Naslovnica: Božidarka Brnas
K novemu romanu Maje Drolec – Kam bodo letele ptice, ko bo zmanjkalo neba? (Hirondelle 2026)
Pred dnevi sem v prevodu in na priporočilo prebrala kratko zgodbo Rosaria Villajosa. Zgodba je preprosta, vendar precizna. Mlada ženska odkrije, skoraj po naključju, da ima njen oče težave s sluhom. V resnici že celo življenje, vendar o tem ni nikoli odprto spregovoril. Zaradi tega odkritja je pogledala na svoje otroštvo in ga reinterpretirala v luči mnogih drobnih dogodkov, ki so se zgodili med njimi. Prizore, ki jih je razumela kot odtujenost, trenutke, ko se je oče zdel povsem odsoten, ali trenutke, v katerih se je sama sebi zdela nevidna, je zdaj videla povsem drugače.
Kar se je njej zdelo kot pomanjkanje pozornosti, je nenadoma postalo skoraj banalno: njen oče ni mogel slišati.
Med prebiranjem te zgodbe sem mislila na španski film Sorda režiserke Eve Libertad. Tudi tam se zgodba odvija okoli percepcije in nerazumevanja, vendar iz druge glediščne točke. Protagonistka Angela je gluha in je razcepljena med dva svetova. Ob sebi ima partnerja, moškega, ki sliši normalno, mater, ki ji je naklonjena, čeprav obstajajo trenutki v filmu, ko je naklonjenost prikazana kot odtujenost.
»Obstaja prizor,« je dejal moj znanec, »ki sem si ga še posebej zapomnil.« Angela in njen partner se s hčerjo znajdeta v parku. Neznanka se približa Angeli in jo vpraša, ali je igrača njena. Angela ne sliši, vendar namesto tega, da bi pojasnila, da je gluha, reče: »Ne, hvala, hvala,« in se obrne stran.
Neznanka je zmedena.
Angelin mož, ki prepozna, da se nekaj dogaja, poskuša razjasniti situacijo.
Navzven se zdi, da je moževa gesta prinesla pomiritev. Toda Angela tega ne vidi na takšen način. Mož je v situacijo posegel sam po sebi, ona pa je bila potisnjena v vlogo opazovalke. Kar naj bi pomenilo pomoč, je bila v resnici izključitev. In na koncu se je par glede tega celo sprl.
Malo pred tem vidimo podoben prizor, ki je na nek način drugačen, vendar v resnici podoben. Ko je Angela svoji materi povedala, da je noseča, materina prva reakcija ni veselje, recimo, da bo postala babica, pač pa jo skrbi, kako bo Angela zmogla: kako bo slišala otroka ponoči, kako bo slišala, ko bo otrok padel in zajokal. Ponovno, materina skrb je resnična. Gre za dvom v to, ali je Angela zmožna živeti, skrbeti, biti mati.
Film očitno zelo subtilno nakaže, da distanca ne prihaja vedno iz sovraštva. Včasih prihaja iz ljubezni, naklonjenosti, ki v resnici ne zna poslušati. Njeni bližnji si želijo poslušati. Želijo pomagati, toda v resnici, četudi nenamerno, producirajo distanco, ki jo sama skuša nekako premagati.
V kratki zgodbi in filmu se zgodi nekaj podobnega: ustvari se ranljivi prostor med namenom in zaznavo.
Kako zlahka narobe razumemo naklonjenost in kako hitro se lahko iz nečesa, kar nikoli ni bilo mišljeno kot zadajanje bolečine, porodi nerazumevanje.
»Toda zgodba in film sta dolgo ostala z menoj. Ne zato, ker bi bil gluh, temveč ker sem prepoznal subtilni prostor izolacije. Tisti občutek, ko stojiš sredi stvari, vendar vedno nekako zunaj. Zame je to definicija tujstva,« je dejal moški, ki sem ga spoznala pred nedavnim. Sam je prišel, nisem ga klicala, in mi napisal lepo, dolgo pismo. »Nihče ni z menoj nikoli ravnal grdo. Nihče me ni izločal. Toda občutek je bil tam, tih in zelo vztrajen, skoraj vseobsegajoč. Odraščal sem v Venezueli, deželi, kjer zna biti lepota konzumirajoča in kjer je življenje izjemno intenzivno. Venezuela je oblikovala moje otroštvo, moj jezik, moje spomine. Pa vendarle, vedno je obstajala drobna razpoka. Ni šlo za to, da bi občutil sovražnost, pač pa sem vedno občutil določeno neskladje.
Ni bilo dramatično, toda za otroka dovolj, da občuti, da pripadnost ni nekaj, kar bi bilo povsem samoumevno.
»Predstavljam si te v tvoji majhni sobi sredi Hong Konga,« je nadaljeval. »Ko stopiš iz nje, ničesar ne razumeš. Ne pogovorov, ne napisov, niti fragmentov pogovorov, ki lebdijo v zraku. Mesto se giblje v svojem ritmu. Si sredi vsega, vendar v resnici nekako zunaj. Kaj občutiš ob tem?«
Verjamem, da je pripovedovanje zgodb, posebej tistim, ki so nam blizu, svojevrsten privilegij. In iz te ljubezni sem znancu začela opisovati električno svetlobo v Hong Kongu in to, kako se sprehajam, premišljujem o svojih stavkih, vedno nekako prisotna in hkrati odsotna, kako mi, ko okušam določeno hrano, iz oči privrejo solze, kar je mogoče pripisati temu, da že več dni ne spim, strmim v stop, in premišljujem, kako dekleta tu nosijo Mary Janes čevlje in visoke dokolenke, strmijo v telefone, premišljujem, ali kdaj berejo tudi poezijo, zakaj je pomembno, posebej v mladih letih, brati poezijo, ker je s pomočjo poezije mogoče uvideti, kot bi zapisal Don DeLillo v romanu Kozmopolis, da »se ob prebiranju pesmi lahko zavemo svojih vdihov in izdihov, saj nam pesem lahko razgali trenutek in nam pokaže stvari, ki jih sicer ne bi opazili.«
V Hong Kongu, mestu, ki je usmerjeno v produktivnost, mestu, kjer mi mladi odvetniški pripravnik, ki se po službi znajde na delavnici kreativnega pisanja, pripoveduje, da je literatura njegova ljubezen, vendar so starši do njega vedno gojili visoka pričakovanja, je sanjavost skoraj nedopustna in bi v skrajnem primeru lahko bila razumljena tudi kot upor proti utilitarni logiki uspeha.
Maja Drolec se je očitno v svojem novem romanu Kam bodo letele ptice, ko bo zmanjkalo neba? odločila pisati iz fragmentarne izkušnje, ki preprečuje pripadnost in onemogoča, da bi začutili celost. Ko je prvič prišla na delavnice kreativnega pisanja, še vedno se spomnim njenih stavkov, mehkih, poetičnih, pisala je o svojem otroštvu, pa vendar nekoliko robustnih, je očitno stopila na to pot prisluškovanja, ko si pozoren na praktično vse in zaradi tega nekako čudno ranljiv. Ni ji bilo pomembno, kako pisateljice presoja zunanji svet, jih vidi bodisi kot polsanjalke bodisi kot vizionarke, pač pa je želela predvsem spoznati jezik od znotraj, ga poseliti s svojo melanholijo, s svojimi izgubami, s svojo bolečino in nenazadnje tudi s svojimi ljubeznimi.
Maja Drolec se je očitno v svojem novem romanu Kam bodo letele ptice, ko bo zmanjkalo neba? odločila pisati iz fragmentarne izkušnje, ki preprečuje pripadnost in onemogoča, da bi začutili celost.
»Kaj je v nas, kar nas odvede drugam, kdo stopi v naš um in nas odvede stran, da pozabimo na svoj prvotni obraz in pustimo, da se vanj naseli drugo obličje?« se vpraša na prvih straneh novega romana. »Nam je bolje drugje ali smo tam še bolj osamljeni in si želimo nazaj, pa ne moremo, ker so nam poti zaprte, ker ne najdemo besed, s katerimi bi drugim povedali, kako si želimo znova k njim, zato kričimo in jočemo, zato molčimo, ko nam pomagajo, da pozabimo nase, da potem tiho tavamo v meglenem gozdu neoprijemljivih podob brez spomina in mislimo, da smo srečni?«
Kot pedagoginja in avtorica različnih literarnih prispevkov v različnih revijah se je Maja v literarni svet očitno podala pogumno in z občutkom notranje svobode, ki v sebi vedno nosi tudi kanček žalosti, predvsem pa se nikoli ni bala kritičnega pogleda na svoje pisanje; ni se na primer bala razgaliti svoje bolečine, kar je bilo izhodišče za izbiro povednega naslova Jeben lajf.
Toda če v romanu Jeben lajf govori o različnih oblikah osvoboditev, se v novem romanu osredinja predvsem okoli osvoboditve junakinje. Prvoosebna pripovedovalka, ki je resda preživela šestintrideset bolj ali manj srečnih let v zakonu z Markom, je zdaj na čuden način osvobojena. Toda kakšen je ta novi prostor svobode? Je njen novi roman, ki se loteva teme, kompleksne in skoraj boleče, nedvomno pa teme, ki je spričo kulta mladosti oz. industrije lepote potisnjena na obrobje in je bila, roko na srce, pred nastopom Slavenke Drakulić (še bolj kot na knjigo Nevidna ženska in druge zgodbe, Fraktura 2018; Beletrina 2023 mislim na esej Spogledovanje z neznancem), potisnjena na obrobje in dolgo zamolčevana, saj je starost razumljena kot neproduktivna kategorija, mogoče brati tudi v luči feministične teorije?
Maja se je, tudi sodeč po njenem romanu Jeben lajf, soočila z vsemi težavami starejših moških, z njihovo osamljenostjo, poskusi, kako preseči smrt na način zbliževanja z mladim, mlajšim telesom, celo z njihovo izgubo spomina (v smislu dolžnosti do otrok in nekdanje žene), toda zdaj je nenadoma stopila na odskočno desko in se nadvse gibčno soočila z lastnim življenjem.
Najprej se resda zaleti in se spravi na spletni portal: »O bog, hvala za internet. Hvala za spletne portale, hvala za ljudi, ki so sami, ki iščejo nekoga in ki bi se radi srečali z mano. Ampak v začetku me je bilo strah, da bom naletela na kakšnega perverznega težaka.«
Ne gre torej za odkrivanje sive lise soočanja s starostjo, recimo iz zgodovinskega, sociološkega, psihološkega vidika ženske, ki pač ima to nesrečo, da živi v patriarhalni družbi, pač pa s pomočjo pisanja osmišlja življenje in išče tista mesta, ko si nekako ujet med spominom in njegovo interpretacijo.
Ob branju Majinega novega romana imam sicer občutek, da je njena junakinja znanka iz sosednje ulice, med drugim v načinu, kako se zaljublja, toda tisto, kar je novo, je njeno navdušenje nad tem, da se spušča v nekaj zanimivega, odkriva nekaj novega. Če je bil pri pisanju kakšen namen ozaveščanja, potem se ta morda poraja iz navdušenja prikazati žensko telo lepo, in posebej v trenutku, ko mu drugi pravijo, da temu ne more biti več tako.
Ob branju Majinega novega romana imam sicer občutek, da je njena junakinja znanka iz sosednje ulice, med drugim v načinu, kako se zaljublja, toda tisto, kar je novo, je njeno navdušenje nad tem, da se spušča v nekaj zanimivega, odkriva nekaj novega.
Zagon ali pa zalet, s katerim se Majina junakinja zaljublja, s katerim opazuje svoje moške, nežne in hkrati rahlo gospodovalne (Simon), je torej toliko kot navdušujoč. »Svojo dušo čutim kot nekaj, kar je mogoče prijeti v roko in jo zavarovati kot droben biser, ujet v stisnjeno pest. Čutim se osvobojeno vseh ovir, vse drame svojega življenja in počasi, čisto počasi stopam po ravni cesti naprej … zavedajoč se hormonskega tobogana, ki je neusmiljen, krivičen in hkrati zabaven za nekoga, ki ne more ničesar več izgubiti.«
Majina junakinja je ne samo hrepeneča, ne samo naivna, predvsem v smislu predaje drugemu, pač pa tudi načitana. Prebrala je vse tiste avtorice, ki jih je Slavenka Drakulić morda izpustila (na primer Audre Lorde ali Louise Glück); z njimi se ne samo identificira v smislu moško-ženskih razmerij, pač pa jih tudi medbesedilno vpleta v svoj tekst.
Majin roman Kam bodo letele ptice, ko bo zmanjkalo neba? tako ni le ljubljenje z drugim, pač pa pomeni tudi ljubljenje z besedili drugih, ki pišejo bodisi o podobni temi bodisi o nečem čisto tretjem.
Ko sem prebrala stavek od nekod drugod, vpisan in vtkan v Majin roman, sem od sreče zardela. Maja se je učila in gradila. Nekaj od drugod je položila k sebi, kar je storila nadvse spoštljivo, kajti vse, kar je vsiljeno, pušča le znamenje nasilja in arogance drugega. »Ne moreš me prisiliti, da vzamem, kar mi je ponujeno, toda v sprejemanju tistega, kar mi ponujaš, te odpiram tistemu, kar imam jaz za ponuditi,« beremo v romanu.
Stavek, ki zveni kot najboljša možna definicija ljubezni.
Majina junakinja je na ta način prizanesljiva do svojih ljubimcev tudi v trenutku, ko se odločijo oditi. Če je bil na začetku pogled v ogledalo in srečanje s samo seboj, kakor jo vidijo drugi, ter, po vsej verjetnosti v notranjem toku misli, tisto grozljivo prepoznanje, da je za moške nevidna, potem na koncu obstaja vsaj kanček upanja, da ji je moški pomagal zlesti iz črne luknje in ji celo pomagal osmisliti življenje, ki ga spet živi. »Živim počasi. Veliko spim in sanjam, še nekaj več razmišljam, najraje kar v pisni obliki.«
Na prvi pogled vsakdanja pripoved o življenju neke ženske, ki jo je mož zapustil in ki poskuša osmisliti svoje življenje, na ogled postavlja telo. Ko se junakinja sprašuje, koliko zraka bo še predihala v življenju, koliko seksa bo še deležna, kdaj ima človek dovolj tega življenja, kdaj mu število orgazmov resnično prekipi, navidez banalno prevprašuje življenje, hkrati pa evocira skrite in nevidne sile. Telo, ki je recimo kraj razkrivanja moči in po svoje tudi simbol dolga vsake človeške skupnosti, ki ga nehote posedujemo, se najbolj ranljivo razkriva v pogledu drugega.
Telo, ki je recimo kraj razkrivanja moči in po svoje tudi simbol dolga vsake človeške skupnosti, ki ga nehote posedujemo, se najbolj ranljivo razkriva v pogledu drugega.
Razkrivanje telesa, ki je prisotno, vendar na čuden način umaknjeno iz sveta, je predvsem dejanje, porojeno iz slavljenja življenja. V svoji iskrenosti si prizna, da morda res išče nadomestek za svojega nekdanjega moža Marka, na koncu koncev je življenje še vedno ena sama rana, toda v resnici gre za to, da se junakinja ves čas ravna po dialoškem principu. »Šla bom bosa skozi pomladni dež. / Da mi izmije noge, / utrujene od blodenja in / od iskanj brezplodnih,« sem si večkrat ponovila verze Mile Kačič, ki počasi postajajo vedno bolj moji,« beremo v njenem romanu.
Pomladna svežina, obračun z ljubezenskimi pustolovščinami, ko srce mrmra, da tam nekje čakajo globoka odkritja, ki pa včasih znajo biti tako plehka, čeprav že samo občutek, da obstajajo, nudi določeno tolažbo, nakazujejo, da Maja išče zavezništvo z bralcem.
Nenazadnje, ko nam da videti intimne prizore, se nam tudi zaupa. Ko zapiše: »Po šestdesetem letu sem ugotovila, da se staram. In to kar precej intenzivno. Telo kliče na pomoč, saj se hrustanec hitreje obrablja, hrbtenica se rahlo upogiba, zobje izgubljajo sklenino, koža se tanjša, izdajajo me roke in obraz, ki je posut s starostnimi pegami, roke pa kar s celimi madeži, da ne govorim o laseh, ki postajajo redki, žimasti, a po svoje je to kazen, saj jih neprestano barvam, da se ne bi pokazala belina narastka sivih las,« čutimo njen strah in jasno je, da je niti ljubimci ne morejo obvarovati pred njim.
Pripoved torej transcendira iz osebne izkušnje: »Počutim se še dokaj mlado, ko pa uzrem svojo podobo v ogledalu, se začudim, kje hudiča sem dobila to izdajalsko ogledalo, ki pokaže preveč vsega. Najbolj postarana se zdim sama sebi pri frizerju, kjer so ogledala velika, da v njih vidiš svojo celotno podobo; od stopal do vrha glave, njihova natančnost je mikroskopska, saj se pod očmi riše temna senca podočnjakov, pa tudi če spim deset ur, gube so bolj globoke, in če nanesem predebelo plast pudra, je vse samo še slabše. Kilogrami ob sedeči drži so še bolj vidni in odvečni; tako okoli trebuha kot na stegnih. Jezna sem nase, da se premalo gibam, saj neprestano iščem izgovore, samo da mi ni treba ven na hitri sprehod po moji poti v gozd do potočka ali celo na pohod proti Sv. Jakobu.«
Ali obstaja rešitev? Verjetno ne, oziroma samo na način, da prislonimo uho. Kratki scenski prizori, tudi zaradi številnih referenc, omogočajo aktivno sodelovanje bralke ali bralca. Čeprav se zdi staranje velika tema – in še več, pisati o postaranem ženskem telesu, ki si zbira ljubimce, celo mlajše ljubimce, velika tema, tabu tema, tema, o kateri se težko piše in govori, zaradi česar je potrebno, predpostavljam, zbrati moči –, v tej knjigi ponovno prepoznavam povsem vsakdanje človeške situacije, kar pride na plano, ko junakinja pripoveduje o svojih sostanovalcih v bloku, kjer živi.
Ali obstaja rešitev? Verjetno ne, oziroma samo na način, da prislonimo uho. Kratki scenski prizori, tudi zaradi številnih referenc, omogočajo aktivno sodelovanje bralke ali bralca
Vse se začne z moškim, ki je, prav tako kot pripovedovalka v romanu, moral zapustiti dom in oditi v stanovanje.
Osupljivo je, kako Maja, posebej v drugem delu, počasi gradi pripovedne žepke in torej, kako naravno prestopa iz teme v temo. Motiv vode je na primer vpeljan skoraj nekako mimogrede: »Pred štirimi leti sem se odločila za nakup stanovanja v Zalem Logu. Ko sem se o tem pogovarjala s prijatelji in znanci, so kar hitro ugotovili, da se bom lahko sprehajala do Žegnanega studenca. Nisem vedela, kakšen studenec je to. In že prvi dan, preden sem se vselila v stanovanje in sem ga šele čistila, sem se odpravila tja. Poti nisem poznala, a sem vedela, da je treba iti skozi vas, mimo cerkve sv. Klemena in potem proti gozdu pod hribom. Pot me je vodila ob Zalki, nekaj časa na desni, potem na levi strani. Rečica je po dežju kar visoka, skoraj deroča, po njej plavajo race.«
Mali potoček, ki je poln žabjih paglavcev in malih rastlinic, hrane za male živali, ob katerem najmlajši sprehajalci uživajo, poleti hladi ozračje, pozimi pa se na njem naredi led, se kasneje spremeni v deročo vodo, ki je spremenila zemljevid Slovenije. Vse se je utopilo, zapiše pripovedovalka. Avgusta 2023 je potopilo vse mostove. »In tam, kjer bi morala biti cesta, so bila jezera z blatom in kamenjem. O naši nesreči je govorila vsa Evropa, ves svet. Dokler ni začelo nepopustljivo deževati in potapljati Peking, goreti na Havajih, še vedno goreti v Kanadi, deževati na Norveškem, poplavljati na Švedskem, goreti v Grčiji, spet goreti v Grčiji, orkansko pustošiti v severni Italiji, hudourniško deževati v Avstriji, goreti na Siciliji, poplavljati letališče v Frankfurtu, goreti ob letališču v Palermu, odnašati železniške proge v Švici, potapljati Balkan …« Šele takrat so novice iz slovenskih krajev izginile iz svetovnih pripovedi in kar je ostalo ljudem, je bilo, da so zavihteli krampe in lopate in začeli čistiti blato, ki je med vodno ujmo prekrilo praktično vse in ki je smrdelo, kot zapiše pisateljica, po strupih, gnitju, fekalijah in truplih drobnih živali.
Največja naravna nesreča, ko sta bili prizadeti dve tretjini Slovenije, pri čemer je bilo največ škode na cestni, energetski in bivalni infrastrukturi, verjetno še nikoli ni bila opisana na tako avtentičen in literarno prepričljiv način, kot ravno pri Maji. »Sosedje smo se najprej boječe gledali, potem je padla kakšna beseda. Ni več elektrike, ugasnila bo voda. Mamica z dojenčkom me je vprašala, ali je voda pitna, ker se bo njihov mali kmalu zbudil in bo hotel jesti,« zapiše.
Največja naravna nesreča, ko sta bili prizadeti dve tretjini Slovenije, pri čemer je bilo največ škode na cestni, energetski in bivalni infrastrukturi, verjetno še nikoli ni bila opisana na tako avtentičen in literarno prepričljiv način, kot ravno pri Maji.
»Kaj naj bi ji rekla? ‘Če imate možnost, ga odpeljite k sorodnikom. Tukaj še nekaj časa ne bo pitne vode.’«
Njen mož je jokal.
Druga soseda je rekla: »Vi še ne veste, kaj dela voda, ruva beton.« Ljudje, ki se do zdaj sploh nismo poznali, se zavemo, da smo sosedje in da potrebujemo drug drugega. Končno postajamo ljudje.
Ko junakinjo končno pokliče njen ljubimec, ki je tudi pijanec, pri čemer odpre še eno izjemno pomembno temo, si končno reče, da ga ne potrebuje. Pijanca, neuravnovešenega moškega, ki je povrhu vsega še devet let mlajši od nje. Ve, kako se umakniti. Blokira njegovo številko. In potem dojame, s čim ji je postregla naravna katastrofa. Ne samo da ni več pitne vode, tudi ne elektrike in interneta, poplavilo je tudi garažo, ostala je celo brez avtomobila, pri čemer ima celo srečo. Najtežje je tistim, ki jim je voda zalila atrijska stanovanja in so ostali brez dokumentov.
Ta rekonstruirana preteklost, ki bi, ne glede na obsežnost katastrofe, slej ko prej poniknila v pozabo, spregovori o ljudeh z družbenega roba, o ljudeh, ki jih je oblast pozabila, ko so jo najbolj potrebovali, ki so zvečer, ko je zmanjkalo elektrike, odšli spat v temi, sredi smradu po nafti, ki se je razlila iz tovornjakov sosednjega parkirišča. Pripovedovalka si prižge svečo, da lahko gre v kopalnico in na stranišče, umije se z osvežilnim robčkom, WC zalije z vodo za zalivanje rož in pomisli: »Tako mora biti v vojni.«
Ko Maja zapiše, da je »človek žival, ki uporablja orodja, in zgodovina nas je naučila, da so ta orodja z vsako generacijo pametnejša in učinkovitejša,« pomislim, da je pred njo še ena bitka. Bitke telesa še ni izbojevala, ker je pač nikoli ni mogoče izbojevati, to čudno pokrajino je mogoče narediti samo bolj vsakdanjo, nenadoma naplavi drugačno bitko za preživetje, boj za življenje, za ohranitev življenja in na nek način tudi spomina, kar je lahko estetsko kot politično vprašanje. Narava je svojeglava in samosvoja. Seveda je človek premalo skrben, zato strugi dveh manjših rek nista zmogli toliko vode, predmetov, ki jih je vrtinčilo vse naokrog, vse je odneslo po toku navzdol, si poiskalo pot po cesti, vse do blokov, ki jih je nekoč zgradilo podjetje – danes v stečaju – in jih drago prodalo.
Bitke telesa še ni izbojevala, ker je pač nikoli ni mogoče izbojevati, to čudno pokrajino je mogoče narediti samo bolj vsakdanjo, nenadoma naplavi drugačno bitko za preživetje, boj za življenje, za ohranitev življenja in na nek način tudi spomina, kar je lahko estetsko kot politično vprašanje.
Maja nato pripoved odpre s spominom na maminega očeta, ki se je vrnil iz nemške vojske. Žena se je odzvala s skrbjo, otroku, pripovedovalkini mami, pa je v spominu ostal večer ob sveči, ko ji je pripovedoval pravljice, dokler ga ni pospremila do roba gozda, kjer se je z drugimi fanti podal na dolgo pot proti partizanom. Tu se je njegova pot tudi končala. Kar je ostalo, je spomin na ženino mehko kožo in na otroka, ki ga čaka, vendar je moral naprej, kot mora, seveda s svojo pripovedjo, nadaljevati prvoosebna pripovedovalka, ki postaja vse drznejša pri izbiri moških. Mestoma zakolne, se posmeje, zadiši po črnem humorju; zaradi vsega tega roman beremo tudi kot subverzijo življenjskih priročnikov, ki starejše ženske napotujejo, da končno lahko začnejo uživati in celo, da se na starost začnejo ukvarjati z življenjsko nevarnimi aktivnostmi, kamor lahko štejemo tudi spogledovanje z neznancem.
V romanu Kam bodo letele ptice, ko bo zmanjkalo neba? preteklost čudno naplavlja, skupnost se zbere in si pomaga, solidarnostna gesta preglasi žalost, vmes še slišimo glasove ljubimcev, ki govorijo o seksu, kar se zdi zdaj skoraj nespodobno; »z vsakim moškim se ustvari minivesolje, koliko energije gre v to!« pomisli pripovedovalka, ki medtem ko opisuje drugega, opisuje sebe. Telo, ki jo vodi, hrepenenje, ki jo izdaja, je onstran njenega nadzora. Podobno kot narava je nepredvidljivo in ko se roman reke izliva v neznano strugo, se vprašam, kaj je tisto, kar je vendarle ostalo v zamolku? Je to perspektiva moškega, ki jo je vendarle ljubil? Perspektiva narkomana, ki se ga spomnimo iz romana Jeben lajf in ki se spet neuspešno poskuša izvleči iz odvisnosti od drog. Njegovo navidezno osvoboditev iz sveta obveznosti, šole, zaposlitve, zaslužka zamenjajo trda pravila preživetja na ulici, kar deluje kot rez v poetičen roman.
Eno je namreč gledati propadanje starejšega ženskega telesa, ki se upira, drugo pa je opazovati propadanje mladega fanta, ki se sploh več ne upira, in se odloči za ulico. Od možnosti opazovati premešane karte družbeno sprejemljivega, vsaj kar se tiče starejše ženske in ustvarjanje možnosti za srečevanja, kar bralki ali bralcu omogoča ogledovati določene protislovnosti med telesom in željo, začasno prizorišče razkošja, naključja in spolne aktivnosti, se roman pomakne tudi k tematiziranju družbene teme, kot je narkomanija.
Eno je namreč gledati propadanje starejšega ženskega telesa, ki se upira, drugo pa je opazovati propadanje mladega fanta, ki se sploh več ne upira, in se odloči za ulico.
V Majinem pisanju je seveda moč najti tudi veliko tradicionalnega, čeprav je roman sam po sebi izjemno pogumno dejanje, in zdi se, da je čar ravno v tem, da preko besedne ustvarjalnosti in detajlnih plastičnih opisov razkriva krhkost družbenega in intimnega reda. Njena pripoved se plasti, pa ne samo v smislu medgeneracijskih povezav; prizor z dementno materjo je več kot pretresljiv in prizor z vnukinjo prešpikan z neukrotljivo svetlobo, hkrati zastira ter pušča prostor za dvom, odslikava življenje, tudi dojemanje ženskosti v različnih časih, predvsem pa je telo, krhko in ranljivo, ves čas v sozvočju z neukrotljivo in nepredvidljivo naravo.
V drugem delu romana pomislim, da morda niti ne gre toliko za osredotočenost na telo, pač pa je na delu nekaj veliko bolj subjektivnega, kompleksnega in bolečega. Pisateljica pozorno prisluškuje svoji ženski, včasih tudi moškemu. In tako v njiju odkrije mesto, ki se povezuje ne samo s strahom, pač pa tudi z izgubo, tišino. Tudi ko čas odteka, bolečina, včasih zvezana z izkušnjo iz otroštva, ne pojenja in ostaja nekje pod površjem, zaradi česar ta roman ves čas proizvaja avtentično izkušnjo, vendar zaradi njegove visoke literarne vrednosti vemo, da ne gre za avtobiografijo.
In tudi nikoli ne gre za to, da bi Maja izumljala nove teme, pač pa gre bolj za način, kako to počne. Njen roman je izjemno privlačno branje, ker nam pisateljica med vrsticami pripoveduje, da je močan tisti ali tista, ki zna spletati tesne odnose med lastno vitalnostjo in torej prisotnostjo in drugimi silami, ki na starost postanejo še toliko bolj neulovljive. Pravi pripovedovalkin jaz je še vedno tisti iz otroštva, otrok, ki nikoli ne odraste. In svoboda je na ta način zmožnost, da se izraziš.
Pripovedovalka nekje ponovi ljubimčevo vprašanje: »Zakaj si mi poslala 10 let staro sliko iz Benetk?«
»Kaj vem, všeč sem si na njej. Še nasmejana, športna, tiste kavbojke, dve številki manjše od teh, ki jih nosim sedaj. Moja rit je bila takrat rahlo okrogla, zdaj pa je oglata. Takrat smo v Benetke na letališče pospremili Lizo in Žiga, ki sta odhajala na poročno potovanje na Maldive, Mark pa ga je že sral z Nevo.«
Pripovedovalka je predvsem v iskanju. In v prisluškovanju. Kdo v resnici je in katere možnosti se ji zaradi tega pretanjenega sluha odpirajo. Namen vseh njenih prizadevanj je – brezpogojna ljubezen. Najprej do same sebe. In potem do vnukov. Ljubimcev. Do hčere. Sina. Predvsem pa do življenja. Tisti hip, ko zajamemo zrak in se vprašamo, le kam bodo letele ptice, ko bo zmanjkalo neba?, vprašanje, ki sugerira prepad, pa tudi odprtost, moč, je jasno, da pozornost ni le na telesu, vsekakor ne na telesu kot fetišu, pač pa gre bolj za osvoboditev iz danih oblik in pričakovanj. Sprejema vse spremembe, krhkost, ranljivost, čeprav slutimo, da osebnost pripovedovalke ostaja enaka.
Tisti hip, ko zajamemo zrak in se vprašamo, le kam bodo letele ptice, ko bo zmanjkalo neba?, vprašanje, ki sugerira prepad, pa tudi odprtost, moč, je jasno, da pozornost ni le na telesu, vsekakor ne na telesu kot fetišu, pač pa gre bolj za osvoboditev iz danih oblik in pričakovanj.
Roman tako dopušča različna branja in interpretacije: seveda ga lahko beremo tudi izključno samo terapevtsko – telo privzema oblike, vstopa v nove odnose, z uničenjem, izgubo in smrtjo –, zaradi česar nas ženske Maja uči, kako se postarati, sprejemati staranje; mogoče je seveda tudi, da roman beremo kot eksperiment, saj so tu izpisane zgodbe tudi rezultat temeljite raziskave in ne samo stvar avtoričine intimne izkušnje; hkrati pa gre za literarno izjemno spretno zasnovano knjigo, ki večne teme življenja in smrti, pripadanja in tujosti obravnava recimo s perspektive ponižnosti in sprejemanja.
