Edvard Kocbek; Strah in pogum, Sanje, 2022
Edvard Kocbek (1904–1981) je slovenski pisatelj, pesnik in politik, katerega opus obsega poezijo (Prve pesmi, Zemlja, Groza, Poročilo, Zbrane pesmi), prozo (Črna orhideja, Tovarišija, Strah in pogum, Listina, Krogi navznoter) in dramatiko (Plamenica, Mati in sin, Večer pod hmeljnikom). Za svoje delo je prejel več pomembnih nagrad, med drugim zlati venec Struških večerov poezije, Prešernovo nagrado leta 1964 in red zaslug za narod.
Kocbekova knjiga Strah in pogum (1951) sodi med najbolj pretresljiva dela slovenske literature 20. stoletja. Zbirka zajema štiri novele: Temna stran meseca, Blažena krivda, Ogenj in Črna orhideja.
V Temni strani meseca nastopa neimenovani pripovedovalec, tehnik v bunkerju, ki je o borcih doslej bral le v romanih, zdaj pa skrbi za arhiv in sodeluje pri tiskanju letakov, čeprav je izrazito boječ. Z zanimanjem spoznava svoje soborce: Barka, nekdanji španski borec, ki ima svoj neponovljiv čar, zaradi poškodbe na nogi rahlo zaniha pri hoji in s svojo glasnostjo ter zgovornostjo v bunker prinaša ocean in morje kot najljubšo resničnost; Devina, nežno dušo, ki ime dobi po Devinskih elegijah, ljubi Danteja, a ostaja oster mislec; ter Atoma, starejšega ilegalca, fotografa in urednika z lastno radijsko postajo. Med njihovih druženjem se tke tovarišija, odhajajo na akcije iz bunkerja, pripovedovalca pa vsakič znova hromi zla slutnja, ki se ji ne zna niti povsem upreti niti ji ne zmore ubežati.
»Zdaj vem, da ima pogumni človek isto izhodišče kakor strahopetnež, obema je nevarnost edina resničnost. Prvi se je boji, drugi jo išče. Strah in pogum sta tečaja iste pretiranosti, strah pretirava nevarnost, pogum pa varnost,« beremo v romanu. Borunova domačija na obrobju Ljubljane pri Viču, kjer je skrit bunker, je obkoljena, tišina pa postaja vse bolj neznosna: pripovedovalec jo opiše kot pregloboko, da bi jo mogel prenesti.
»Zdaj vem, da ima pogumni človek isto izhodišče kakor strahopetnež, obema je nevarnost edina resničnost. Prvi se je boji, drugi jo išče. Strah in pogum sta tečaja iste pretiranosti, strah pretirava nevarnost, pogum pa varnost,« beremo v romanu.
V Blaženi krivdi partizanski bolničar Damjan po šestdnevni hajki prejme nalogo, da mora ustreliti – likvidirati – domnevnega izdajalca Štefana, partizana, za katerega sprva ni jasno, ali je res izdajalec. Šele na koncu se izkaže, da je pri Nemcih res prejel nalogo, a si je pozneje premislil. Damjan trpi, ker še nikoli ni usmrtil človeka, in spozna, da se nevarnost lahko stopnjuje prav tedaj, ko se ji človek upira, zato ga na zadnji poti s Štefanom prevzema občutek hladne praznote. Prelom zgodbe nastopi, ko Damjana piči kača in se sam znajde v smrtni nevarnosti; ranjenca na domačiji, kjer zanju skrbita gospodinja in njena hči, se v molku počasi sprijaznita z resnico: »V molku sta skušala slutiti, da ju nosi nekaj, kar je njima samima tuje in neznano.«
Ogenj se odvija v župnišču, kjer mladi kaplan Marijan Žgur, naklonjen italijanskemu fašizmu, želi biti »delček ognja«, ki bi zanetil večji plamen. Nasproti mu stoji stari župnik Jernej Amon, pošten domoljub, ki se zavzema za Toneta, aktivista, a ga Italijani kljub temu obsodijo na smrt. Zadnji zakrament Tone prejme prav od kaplana Žgurja, fanatika, kar bralec razbere iz njunega pogovora: »Marsikaj moram uničiti, da se obdržim. Tudi tebe …« Njun dialog ne obrodi sadov, Toneta ustrelijo, cerkev zjutraj obkolijo in uničijo; Žgur stori samomor, Amon pa še naprej opravlja sveto mašo, čeprav ga zaboli praznota lastne duhovniške brezhibnosti.
Črna orhideja naslov prejme po vonju Orchidee neri na Katarininem šalu, ki premami partizana Gregorja, potem ko ustreli nemškega oficirja in ujame Katarino, Rinčico. »Drug za drugega sta tisti hip spoznala, da se poslej ne bosta mogla ubraniti tihega človeškega razmerja, ki je začelo utripati v obeh. Igra tega trenutka ju je le bežno vznemirila, kakor nenaden veter le na površini vznemiri ocean, ki z velikanskim bremenom teži v negibno in usodno globino.« Čeprav se Gregor zaljubi v dekle, ki si srčno želi živeti, se podredi ukazu, ona pa si zaželi umreti v beli poročni obleki s tančico. Vsi borci bataljona jo opazujejo skoraj zaljubljeno, Gregor pa jo po ukazu komisarja Janeza ustreli, nato pa »nastane tišina, ki je to jutro še ni občutilo, njeno zvenenje začne naraščati v ušesih in se spajati s šumi …«
V vseh štirih novelah avtor tematizira človeški etos, izpostavljen skrajnim in srhljivim preizkušnjam druge svetovne vojne. Kocbek skozi njihove usode razpre eksistenčna vprašanja, ki jih naplavi vojni čas in na katera posamezniki odgovarjajo z vso krhkostjo svoje svobode. V tem smislu Strah in pogum ni zgolj knjiga o vojni, temveč knjiga o človeku, ki se znajde na robu lastne zmožnosti odločanja.
V vseh štirih novelah avtor tematizira človeški etos, izpostavljen skrajnim in srhljivim preizkušnjam druge svetovne vojne. Kocbek skozi njihove usode razpre eksistenčna vprašanja, ki jih naplavi vojni čas in na katera posamezniki odgovarjajo z vso krhkostjo svoje svobode.
V času, ko se je morala vsa pluralnost resnic podrediti diktatu ene same, najvišje in absolutne resnice, Kocbek s svojo zbirko ostro zareže v tradicijo črno-belega prikazovanja osvobodilnega boja in ideološkega spopada med levico in desnico. Njegove ideje pa ostajajo žive in pomenljive tudi danes, saj nas opozarjajo, da nobena zgodovinska situacija ne more dokončno razdeliti sveta na dobre in zle. Njegove novele zameglijo jasno mejo med dobrim in zlim, ki nista pripisana eni ali drugi strani, temveč sta vpisana globoko v vsakega posameznika.
Človek ne more biti zgolj borec, revolucionar in heroj, prav tako kot ne more biti zgolj morilec, krvolok in zločinec; nazadnje vsak ostane sam pred svetom, razgaljen v svoji odločitvi. Kocbek človeka vrže v vojni in revolucionarni čas, v usodno nujnost zgodovine, kjer se mora v mejnih situacijah soočiti z neizogibnostjo izbire. Njegovi junaki ponazarjajo tragično ambivalentnost modernega človeka: vedo, da je zgodovina neskončna in skoraj »čez človeška«, medtem ko so ljudje umrljivi; človek je hkrati tvorec zgodovine in njen ujetnik, posamično umrljivo bitje v neizprosnem toku. Kakor piše Kocbek, se med človeka in svet v nekem trenutku lahko postavi prosojna stena, ki je ne more podreti, in prav ob tej steni se meri njegov notranji pogum.
Nova izdaja, ki je izšla v zbirki SANJE roman, prinaša spremno besedo Gorazda Kocijančiča z naslovom Strah in pogum za 21. stoletje – prvi kvartal, v kateri avtor opozori na aktualnost knjige v času poskusov uveljavitve novega svetovnega totalitarizma.
Nova izdaja, ki je izšla v zbirki SANJE roman, prinaša spremno besedo Gorazda Kocijančiča z naslovom Strah in pogum za 21. stoletje – prvi kvartal, v kateri avtor opozori na aktualnost knjige v času poskusov uveljavitve novega svetovnega totalitarizma.
Knjiga vključuje tudi študijo Andreja Inkreta, ki natančno in dokumentirano predstavi dramatično dogajanje, povezano z nastajanjem in objavo zbirke. Tako Strah in pogum danes ne govori več le o preteklosti, temveč vznemirja naš čas in nas preizprašuje, ali znamo sredi zgodovinskega pritiska obdržati tisto krhko jedro človečnosti, ki se mu reče vest.
