko smo preživeli gotovo smrt. Da, takrat sem spoznala, da imam tudi moža.
»Kaj se je zgodilo?« sem ga vprašala.
»Zabombardirali so hišo poleg naše.«
»Kdo je umrl?«
»Vsi smo v redu, toda ruševine bombardirane hiše so padle na Lailino sobo.«
»Kdo je Laila?«
»Tvoja sestra.«
»Je umrla?«
»Ne vem.«
Ne vem, kako sem lahko postavljala tako neposredna, surova vprašanja, saj sem običajno človek, ki mora najprej pripraviti tla, preden spregovori o težkih stvareh.
Ne vem, kako sem lahko postavljala tako neposredna, surova vprašanja, saj sem običajno človek, ki mora najprej pripraviti tla, preden spregovori o težkih stvareh.
Mahmoudov odgovor je v meni priklicoval novo vprašanje — Kaj misliš s tem, ne vem? Namesto tega nisem nič rekla.
Nestabilna in tresoča sem se naposled zbrala ter kljub vrtoglavici znova vzpostavila nadzor nad seboj, trdno zasidrala noge v tla in se dvignila – kot nekdo, ki se zaveda, kam spada. Morala sem se prisiliti, da se osredotočim. Da ne bi izgubila razsodnosti.
Pogled mi je zdrsnil po preprosti zgradbi dedkove hiše, ko sem poskušala ugotoviti, kje je bila Lailina soba. Ko sem jo našla, sem stekla proti njej, drvela kot slepi bes. Na vrhu so bili ljudje, in z vso svojo jezo sem zakričala:
»Umaknite se! Umaknite se! Moja sestra je pod vami!«
***
»Laila! Kako se počutiš?«
»Žejna sem.«
To je bilo prvo, kar sem vprašala, ko sem prišla dovolj blizu, da sva se lahko slišali. Vse, kar sem si želela, je bilo, da je ne bi bilo strah — saj nihče ne more zares razumeti, kako je biti ujet pod ruševinami.
Lailin glas je bil pridušen in tresoč. A bila je močna, vzdržala bo. Preživela bo. Našli bomo način, da jo rešimo, da jo izvlečemo izpod ruševin.
Stopila sem k Mahmoud in razmišljala, kako bi ji lahko dala piti. Pomislila sva, da bi morda lahko spustila tanek cevni tulec, ki bi dosegel njena usta, a nama ni uspelo — beton se je neenakomerno zrušil čez njeno telo. Ostanki streh in stebrov so onemogočali, da bi jo z golimi rokami izvlekli, tudi s pomočjo moških iz tabora ne. Vse, kar smo zmogli, je bilo odmikati težke kamne – Laila pa je ostajala žejna.
Pomislila sva, da bi morda lahko spustila tanek cevni tulec, ki bi dosegel njena usta, a nama ni uspelo — beton se je neenakomerno zrušil čez njeno telo.
Prvih sedem ur nismo mogli dobiti dvigala, čeprav so nam obljubili, da bo prišlo pozneje. Oprijemali smo se te obljube, in Laili sem rekla, naj bo močna. Ne — nisem ji rekla, zakričala sem, ko je skozi pridušen glas rekla:
»Zdi se mi, da bom tukaj umrla.«
Otroke sem pustila pri možu, ki nam je ob ostankih dedkove hiše postavil začasno taborišče, medtem ko so vsi drugi ostali ob Laili – z njo, v njenem strahu, samoti in žalosti. Sedla sem blizu nje, poskušala sem jo zamotiti, malo razvedriti, in ko sta se najina glasova srečala, sem jo vprašala:
»Zakaj si se vrnila v to mesto?«
»Poišči moj telefon,« je rekla. »Prosim te.«
Opoldne se je ravno začelo prelivati v popoldne, kar je bilo dobro, saj smo lahko poiskali telefon, preden bi padla tema. Toda ker so bili zimski dnevi tako kratki, sem začela klicati sosede in mimoidoče ter jih prosila, naj mi pomagajo poiskati Lailin telefon. Vsi so se odzvali mojemu klicu, in iskali smo z natančnostjo čebel, pregledovali smo kraj dedkove hiše in bližnje ulice, prekopavali zemljo in prod. Pregledali smo vsak košček zemlje, upajoč, da bomo našli vsaj ostanke telefona, a nismo našli ničesar, in ko sem se vrnila, da bi Laili povedala, da ga nisem našla, je sonce že začenjalo zahajati.
Nič ni rekla. Njen glas me ni dosegel. Zakričala sem: »Laila … Laila!«
Ni odgovorila, zato sem poklicala druge na pomoč. Skupaj, vsi hkrati, smo klicali njeno ime in čakali, da bi spregovorila. Končno je do nas prišel njen tih, boleč glas:
»Ahh.«
Kako dragocen je bil ta ahh!
Ni odgovorila, zato sem poklicala druge na pomoč. Skupaj, vsi hkrati, smo klicali njeno ime in čakali, da bi spregovorila. Končno je do nas prišel njen tih, boleč glas:
»Ahh.«
Kako dragocen je bil ta ahh!
»Si ranjena?« jo je vprašal eden od moških iz soseščine.
»Sem.«
»Če dvigalo ne pride, ne boš preživela,« je rekel z globokim glasom.
Obrnila sem se k njemu in si nisem želela nič drugega kot da bi ga raztrgala. A odšel je – tako kot ostali – medtem ko je noč razgrnila svojo temo nad nami.
Pri kraju, kjer sta se srečevala moj in Lailin glas, sem si pripravila prostor za noč in poskušala govoriti z njo. Ni rekla ničesar razen:
»Moj telefon … zapiski.«
V točki, kjer sta se srečevala moj in Lailin glas, sem si pripravila prostor za noč in poskušala govoriti z njo.
Njeni vztrajni klici za telefonom, kljub temu da so jo ruševine stiskale in neusmiljeno pritiskale nanjo, so me gnali, da sem začela brskati po sebi. Nekaj v meni me je sililo, da sem kopala naprej, in nazadnje sem ga našla. Čeprav je bil zaslon razbit, je telefon še deloval. Zakričala sem, da sem ga našla – in to je bil edini trenutek, ko ji je uspelo izreči cel stavek.
»Preberi zadnje sporočilo.«
Vedela sem, da je uporabila vse svoje moči, da bi izgovorila te besede, saj je bil vsak vdih, ki ga je takrat naredila, pravi čudež.
Vedela sem, da je uporabila vse svoje moči, da bi izgovorila te besede, saj je bil vsak vdih, ki ga je takrat naredila, pravi čudež.
Baterija telefona je bila skoraj prazna, a dovolj napolnjena, da sem lahko nekaj časa brala. Morda bi ga zjutraj lahko napolnila v eni izmed trgovin s sončnimi celicami. Odklepanje telefona je bilo preprosto, saj mi je Laila že prej povedala svojo kodo. Bil je moj rojstni dan. 15290. Odprla sem sporočilo in začela brati.
V svoji epski pesnitvi Božanska komedija si je italijanski pesnik Dante Alighieri Satana zamislil v svojem Peklu, v središče Zemlje, pod mestom Jeruzalemom.
Pekel je ogromen, temen prepad z devetimi krogi, skozi katere se premikamo in ki se premikajo okoli nas, ko se opotekamo skozi njegove globine.
Dantejev pekel se je začel v petek.
Moj se je začel v soboto.
Avtorici besedila in urednici ArabLit, kjer je bilo besedilo prvotno objavljeno, se najlepše zahvaljujemo za dovoljenje za objavo. Iz angleškega jezika prevedla G. B. O.
